Najprej mu moraš odstraniti seme in lupinico, da ostane samo sočno paradižnikovo meso, spremenjeno v gosti sok, iz katerega po šestih urah v pečici izpari vsa voda, da dobiš nekakšno pasto, slastno paradižnikovo esenco, njegovo bistvo, tisto, kar je pri njem najboljše. Če bi, pa ne veš, kako, potem si lahko natančno dokumentiran postopek pogledaš pri Hirkani - mi ji strašansko zavidamo bogastvo, ki ji ga je iz treh kilogramov paradižnika uspelo spremeniti v tri majhne kozarčke paradižnikovega izvlečka.
Ubogi paradajz,
ki ga v akciji prodajajo za
0,75 evra za kilo,
v vseh letnih časih,
ekološkega pozimi,
ki raste v rastlinjakih,
kamor ni vstopa za nikogar,
razen za nevidne sužnje, priseljence
iz Afrike,
ki živijo med smetmi, ki ga z maskami zalivajo s škropivi,
simbol potrošniške kulture,
ki ga največ pojemo v kečapih
in mezgah,
ki ga gojijo pod
ultravijolično svetlobo,
ubogi paradajz s klicajem,
katerega fotografijo smo
zanalašč vzeli prav z Wikipedije,
popolne oblike, sijoč, v
prerezu,
objekt želje in občudovanja
naše sterilne in gladke kulture,
brez odvečnih listkov, gola
popolnost,
poudarjena s svetlobo, na
polici v trgovini,
hipermarketi so industrija,
v galerijah pa le tisti v
pločevinkah,
Warholova ironija, retro estetika,
America I've given you all and now I'm
nothing,
zapraviš vse v supermarketu v
Kaliforniji,
kupiš kilo paradižnika in poezijo
Allena Ginsberga,
v isti polivinilasti vrečki,
v istem zapisu:
berite Naturščka, odkrijte
Ameriko,
domač paradajz, opran od
dežja,
z vrta, balkona ali okenske
police,
razpokan od suše, sladek,
dober,
kako klišejsko, kako trivialno.
Tako preprosto, pa tako dobro: testenine s paradižnikom so klasika, lahko pa jim tako kot Špela s Culinary journey by me dodate še bučke in melancane, pa malo česna in čebule, za povrh pa še inčune - tako si boste na krožnik pričarali ne le mešanico odličnih okusov, temveč tudi žareče barve, predvsem pa: sončno poletje.
