Pogovor z N'tokom

Vir.

Eden tistih legitimnih članov družbe, ki ima res kaj povedati: pogovor z N'tokom lahko poslušate na Apparatusu.

Stara šola in štekanje trenutnega stanja

Vir.

Žebljico na glavico, direktno v ahilovo peto ali še v kakšno bolj občutljivo točko družbe, je zadel zadnji N'tokov zapis na blogu Ex Shanti Future Shanti: o mladi generaciji, ki je kar naenkrat stara 30 let, čeprav še vedno živi po študentsko, o svetu, ki je resničnosti šov, X-Faktor, v katerem moraš pokazati svoj talent, pa naj si bo to izdelovanje nakita ali prodajanje izdelkov za hujšanje - če možnosti ne izkoristiš, si si sam kriv, seveda, kaj pa se nisi bolj potrudil - več ne bomo napisali, ker vas želimo napotiti k zapisu, ki je res vreden branja. V kontekstu je na mestu dodati le še povabilo na dogodek, na katerega ste vabljeni tako tisti, stari nad 30, kot tisti, ki ste stari manj, skratka: prav vsi, ki bi radi štekali ali pa bi radi samo uživali v dobri glasbi ter podprli tiste, ki se trudijo zanjo - v četrtek se Pri rdeči ostrigi v Škofji Loki začenja festival In memoriam prof. Peter Hafner #5, festival, na katerega vas vabi tudi N'toko v filmčku na linku.

Nečas in dobre ideje

Včasih, kadar med vsem nečasom, ki nas priganja, med rdečimi lučmi, vlaki, normami in urami ne najdemo trenutka niti za to, da bi stipkali en kratek sms, kaj šele, da bi si privoščili spodobno kosilo, čisto na hitro skočimo pogledat na Đubox, če se kaj novega dogaja na slovenskih blogih.

Kot zakleto nas ima Murphy rad, zato vedno in povsod verjamemo vanj (ali pa je ravno obratno, ni čisto jasno, kaj je vzrok in kaj posledica, kaj je kura in kaj jajce) ter zato se ravno takrat, ko nimamo časa, rado zgodi, da se kar naenkrat pojavi cela vrsta blogerskih objav, ki bi jih bilo treba izpostaviti, o njih kaj zanimivega napisati, jih pokazati tudi drugim.

Tako nekako kot nas vi, dragi blogerji, zasuvate s kvalitetnimi objavami, katerim žal ne moremo vedno nameniti toliko pozornosti, kot bi si zaslužile, nas je zadnje čase z dobrimi idejami zasuval N'toko, sedaj pa je svoj seznam z zanimivimi sociološkimi opazkami v uvodu objavil še na svojem blogu Ex Shanti Future Shanti: med nečasom je najlažje lajkati in šerati sočno breskev ali bučko, težje pa se je poglabljati v suhoparno birokracijo, čeprav je ironično prav ta tista, ki nas z vrsto telefonskih klicev na gluha ušesa in s kafkovskim trkanjem na vedno napačna vrata ob kratkih uradnih urah utrudi in izčrpa, je nekakšna lovka okostenelega sistema, ki nam izmika tisto sočno breskev v daljno prihodnost, ko bomo imeli kaj časa, da ugrizemo vanjo - no, pa kaj bi govorili, saj veste, za kaj gre, bistvo povedanega pa je, da se nekje vmes med vsem tem nečasom in apatijo (spet smo pri kurah in jajcih) še vedno najdejo posamezniki, ki se jim ljubi presegati takšno stanje z dobrimi idejami. 

Dobrimi zapisi, objavami na blogih ali kje drugje na internetu, v medijih, v literaturi, v kulturi, znanosti ali pač kjerkoli drugje, največ pa, seveda, štejejo dejanja v RL, zato jim za začetek vsaj ploskajmo in jih delimo dalje, pa četudi gre (samo) za sočne breskve, zelenjavo ali pač domač ajvar. 

Kuharija in hrana, predvsem tista eko, bio in s podobnimi predponami, pa tudi točno tak življenjski slog, je logično ena tistih povezovalnih točk, kjer se hitro vsi strinjamo, saj vsi radi jemo, vsi radi gledamo slike slastnih jedi in vsi bi radi ostali zdravi in srečni do konca svojih dni. Itak. Ki je ravno tako plit(e/a)k in trivialen kot pogovori o - ne, ne o vremenu, to ni več in, ampak o hrani: kaj si pa ti danes jedel za kosilo, kako pripraviš bučke, ali uporabljaš javorjev ali agavin sirup in tako dalje. Ampak, ampak, pazi, prav tu je k(l)eč ali čer, na katero bomo nasedli, prav tu je tisto, kar ljudi navdihuje, kar se jim zdi vredno deliti, o čemer se jim zdi vredno govoriti. Lahko zavihamo nosove in zapremo vrata pred prijetnimi vonjavami iz kuhinje in se zapremo v slonokoščeni stolp ter tam pišemo svoje traktate, ki jih bodo brali le maloštevilni, lahko se pa gremo neke vrste populizem - grozna beseda kot vsi -izmi, a jo je včasih vredno uporabiti tudi za dobre namene, saj na Đuboxu verjamemo, da gre skozi želodec najtežje tisto, kar se ti zatakne že v grlu, zato pa toliko lažje zdrsi vanj vse, kar je mamljivo in slastno, sočno kot breskve. 

Tole ni le o nečasu in dobrih idejah, ampak tudi odgovor vsem tistim, ki menite, da na Đuboxu preveč časa posvečamo receptom in kuhariji. Pred zadnjo piko pa lahko še malo po marketinško, kot slogan ali kot naslov članka v kakšni reviji, zapišemo poanto celega zapisa, za tiste, ki tako, kot mi delajo sto stvari naenkrat in se jim med štiriinšestdesetimi odprtimi zavihki, poslušanjem oddaj na RŠ-u, kuhanjem čaja (ja, spet kuhanje, brez tega ne gre), resnim delom in skorajšnjim odhodom vlaka, ki ga ne smemo zamuditi, no, za vse tiste, ki se jim morda čez celotno gmoto zapisa brez kakršnekoli fotografije ali slike ni uspelo prebiti, ker ni bila podana v dovolj sočni, enostavni in jedrnati obliki - (banalni?) nauk na koncu zgodbe: dobre ideje je treba deliti.

Cvetača po indijsko

Vir.

Želja po več Indije na našem kontinentu, če parafraziramo N'toka, je za začetek lahko tudi ščepec garam masale na našem krožniku oziroma na naši cvetači, ki jo lahko porumenite tudi z žličko curryja, kot je to NaredilaAna, ali z malo kurkume, ki jo imamo na Đuboxu še malo raje. Cvetačo podušite, skuhajte na sopari, specite - kakor vam drago.