Takšni in drugačni nagrajenci

Vir.

Prešernove nagrade burijo duhove, komisija za scenske umetnosti, ki naj bi predlagala nagrajence, je odstopila, ker so nagrado podelili nekomu drugemu, nekomu, ki ga komisija ni predlagala, tako rekoč mimo vrste, mimo ustaljene prakse in pravil, ki si jih vsakdo očitno lahko razlaga po svoje ali se vsaj spreneveda, da je možno tudi tako. Vprašanje, ali si je nagrajenec nagrado zaslužil ali ne, namreč v resnici sploh ni relevantno, težava je že v samem postopku izbire, v tem, da se ignorira predloge komisije, ki je bila imenovana prav v ta namen. Najhuje pri vsem tem pa je, da se kritikom podeljevanja letošnjih Prešernovih nagrad očita, da skušajo diskreditirati določenega nagrajenca, s tem pa razpravo speljati stran od srža samega problema, jo podmazati z ideologijo primitivnih komentarjev o rdečih in belih, o partizanih in domobrancih, o levih in desnih, pa čeprav je težava v postopku izbire, ki je bil nezakonit. Nagrade naj bi se namreč podeljevalo na podlagi kvalitete nekega umetniškega opusa, zato bi se pri tem moralo upoštevati tudi odločitve strokovne komisije ter pravila. 

Vir.

O tem in o Prešernu na psihiatriji se je razpisal tudi Boris Vezjak na svojem blogu In media res, medtem ko so spletni komentarji o tej temi pač tipični slovenski spletni komentarji, ki se jih ne splača brati. Logično so precej podobni odzivom na odličen dokumentarec Koalicija sovraštva, ki je bil nekaj časa nazaj predvajan na nacionalni televiziji - polni očitkov o pristranskosti pogleda, o tem, da žali določeno politično prepričanje tistih, ki morajo prav tako kot vsi ostali plačevati prispevek za nacionalno televizijo, namesto da bi se večina gledalcev zdrznila ob ekstremizmu, ki živi med nami, o nasilju, o slovenskem nacionalizmu, ki se pajdaši z italijanskimi fašisti in jim pomaga pri uničevanju tabel s slovenskimi imeni krajev v zamejstvu - pa kaj bi naštevali: poglejte si, ustvarite si mnenje sami - mi lahko priznamo, da smo zraven kleli v nejeveri - fak, kje živimo, o, šit, kako se to lahko dogaja in tako dalje - povezavo do dokumentarca najdete v Linktajmu Irene Sirene. Na tem mestu je morda treba dodati, da je Đubox trenirkar in opankar, čeprav zapisi največkrat nastajajo v copatih in pižami, ter da je dodana končnica -ić namenjena zgolj tistim, ki iz nje znajo razbrati takšne in drugačne lastnosti poimenovanega, po možnosti slabšalne - kot da bi bil Đubox kaj drugačen, če bi se imenoval Đuboxec, kajneda.

Vir.

Poleg Prešernovih nagrajencev so trenutno aktualne tudi olimpijske medalje, predvsem pa vse tisto, kar v Sočiju ne štima - o skupnih straniščih, nedokončanih objektih in zabavnih dobesednih prevodih menijev si preberite pri Hadu, bolj resno in kritično pa se je o vrhunskem športu razpisal Matej Zalar oziroma Nergač. Kritiko si v tem času zasluži tudi sistem, ki deluje predvsem na izkoriščanju prostovoljnega žrtvovanja - kot je zapisal Aleš na Fotogaji: gasilci delajo zastonj, vojaki so na minimalcu, gozdarji brez dnevnic in bencina, elektro delavci pod stalno grožnjo smrtne nevarnosti, medtem ko si na blogu Gregor kuha lahko pogledate, kako naporni so bili zadnji dnevi za gasilce. Lahko rečemo le: hvala in vsaka vam čast ter jim za razliko od mačehovske države čim prej nakažemo kakšen evro - navodila pri Hadu.

Vir.

Danes je tudi dan za razglasitev nagrajencev oz. zmagovalcev, ki smo jih izbrali z vašo pomočjo: tukaj so rezultati glasovanja za prišleke, nove bloge na Đuboxu:

PONEDELJKOVANJA IN PETKOVANJA so dobila 18 glasov.

Tudi blog SOL ZEMLJE je prejel 18 glasov.

Za UMIRITI SRCE je glasovalo 50 bralcev. 

YOU CAN HAVE YOUR CAKE AND EAT IT TOO je dobil 68 glasov.

WEHAR'S BLOG je prav tako prejel 68 glasov.

KATIE'S KITE ste namenili 69 glasov.

MATIC MUNC pa je dobil kar 75 glasov.

Zmagovalci naj bi bili trije, a ker sta tretje- in četrtouvrščeni blog prejela enako število glasov, bodo tokrat z uvrstitvijo na našo listo nagrajeni kar štirje. MATIC MUNC, KATIE'S KITE, WEHAR'S BLOG in YOU CAN HAVE YOUR CAKE AND EAT IT TOO - dobrodošli na Đuboxu!

Vir.

Mesta na desni strani liste so tako žal izgubili kar štirje blogi, ki smo jih prestavili v večna lovišča na levi - Everything I Know and Learning About, Devet ur manj, Kraška hiša in E-migrator, ki je obtičal pri pomenljivem naslovu Kvalitetna vzgoja državljanov. Vsi blogi v večnih loviščih imajo pri uvrstitvi na Đuboxovo listo prednost pred prišleki s čakalne liste, pogoj je le, da se na njih pojavi nova objava oz. da blog spet oživi. 

Vir.

Tako: našo listo smo prevetrili, nanjo uvrstili kar nekaj novih imen, jutri boste lahko uživali v branju intervjuja s Keltiko z bloga Čarovnije z male kmetije, danes pa si privoščite vsaj malček kulture, pobrišite prah s knjig poezije na polici ali pa jo poiščite na internetu - recimo tisto o preredkem pudingu, mačkah, ki se gonijo, in freskah, ki žlobudrajo molitev v stari cerkveni slovanščini - najdete jo na blogu Kostin mozeg.

Via Kostin mozeg.

Wadjda

Vir.

Film iz Saudske (ali pač Saudove) Arabije je besedna zveza, ki v glavi najbrž sproži predvsem velik vprašaj, ne pa kakšne asociacije, kaj šele, če gre za film, ki ga je posnela režiserka: Zeleno kolo ali Wadjda obeta nekaj nepoznanega, a zanimivega - več o njem pa v Filmskem kotičku.

November je čas za LIFFE

Via Filmski kotiček.

Da se boste lažje odločili, katere filme na Liffu si splača ogledati oz. katerih ne smete zamuditi, si poglejte vodič, ki ga lahko najdete v Filmskem kotičku: že po njegovi dolžini je jasno, da je izbira velika, zato se je še toliko težje odločiti, katere filme izpustiti in kateri so res vredni obiska - sedaj je čas, da naštudirate program in kupite karte, novembra pa se prepustite užitku na velikem platnu.

Hinko

Vir.

Danes naj namesto besed govorijo slike: v prejšnji objavi smo vam predstavili Janjo Gedrih, ki je narisala strip Črna luknja, nadaljujemo pa s karikaturistom, ki je v Črnovojniku leta 1919 prvi v zgodovini slovenskega stripa uporabil stripovske oblačke z besedilom. Čim prej si poglejte, kako duhovit in oster je znal biti Hinko Smrekar na začetku prejšnjega stoletja, da tega, kako vešče je znal uporabljati tuš sploh ne omenjamo, saj je očitno in se jasno vidi na njegovih odličnih risbah, ki jih najdete na razstavi v Narodni in univerzitetni knjižnici (do 19. oktobra), na portalu Digitalne knjižnice Slovenije in na Metini listi.

Mi smo za kvaliteto, mi smo za Radio Študent

Vir.

Res ne vemo, kaj vam pomeni Radio Študent, ampak za nas to ni nekaj nostalgičnega, tisto, iz nekih drugih časov, ampak radio tukaj in zdaj, ki namenja prostor relevantnim temam, ki opozarja in kritizira, kadar je to potrebno, predvsem pa radio, ki se resno ukvarja ne le s kulturo, ampak tudi z glasbo. Prav zato smo se podpisali pod Peticijo za ohranitev, obstoj in razvoj neodvisnega Radia Študent, k dejanju podpore pa pozivamo tudi vas: pokažimo, da nas je tudi tistih, ki cenimo kvaliteto pred kvantiteto, številčno veliko.

Za malce turobno in oblačno popoldne pa priporočamo poslušanje Idealne godbe.

Motovunski festival vabi prostovoljce

Ekran.

Vsi ljubitelji filmov, ki bi se radi udeležili Motovunskega festivala, ki bi radi videli, kako poteka organizacija, kako se tak festival pripravlja, se lahko do 20. junija prijavite kot prostovoljci: brezplačno bivanje in hrana, lepo okolje, dobri filmi in celo kritje manjših izdatkov, ki omogočajo lažje in srečnejše življenje v Motovunu, kot so zapisali na spletni strani revije za film in televizijo Ekran, kjer dobite tudi vse ostale potrebne informacije. 

Nova stripovska soseska

Stripburger #61.

Delčku revije, ki ga na več straneh zavzema ena tema, se reče blok, pri zadnji številki Stripburgerja pa se je ta blok tako zelo razširil, da je postal kar soseska, soseska, polna stripov norveškega porekla, ki čakajo, da jih v roke vzamejo slovenski bralci, za super poletno branje, za na morje, kampiranje, počitnice, če boste sploh lahko počakali do takrat in se ne boste skušnjavi po zanimivega polnem branju prepustili že prej: 61. številka Stripburgerja namreč ne predstavlja le norveške stripovske scene, ampak tudi stripe od drugod, kar 33 barvnih strani + še nekaj črno-belih le za 2 sladoleda oz. 2,5 evra v nekaterih knjigarnah (recimo Konzorcij v Ljubljani ali pa Goga v Novem mestu), prejšnje številke in posebne izdaje lahko kupite tudi tukaj ali pa na mailu burger@mail.ljudmila.org, kjer se lahko naročite tudi na novice, da boste vedno na tekočem s stripovskim dogajanjem (pošljete na zgornji naslov z zadevo: mejling lista) ali pa se naročite kar na revijo (letos dobite 2 reviji + 4 samostojne publikacij za 27 evrov), za pokušino zadnje številke pa vam spodaj predstavljamo zabaven strip Alexa Pottsa - Darkness is Everywhere:

Alex Potts.

Kako postati neumen

Vir: Mladina (via Konteksti)

Najbrž odgovorov na naslovno vprašanje sploh ni malo, kar nam vsakodnevo dokazujejo politiki, 'gospodarstveniki', estradniki in še marsikdo drug, vsekakor pa proti neumnosti obstajajo različna orodja in orožja - knjiga je pregovorno najboljše, zato jo morda prav nič brechtovsko na kavču, fotelju, viseči mreži vzamete v roke na nedeljsko ležerno popoldne, se potopite v dopustniško zabavno branje, v roman Kako sem postal neumen, ki ga je prebral tudi Tomaž in se o njem razpisal na svojem blogu Konteksti. Če pa bi radi proti neumnosti naredili še kaj (ne pozabimo, da je preventiva vedno boljša kot kurativa), pa lahko pozorno prisluhnete še besedilom Damirja Avdića, ki se zadnje dni zelo na glas poslušajo v duplini widrewande. 

Glasba godi, glasba bodi: Godibodi!

Godibodi.

Če vam godi glasba, ki je iskrena, dobra, prava, taka, ki ti kocine postavi pokonci, napolni in nafila, potem boste ta teden lahko uživali na Godibodiju: festivalu sodobne avtorske in etno glasbe - že danes, 28. 5., bo v Celici v Ljubljani svojo novo ploščo predstavila skupina Vruja, za njo pa še Dario Marušič, v sredo, 29. 5., bo na istem mestu pel eden najbolj šarmantih glasov na slovenski sceni Metod Banko, na kitari pa ga bo spremljal Teo Collori, za njima pa bo nastopil še Anton Feining Trio z Evo Hren. 

V petek, 31. 5., bo Godibodi potekal kar na treh koncih Slovenije hkrati: že omenjena skupina Vruja bo nastopila v mariborskem KGB-ju, v Ljubljani bo svojo novo ploščo s poetičnimi besedili in odličnim vokalom predstavila Aphra Tesla Operating System, za njo pa boste lahko poslušali zasedbo Fake Orchestra z ljudskimi pesmimi v moderni preobleki. Istega dne se bosta v Kopru poleg Daria Marušiča predstavila še Katarina Juvančič in Dejan Lapanja z odlično ploščo Selivke - pesem Mene nema si lahko poslušate zgoraj, spodaj pa smo dodali še Home in the zone Aphre Tesla, ki bo 1. 6. zaključila festival s koncertom v KGB-ju. Glasbenike lahko za male denarce podprete tudi z nakupom cd-ja, predvsem pa: odprite ušesa, naj se glasba zgodi in naj vam godi, naj bo Godibodi!

Zaljubljanje v umetnost in kulturo: Robinson in Lipuš

Litera.

Kako je, ko hopsaš domov po dobri gledališki predstavi, ves navdušen nosiš delčke prizorov, poglede in geste igralcev, dialoga s sabo v glavi, na Đuboxu sicer vemo, a se nam tak katarzični občutek žal premalokrat zgodi, zato kar malo zavidamo Striti, ki so jo samo pustili v Ljubljano v Lutkovno gledališče, kjer se je zaljubila v Robinsona: njen zapis je vsekakor dobro priporočilo, zato upamo, da kmalu najdemo datume naslednjih uprizoritev.

Večkrat kot v gledališče pa se nam na Đuboxu uspe zaljubiti v knjige, v njihove začetke in v konce, v vsebino, predvsem pa v slog, v to, kako so napisane, kako so oblikovani stavki, kakšne besede avtor izbira in kako jih zlaga skupaj, v kakšnem zaporedju, v kakšni obliki. Vedno znova nas na primer s svojimi žnedravimi in žnegravimi vasmi, duhovitostjo in slogom navduši Florjan Lipuš, ki je pred kratkim pri založbi Litera izdal nov roman Poizvedovanje za imenom (komaj čakamo, da ga dobimo v roke), pisatelja pa boste lahko v živo poslušali v četrtek, 16. maja, v Cankarjevem domu: več o tem pri pisunu Aljošu Harlamovu.

Bowie

Na Đuboxu smo zelo za Davida Bowieja, malo manj pa za David Bowieja (ali Bob Dylana), ampak, ok, pustimo podrobnosti ob strani, saj mu ponavadi rečemo preprosto kar Bowie. In ker smo fani, smo tudi zelo za njegovih 42 besed (lepa številka, ane?;) ter vsekakor zelo podpiramo današnji posladek dneva Irene Sirene in mu dodajamo nekaj glasbene spremljave:

Zastonj na letalo, zastonj na koncert

Vir.

Majhna državica, ki deluje predvsem na vezah in poznanstvu oz. bi I feel Slovenia lahko prevedli v: če ne gre z nepotizmom, se uporabi korupcijo ali pritisk, sicer pa po receptu: od sestre prijateljica ima sodelavko, ki dela pri podjetju, katerega direktor ima prijatelja v upravnem odboru in bo vse zrihtal preko vrste, tako kot se to dela pri zdravniku, pri specialistih, pri potovanju z letalom pa tisti pri koritu pri slabo stoječem podjetju v javni lasti dobijo popust, kako si potem ne bi upali zahtevati še brezplačnih vstopnic za koncerte ali gledališče, pa ne le zase, ampak še za ženo, mamo, sestro, celo družino - o slednjem si lahko preberete na Airbeletrini, kjer se je razpisal Uroš Bonšek, vodja za stike z javnostjo v Kinu Šiška (tisto hči v zapisu mu, prosim, oprostite), o letalskih kartah in brezsramnemu cinizmu tistih, ki so hodili na brezplačne izlete, pa lahko berete pri Nergaču.

Glasba: Antje Duvekot

Vir.

Glasba za dni, ko po okenskih šipah tečejo dežne kapljice, malce otožna, nežna, intimna, pesmi, odpete s  kristalno čistim glasom pevke Antje Duvekot - hvala Mihu z bloga RetroSpektiva, da nam jo je predstavil.