Še preostale najbolj brane objave v letu 2014 (malo mešano)

Vir.

1. Koncerti in večerje

Vir.

2. Velikonočni čas

Vir.

3. Nekaj novih stvari (s super novico čisto na koncu)

Vir.

4. Kuharske ideologije

Vir.

5. Blogerski horoskop

Vir.

6. Reklama za navdih

Vir.

7. Obnova kraške hiše

Vir.

8. Pravljica za lahko noč

Vir.

9. Nepopolni v iskanju popolnosti

Vir.

10. Vrtnarske

Vir.

11. O serijah in novih začetkih

Vir.

12. Pravljična dežela

Vir.

13. Reklama za kakovostno novinarstvo

Vir.

14. O počasnosti

Vir.

15. Dobrote

Najbolj brano v letu 2014 v kategoriji diy (naredi sam)

Vir.

1. Kako narediti mini kozmetično torbico

Vir.

2. Domači pralni prašek

Vir.

3. Lanterne za pomladne in poletne večere

Vir.

4. Šivanje pogrinjkov

Vir.

5. Popravilo zaslona na dotik za 1,50 evra

Najbolj brano v letu 2014 v kategoriji družba

Vir.

1. Pisane fasade in mavrični terorizem (o slovenskih lepotah, ki bodejo v oči)

Vir.

2. Naš vsakdanji kruh (o boju za ljubi kruhek in peki kruha)

3. Matematika, logika, eksistenca (o biti ali ne biti, o poeziji)

Vir.

5. Takšni in drugačni nagrajenci (o Prešernovih nagradah, dokumentarcih, ekstremizmu in nacionalizmu ter prostovoljnem delu gasilcev)

Maja Kastelic

6. Za ilustracijo (o Sočiju in o tem, kaj hočemo in kakšne ilustracije so nam všeč)

Vir.

7. Tudi sonce ne pomaga (o meglenih volitvah, oblačnih sodiščih, manjkajočih junakih in čezvesoljni zombi cerkvi blaženega zvonjenja)

Vir.

8. Dva obraza zime (o tem, kaj vse prekrije sneg in pogovori o njem, o davkih, politiki in cestah)

Ana Baraga

9. Postajati žival (o živalski logiki, na katero je treba ustrezno reagirati, kadar se pretihotapi med ljudi)

Vir.

10. Prebujanje (o protestih, neodvisnih medijih, podjetništvu in prostovoljstvu)

Najbolj brani intervjuji v letu 2014

Vir.

1. Špela z bloga Culinary journey by me

Vir.

2. Danaja,  ki jo po novem najdete na tej povezavi

Vir.

3. Keltika z bloga Čarovnije z male kmetije

Foto: Urška Golob.

4. Prav posebna mama Urška

Vir.

5. Nataša z bloga Zapečenega kruha se največ poje

 

Zapisali so (julij 2014)

Vir.

Testo je voljno takrat, ko med mesenjem „živžga“.   (Iva Maze o kruhu na Naturščkovem blogu)

Tako kot vsa ostala mlada podjetja so tudi tu precej obsedeni s team buildingom v obliki raznih večernih pijač, izletov z ladjicami, igranjem pokra, paintballom in podobnimi jajci. načeloma se mi sicer ne ljubi tudi v prostem času družiti z ljudmi, ki jih že tako ali tako gledam skoraj vsak dan po osem ur, po drugi strani pa seveda ni dobro, da je človek prevelik outsider, zato se je treba občasno malo žrtvovati. (O službah in času, ki teče, na blogu Pa ne še en blog)

Ukrajinska vojska skuša presekati preskrbovalno pot med obema največjima mestoma, zaradi česar prihaja do hudih napadov na mesta in vasi med obema. Poročila o tem, kdo zmaguje, si nasprotujejo. Očitno je le, da so izgube dokaj visoke in da prihaja do uličnih bojev. Prihaja tudi do bombardiranja civilnih območij, tudi z večcevnimi raketometi. (Na blogu Jinov svet o stanju v Ukrajini konec julija)  

Vir.

O jutrišnjih volitvah poslancev in poslank v Državni zbor bomo molčale, ker Radiu Študent ne želimo nakopati globe za kršenje volilnega molka, si pa lahko zelo potiho, samo z očmi preberete protestno pismo skupine FemA ob izjavi stranke Mira Cerarja o splavu. Poanto pisma, ki je izvirno izšlo na spletni strani društva Zofijini ljubimci, bi se dalo strniti takole: kaj nam pomagata sekularna država in ustavno zajamčena pravica do abortusa, če vrhunski pravni strokovnjak meni, da prekinitev nosečnosti nasprotuje človekovemu življenju? Amen! (Tea Hvala na blogu Prepih)

Javna agencija za civilno letalstvo ni do decembra 2013 izvedla niti enega varnostnega nadzora nad piloti balonov in jadralnimi padalci, čeprav gre za »področji, ki sta varnostno izredno izpostavljeni«, ugotavlja poročilo o izrednem nadzoru nad delom agencije za civilno letalstvo. Čeprav bi lahko inšpektorji agencije s pravočasnim ukrepanjem preprečili že predlansko balonarsko nesrečo na ljubljanskem barju, v kateri je umrlo šest ljudi, so na področju balonarstva še vedno nedejavni. (O tem, da inšpekcijske službe ne izvajajo nadzora nad balonarji, na portalu Pod črto)

Vir.

Ne maram ravno sodobnih gurujev, ki iz sebe bljuvajo pozitivne instant afirmacije za vsak dan. Prijazne misli, ki si jih lahko napišete v zvezek, nalepite nad ogledalo v kopalnici ali pri sebi žebrate v trenutkih stiske. Ne maram jih, ker so takšne lepe misli vse preveč umetne, vse preveč za lase privlečene. Napisane na recept. Ena od njih je, da če se ozremo okoli sebe bomo videli, da je življenje lepo. Ja no, ni. Ne kar tako, ker je nekdo rekel. Z malo drugega konca lahko sicer enako misel vseeno vzamemo za svojo, jo malo povaljamo in na koncu ne izpljunemo. (Matic Munc o preizkušanju kvalitete našega bivanja in kavah za s sabo) 

Siriza je utelešenje vsega, v čemer Grki v času hude krize iščejo svoje zatočišče pred brezposelnostjo, revščino in lakoto. Je nova religija. Je klopčič rožnatih sanj. Je perverzna želja. Je sveže izstisnjen nektar najslajšega, kar naj bi kot ljudje posedovali: solidarnost, povezanost, razumevanje, skrb za okolje, humanizem, empatičnost, skrb za človekove pravice in skupnostno sodelovanje. Siriza je „unikaten evropski projekt“, je političen eksperiment in novi ideološki ustroj. Siriza je rešilna bilka, je simbol upora proti kapitalizmu, neoliberalizmu in izkoriščevalski trojki. Siriza je grški talisman. In hkrati je botra slovenski Združeni levici mladenka s starostnimi gubami, ki se na grškem političnem parketu ni znašla po naključju. (Katja Lihtenvalner, ki živi v Grčiji, na Metini listi o tem, koga je volila in koga ne bi volila, o domači Združeni levici in grški Sirizi)

Vir.

In ta država, kjer del težav izvira iz tihega konflikta generacij – česar še nihče ni uspel glasno povedati – ne more funkcionirati, če volijo samo starci, tisti, ki se imajo za najbolj zaslužne državljane, ker so štirideset let nekaj delali v obdobju, ko sploh niso poznali besedne zveze dodana vrednost, gradili so bajte s posojili, ki jih je odplačala inflacija, pri tem pa jim ni jasno, da je bila Jugoslavija vso svojo zgodovino nič drugega kot zaostala, na posojilih zgrajena država. Kar je, zanimivo, tudi sindrom samostojne Slovenije – ki so jo gradili isti ljudje. (Nergač o volilnih udeležencih)

Miro Cerar je nastopil kot prazen kozarec, poslikan s podobami moralnosti, strokovnosti, pravičnosti in novosti, v katerega je del volilnega telesa, ki na politiko gleda precej potrošniško in rad menjuje izdelke, lahko nalil svoje želje. Ker se ni izpostavljal, ker ni dajal odločnih odgovorov, s katerimi bi se lahko komu zameril, je njegova podpora ostala vse do volitev. A po volitvah prihaja čas, ko se bo moral odločati in težko, da bo še dolgo imel visoko podporo.  (O praznih in polnih kozarcih ter trenutni politični situaciji na blogu Jinov svet)

Vir.

Ko hodimo na ta Molnik (od severa ali od zahoda), imamo sprva pod nogami permske klastite, tiste “permokarbonske škriljevce in peščenjake”, dobro znane z Gradu in Rožnika in Golovca in še od kod. To so prastare kamnine, iz dobe slabih 300 milijonov let nazaj, iz bujnih časov karbona, ko so bile preslice po trideset metrov visoke, praproti pa še večje, in seveda iz perma, ki nam – glede na to, da se ptiči tedaj niti slučajno še niso pojavili – daje odgovor na to, kaj je bilo prej, kura ali jajce. (O smrtnonosnem mikrobu, kurah, jajcih, naših prednikih in še čem na blogu Ponedeljkovanja in petkovanja)

Počitniški čas je ravno pravšnji za tiho kontemplacijo, analitično razmišljanje, lagodno rekapitulacijo in pogled na obstoječe stanje pod črto z distance. Seveda ne govorim o prihajajočih (vnovičnih) volitvah — ki so sicer na pomembnem seznamu Kakšnih 800 stvari, ki jih še moram postoriti — temveč imam v mislih pregled aktualne slovenske filmske blogosfere oz. vseh, ki v tem trenutku (še) vztrajamo pri (pretežno nehvaležnem) strnjevanju svojih vtisov in lastne analize izdelkov sedme umetnosti. Kdo in kaj torej s(m)o filmski blogerji? (Mimogrede: nikogar osebno ne poznam.) (Filmoljub je naredil Recenzijo recenzij blogov o filmih) 

• “Čas je šel naprej bistveno hitreje od časnikov. Internet nas je dejansko povozil – a le zato, ker smo zavezanih oči tekali po avtocesti v času najbolj gostega prometa.” Boštjan Videmšek, Koliko je ura v resnici? (via Pogledi).
• Pismo iz Gaze, ki ga je napisal norveški zdravnik. Globoko spoštovanje medicinskemu osebju.
• “Pred vsako vojno, med njo in po njej je glavno orodje propaganda. Izraelci so pri tem velemojstri. Imajo mehanizme, imajo denar in podporo in vse stvari obrnejo na glavo. Oni se delajo žrtve, medtem ko so žrtve na drugi strani. Glavni problem izraelsko-palestinskega konflikta je okupacija, okupacija, okupacija. Vse, kar se dogaja v tem konfliktu, je samo odgovor na okupacijo. Ampak Izraelci s svojo PR-mašinerijo, z lobiji, denarjem in vplivom, ki ga imajo v svetu, sebe prikazujejo kot žrtve. Položaj pa je obrnjen. Žrtve so Palestinci, žrtev je Gaza, največji zapor, geto na svetu, pod popolno zaporo. Gaza je kot utopljenec, ki ga rešujejo samo z minimalnimi dobavami zraka, toliko da utopljenec še živi.” Intervju z Brankom Sobanom, novinarjem in poznavalcem Bližnjega vzhoda (via MMC RTV).
• Priporočam tudi intervju s “priviligiranim moškim Judom v Izraelu”, ki se čuti dolžnega podpirati depreviligirane v njihovem boju za pravičnost.
• “Svetovali so mi, naj odpustim sto ljudi in bom zaslužil več denarja. Pa sem odpustil svetovalce! Moja vizija ni investirati v stroje, moja vizija je  ustvarjati delovna mesta.” Pogovor z Johannesom Gutmannom, lastnikom podjetja Sonnentor (via aljatasi.com).

(Delček Linktajma Irene Sirene, ki ga je vredno deliti) 

Vir.

Z nejasnostjo se je Cerar, in priznati si moramo, da gre za stranko enega človeka, saj drugih niso veliko izpostavljali, postavil v vlogo praznega kozarca, v katerega lahko vsak volivec lahko nalije vse svoje želje in pričakovanja. A zdaj prihajajo težji časi za stranko, saj bo potrebno sprejemati odločitve. (O nejasnosti in odločitvah na blogu Jinov svet)

Stvar, ki me pri upravljanju pralnega stroja bolj bega, je tisti okrogli knof na vrhu, za katerega stavim, da ima tri četrtine programov označene samo zato, da se poigrava s kanček neandertalskim moškim umom, ki mu niso jasne subtilne razmejitve med osemnajstimi tipi bombažnih tkanin. Na tej točki me pralni stroj še najbolj spominja na sodobno televizijsko ponudbo. Osemsto trinajst programov, ti pa gledaš samo tri. Trideset stopinj, šestdeset stopinj in devetdeset stopinj. (Pižama in skrivnosti iz njegove kopalnice)

Vir.

Naštejmo nekaj karakteristik, ki opredeljujejo tipično jed samca:

• Pripravljena je v manj kot pol ure;
• Vsebuje vsaj eno sestavino iz konzerve;
• Pri pripravi umažeš zgolj eno posodo;
• Skonzumira se jo z uporabo enega kosa jedilnega pribora (pomembno je namreč, da lahko krožnik držiš v eni roki, vilico/žlico pa v drugi, medtem, ko sediš na kavču in gledaš fuzbal);
• Prileže se ob pivu ali vinu;
• Je pekoča (če ne žge, pač ni hrana za dedce) (Kuharska tipologija z B(r)loga improkuharije) 

Človek, ki je v neprestanem strahu za svoje preživetje, pri čemer mislim mirnodobno preživetje, ne na vojnem območju, je izredno slab delavec ali podjetnik. Razmišlja iz rok v usta in deluje iz rok v usta. Pred seboj preklada položnice, neplačane fakture in si razbija glavo. Sem neuspešen? Sem preveč neumen ali nespreten? Vsekakor nekaj ni v redu in v takem duhu je izjemno težko ohraniti mirno kri in trezno presojo. (Matic Munc o stanju v državi in odgovornosti)

Pred tremi meseci je strokovnjak za informacijsko varnost odkril hude ranljivosti spletnih portalov davčne uprave in notranjega ministrstva. Ranljivosti so omogočale krajo osebnih podatkov uporabnikov storitev in celo krajo identitete uporabnikov. Obe inštituciji sta nam takrat obljubili, da bosta ranljivosti odpravili v dveh mesecih. Davčna uprava je obljubo snedla, ministrstvo pa jo je le delno izpolnilo. (Na Pod črto o varnosti spletnega portala eDavki in spletne strani notranjega ministrstva)

Vir.

Rene, Miša in Lara so imena otrok, ki zadnje čase polnijo družbena omrežja. Skupno jim je, da jim starši ne morejo pokriti stroškov zdravljenja, ki pa so nujno potrebni, da bi ti otroci imeli normalno življenje. Posledično potekajo zbiralne akcije, kjer lahko vsi pomagamo tem posameznikom s svojimi prostovoljnimi prispevki, zbiranjem zamaškov,… In to so zgolj samo tri zgodbe, ki jih zadnje čase opazujem, da se dogajajo pred mojimi očmi. Verjetno je podobnih zgodb še veliko več, vendar jih ljudje niti ne opazimo več, ali pa medijsko niso tako izpostavljene.

Sam podpiram takšne zgodbe in rad pomagam, čeprav se zavedam, da to ni rešitev tega problema. Problem tiči drugje in ne smemo si več zatiskati oči pred njim, saj bo vsak dan več Renejev, Miš in Lar, ki bodo potrebovali pomoč, vendar je ne bodo dobili (vsaj ne v takšni meri, kot bi jo potrebovali). (Had o Renejih, Mišah, Larah in zdravstvenem zavarovanju)

Cerar je govoril o civilnodružbenem gibanju, iz katerega je nastala njegova stranka. Toda o njegovih aktivnostih ne vemo ničesar – ne poznamo ne dejanj, ne protagonistov, ne imena tega gibanja. Mar nismo zato upravičeni verjeti, da je edini cilj tega »nevidnega« gibanja bil ustanoviti stranko, pa še to, povsem premišljeno, tik pred volitvami, ki so zanj prišle še nenadoma in prehitro, saj bi bile redne šele leta 2015? (Boris Vezjak na blogu In media res o civilnodružbenih gibanjih, strankah in volitvah)

Vir.

Zgodba o sužnjelastniški, izkoriščevalski in rasistični grški Manoladi je stara že več kot šest let, vendar je v javnost dejansko prodrla aprila lani, ko so trije nadzorniki jagodnih plantaž streljali na približno dvesto imigrantov iz Bangladeša, medtem ko so ti zahtevali izplačilo za šest mesecev dela v skupni vrednosti dvesto tisoč evrov. (Katja Lihtenvalner o pretresljivih razmerah na jagodnih plantažah v Grčiji)

Namesto, da bi vas imela eno sirarno, bo moral pri nas imeti vsak kmet svojo? Namesto, da bi vas imela en obrat za mesno predelavo, bo moral imeti vsak kmet svojega? Tukaj ne gre za spodbujanje razvoja mladih in malih kmetij, temveč za njihovo zaviranje. (O zakonih, birokraciji in zaviranju malih kmetij na blogu Naš raj)

Intervju: Zulejka z bloga Uglašena kuhinja

Pa ga imamo, prvi Đuboxov intervju, za katerega je na vprašanja prijazno odgovarjala Zulejka, ki piše, fotografira, predvsem pa pridno miksa, meša in vihti kuhalnice na blogu Uglašena kuhinja.

 

O sebi je na svojem blogu napisala, da ima rada dobro voljo, ljubezen, gibanje, svež zrak in take stvari. Recimo dobro hrano, slastno, zdravo, doma pripravljeno, tako tapravo, čeprav po drugi strani tudi priznava, da kdaj pa kdaj vseeno je tudi kupljene njoke s kupljeno omako - Đubox lajka takšne iskrene izjave, pa saj vsi vemo, da za kuhanje ni vedno volje in časa, pohvalno pa je, da je Zulejki kljub temu na blogu uspelo zbrati cel kup zdravih in zanimivih, ustvarjalnih receptov. Je vegetarijanka, ki je pretežno vegansko hrano, pogosto pa tudi presno hrano, odlična kuharica, ki zna svoje recepte tudi lepo pofotografirati in spretno opisati in od še ne dolgo tega tudi mlada mama. Ne piše le bloga, ampak tudi za razne revije in spletne portale, je navdušena bralka, ljubiteljica knjig, čaja, aikida, živali - več o njej in o njenem blogu Uglašena kuhinja pa v intervjuju:

Vir.

      Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog? 

Hm, kariera blogerja je bolj slaba v kariernem smislu. Je pa fina drugače. Dolgo sem razmišljala, da bi bilo fino imeti blog, ampak nisem imela česa zares deliti s svetom. Potem pa sem začela nanj »shranjevati« recepte, zase in za prijatelje. In čez nekaj časa je blog začelo brati več neznancev kot prijateljev ... Blog je dobro imeti zato, ker to ni le prostor, kjer se lahko izraziš in komuniciraš s svetom, ampak tudi prostor, kjer lahko drugim nekaj daš: nekaj minut (ne)popolnosti na internetu, nasvet, znanje, idejo, navdih, včasih toplo besedo in občutek, da niso sami ...

Vir.

      Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino? 

Na svoj blog klikam, ko mi mail sporoči, da sem dobila kak komentar, ali ko želim kaj novega objaviti. In včasih, če sem res zelo zadovoljna z zadnjo fotko, tudi kar tako :) Arhiva pa praktično ne prebiram, razen seveda, ko iščem kak recept. Mogoče ga bom čez nekaj let začela, da bom obujala spomine.

Vir.

     O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?

V glavi nosim ideje za kakšnih deset objav vnaprej in vedno se najde kakšna tema, o kateri želim pisati ob receptu, a sem včasih tako utrujena ali v stiski s časom, da objavim zgolj recept. Je pa res, da moja frekvenca objavljanja ni tako zelo pogosta, da bi mi idej lahko kar tako zmanjkalo. Zaenkrat še nisem žrtvovala torte :)

Vir.

    Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije spletna debata?

Komentarji so najboljša stvar! Še posebej kakšni dolgi, pa tisti s feedbackom na recept ali mojo izpoved. Zaradi tega je vredno pisati blog. Ego se seveda nasmiha hvali, vendar pa so tu še pomembnejše reči: občutek povezanosti z ljudmi, in hvaležnost, da jim lahko nekaj daš. Debate se tudi znajo razviti, zelo mi je všeč, ko se to zgodi, veliko novega izvem in dobim en tak občutek, kot da sem del plemena. In to je dober občutek :)

Vir.

O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih blogih? 

Občudujem bloge, kjer avtorji/avtorice dosegajo ravnotežje med informativnostjo in zasebnostjo. Všeč mi je, da so osebni, da pa mi hkrati nekaj dajo (recept, DIY-načrt, idejo, tolažbo, informacijo, oceno, lepoto samo po sebi). In seveda, rada imam lepe fotke ... In iskrene izpovedi, ki pričajo o tem, da smo nenazadnje vsi z istega planeta.

Vir.

      Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil tvoj sanjski blog?

Blog je prostor, kjer si ne bom dopustila frustracije, zato se ne obremenjujem preveč s tem, kar bo.  Seveda pa si želim, da bi bil blog vedno boljši, in imam vzornike v svetu food blogov. Ampak dokler čutim in vidim, da se izpopolnjujem na področju fotografije, stajlinga, pisanja in kuhe, sem z blogom že zadovoljna. Če bo šlo tako naprej, bo to res super.

Vir.

Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?

Najbrž jih že imate na kakšnem seznamu: Pepermint, Cinnamon and Thyme in La viva vera.

Vir.

Najlepša hvala tebi, še posebej pa tvojim kuhalnicam in tipkovnici! 

(vse fotografije so z bloga Uglašena kuhinja)