Zapisali so (o volitvah)

Vir.

Čeprav se je letošnja predvolilna državnozborska kampanja komajda zares začela, si upam trditi, da smo že videli največji nateg, ki ga bomo deležni v njej. In ta za čuda ni potekal na ustaljeni relaciji leporečni politik – lahkoverno volilno telo, temveč marketinški guru – obupana politična stranka. Ne morem si predstavljati, kako je dotični oglaševalec uspel obdržati resen ksiht, ko je Državljanski listi razlagal, da je ključ do src volivcev popasto repasta poskočnica, še manj, kaj se je dogajalo v glavah odločilnih oseb v stranki, da se jim je ta strategija zazdela genialna poteza. (Pižama o predvolilni pesmi Skupaj za njo, ki jo je posnela Državljanska lista)

Trenutna vlada si je za cilj zadala preprečitev prihoda trojke, zato je to za Alenko Bratušek tudi ultimativni dosežek. Sam bi si želel še kaj več od minimalnega rezultata, ki je bil za volivca umeven sam po sebi in bi ga brez dvoma dosegla tudi Janševa vlada, čeprav mogoče z za ljudstvo bolj bolečimi kratkotrajnimi posledicami –a boljšimi obeti na dolgi rok. (Nergač o vladnih lažeh za zadovoljstvo plebsa)

Miro Cerar je v tem predvolilnem času zelo previden, saj nagovarja, ali pa se vsaj trudi nagovoriti karseda najširši krog volilcev, ne samo levega, temveč tudi desnega, saj glasove pobira tudi opozicijski SDS. A ravno ta zlata sredina, ki se tako trudi odmakniti od radikalnih stališč, je postala novi ekstremizem. Pri Cerarju se to dobro kaže pri vprašanju padlega družinskega zakonika in posvojitvah otrok v istostolnih skupnostih, kjer govori o konsenzu, besedi, ki je v napredni družbi prej nevarna kot dobrodošla. Če bi se v zgodovini borbe za človekove pravice zanašali na družbeni konsenz oziroma na to, da bodo sprejete, ko bo večina pripravljena podpreti pravice manjšine, do teh pravic nikoli ne bi prišli. In družbenega konsenza niso čakali ne temnopolti v ZDA, ne ženske po svetu, ko so zahtevali enakopravnost in volilno pravico. Argument (pre)moči tu enostavno ne vzdrži. (Izak Košir na Metini listi o čakanju na Godota)

Vir.

Zaradi političnega deljenja ministrskih mest resorjev tako ne zasedejo najboljši kandidati, temveč kandidati z ustrezno strankarsko pripadnostjo. Najbolj očiten primer tega je pri nas skoraj samoumevna praksa imenovanja strankarskih prvakov na ministrska mesta. To je privedlo do ekstremov tipa Karl Erjavec, ki je do danes opravljal funkcije ministra za obrambo, za okolje, za zunanje zadeve, ob tem pa je bil še državni sekretar na ministrstvu za pravosodje. Težko je verjeti, da ima lahko ena oseba tako širok nabor znanj in kompetenc, zaradi katerih je primerna za vodenje tako različnih resorjev. (Anže Voh Boštic, Jure Čuhalev, Marko Jerina na Pod črto o imenovanju ministrov)

»Preventivne in skupnostne oblike dejavnosti in bivanja v domačem okolju, - spet ne izvemo ničesar, gre za nedokončane stavke, napisane v ihti in hitro. Zdaj pa se za trenutek zamislimo: preventivne dejavnosti bivanja v domačem okolju. Kaj je to? V resnici gre za spretnost, ki jo dobro poznajo izurjeni pisci predlogov za različne denarne razpise – uporabiti moraš pravilne fraze, ki so v zeitgeist momentu popularne. Preventiva in skupnostno že nekaj čas kotirata visoko, trajnostno pa seveda tudi. Mogoče so slednjo frazo pri SMC uporabili na kakšnem drugem delu programa, ki ga pač nisem bral.« (Matic Munc o praznih frazah v programu Stranke Mira Cerarja)

Stranke so različno kompetentne. Nekatere dobro poznajo posebnost in posebne težave VŠ ter so zmožne razviti profilirana stališča, druge ga poznajo v grobem, nekatere pa o tem področju ne vedo dosti, zato so na konkretna vprašanja odgovorile klišejsko (npr. Pirati, DL, tudi PS). (Stališča strank do znanosti in visokega šolstva z bloga Kvadrakadabra)

Vir.

Naj brcnem še enkrat mrtvega konja ustavnosti predčasnih volitev: ostajam pri svojem, nikjer v pobudi o oceni ustavnosti, še manj pa v Ustavi, ne najdem resnih argumentov za smelo trditev, da so volitve 13. julija neustavne. Nasprotno, pobudo jemljem kot cenen političen manever stranke Solidarnost, ki bo pospešil njen zaton. Ta stranka si je najprej prilastila proteste, po dubioznih potezah, kot je prižiganje svečk pred Mercatorjem in pravljicah o nacionalnem interesu, pa je na evropskih volitvah upravičeno pogorela, saj so jih prehiteli celo šaljivci iz Sanjske službe in etablirana Piratska stranka z enim samim kandidatom. Bravo, Solidarnost, bravo! (Luka Valas na Metini listi o stranki Solidarnost)

»Težko bi trdil, da je Mercatorjeva zgodba šolski primer nesposobnosti gospodarske in politične elite, prej bi rekel, da gre za šolski primer neuspele lopovščine po eni in umetnega ustvarjanja delovnih mest po drugi strani. Mercatorjeva kratkotrajna zgodba o uspehu je bila rezultat politike, tiste, ki je nastavila tudi Zorana Jankovića. Tega mediji kljub zabavnemu posnetku niso obešali na veliki zvon.« (Nergač o Mercatorju, politiki in zabavnem posnetku)

Ljudje očitno spet hočejo nov obraz, ki pa je dovolj prepoznaven, ki se jim zdi dovolj strokovnjak in je še umirjen povrhu in Miro Cerar je na tričetrt prazna posoda, v katero lahko vsak nalije vse, kar si želi. (O visoki podpori Stranki Mira Cerarja na blogu Jinov svet)

Vir.

Ker sta skupaj s Šoltesom doslej ponujala točno in samo sebe, svoj obraz in nič več, s tem zahtevata ravno prazno, apriorno naklonjenost. Vendar prazna gesta »Zaupajte meni«, ki jo implicitno predstavlja vsak politik, zanika sleherno deliberacijo. Pričakoval bi, da kaj takšnega politik stori, ko predstavi svoje ljudi in svoj program. Da prosi utemeljeno. Ne, to se ni zgodilo. (Boris Vezjak v prispevku Verjeti Šoltesu, zaupati Cerraju? na blogu In media res) 

»Javnomnenjske raziskave. Kdo jih najbolj potrebuje, vemo. A kakšen je profil tipičnega anketiranca? Kdo so tisti volivci, ki si pravzaprav vzamejo čas in odgovarjajo na zastavljena vprašanja? Vaše mnenje šteje, pravijo. Pa je to mnenje tudi kredibilno in ali bi nas sploh morali zanimati tisti že prirojeno odločeni, ki slepo sledijo velikim vodjem do konca - tudi za zapahe, če je potrebno? Četudi je kriv - kar pa, seveda, nikoli ni, saj je "pošten", "zaslužen" in "edini, ki lahko reši Slovenijo".
Osebno ne poznam nikogar, ki bi si sredi belega dne, ko mu zazvoni telefon, vzel čas, da se posveti javnomnenjski anketi. Tega trenutka še nisem doživel. Večinoma se jih odslovi še preden pridejo do "delamo anketo o ... ", saj jih izda že ton glasu, umetna prijaznost in pretirana formalnost: "Pozdravljeni! Sem dobila gospoda Koširja? Ime mi je Vera, kličem iz podjetja tega-in-tega. Izvajamo pa kratko ... " ... Aha, anketa - hvala lepa, ne bi.« (Izak Košir na Metini listi o javnomnenjskih raziskavah) 

A kdaj dobite občutek, da so predvolilni boji, soočenja in debate ena velika skleda ovenele solate? (Razbiti miti o volitvah na Nara's blogu) 

 

Vir.

V galeriji herojev volilne abstinence se je znašlo trinajst likov: ravnodušnež, antipolitični fatalist, naravni fatalist, razočarani fatalist, solipsist, nevednež, neselektivni izbirčnež, selektivni izbirčnež, revolucionarni lepodušnik, vstajniški lepodušnik, enoglasnež, vernik v zarote in resigniranec. Spodaj je njihov kratek profil. (Vodič po slovenskem volilnem abstinentu Borisa Vezjaka z bloga In medias res)

+

Pred volitvami si lahko na Metini listi poslušate Volilno matematiko, zanimiv pogovor o zapletenosti in kaotičnosti slovenskega volilnega sistema, ter preverite rezultate zadnje ankete volivca Matica Munca, ki bodo objavljeni danes, v petek, 11. julija, do 22:00.

Tudi sonce ne pomaga

Vir.

Naslov je malček prenapihnjen, ker sonce včasih pride še kako prav, kljub temu pa prav vsak zvečer, ko sonce že potone tja nekam v tri krasne oz. za Alpe, da na naši strani ostane le mrakobna sivina, ki jo še tako močan veter ne odpihne stran, ne moremo, da ne bi odložili sončnih očal in se zazrli v precej depresivno resničnost, s katero se je v svojih Dnevnikih volivca soočil Matic Munc: do sedaj jih je nastalo kar 10, v njih pa ni naredil le pregleda vseh možnosti, ki jih boste lahko obkrožili na majskih volitvah v evropski parlament, ni le pokazal s prstom na napake in pomanjkljivosti programov strank in njihovih kandidatov, ampak se je dotaknil tudi utopičnosti UTD-ja, zagovornikov kajenja trave v medicinske namene, pri katerih gre največkrat zgolj za iskanje užitka, ter elektronskega glasovanja oz. volitev.  

Vir.

Če vam ni do branja, ker se vam kljub oblačnosti in dežnim kapljam mudi na sprehod ali pa vas čaka tradicionalno sobotno sesanje, morda tek, štihanje vrta, priprava visoke grede (več o njej na blogu Preprostost) ali morda priprava na gojenje gob (več o tem na Čarovnijah z male kmetije), potem lahko združite prijetno s koristnim (ali koristno s koristnim) in si v ušesa med delom/športom našaltate oddajo EU Si Ti na Radiu Študent, ki se na precej luciden način sooča prav s problematiko elektronske demokracije oz. politične participacije na internetu. Seveda lahko namesto zanimive oddaje poslušate tudi zvok sesalca ali pa soseda, ki žaga drva, lahko pa se tudi cel dan jezite nad slovenskimi sodišči, ki jim je treba kot Miklavžu, Dedku Mrazu in Božičku samo obljubiti, da boste pridni - o Vitanu Malu, ki je bil obsojen na smešno nizko kazen, se je razpisal Nergač, na odločitev sodišča pa je bil jezen tudi Kostin Mozeg. Da nam manjka junakov, ki bi brez izgovorov kaj konkretnega naredili, se je razpisal Nara, prijazni bralec pa je pod njegovo objavo dodal še pesem Roll the dice Charlesa Bukowskega. Na to, da v tej državi marsikaj ne štima, pa je na duhovit način opozorila tudi Čezvesoljska Zombi Cerkev blaženega zvonjenja, ki razglaša stanovanja vseh njenih članov za sakralne objekte, za katere ni treba plačevati nepremičninskega davka - več pri Hadu.

Danes toliko, kuhali in pekli bomo pa kdaj drugič.