Hribovske

Vir.

Letošnje poletje je na blogih bolj hribovsko kot morsko, polno razgledov na dolino in skal, občasno se na poti znajde tudi kakšna zaplata snega, namesto sonca pa planince presenetijo dežne kaplje. Jošt Gantar tako zaradi dežja ni prispel na Raduho, je pa kljub temu pod njo posnel nekaj čudovitih fotografij, več sreče z vremenom pa je imel, ko se je iz Logarske doline povzpel na Krofličko in Strelovec ter ko je obiskal Ledine in Ledinski vrh. 

Vir.

Vir.

Vir.

Sashita je to poletje stala na vrhu Ablance in Malega Draškega vrha, Mojca z bloga Akvarij nam je predstavila Alpe Adria trail, pot, ki vodi od Milj pri Trstu vse do Velikega Kleka oziroma Grossglocknerja, in Poldnik, vrh, ki ga morda poznate pod kakšnim drugim imenom, še bolj verjetno pa je, da ste zanj slišali prvič.

Vir.

Vir.

Kar nekaj planinskih in plezalnih izletov pa si lahko pogledate tudi na blogu Zluftan.si.

Začetek zimske sezone

Vir.

Če se v vas ob pogledu na zgornjo fotografijo nič ne zgane, potem preskočite to objavo, vsi tisti, ki komaj čakate, da svoj cepin zapičite v led, pa lahko do naslednjega prostega vikenda, ki bo dovolj lep, sončen in mrzel za pobeg v kakšen slap ali grapo, motivacijo nabirate na Zluftan.si.

Polnjenje baterij

Vir.

Visoko nad oblaki, v hribih, v skalah, nad meglenim morjem - kako je jeseni na Grintovcu si lahko pogledate na Zluftan.si.

Kampanjska

Vir.

Danes smo že skuhali in pojedli kosilo, se nadihali svežega zraka, božali koze in svinje, delali prevale in se zvirali, preizkušali različne inštrumente, plačali položnice, posesali kuhinjo in dnevno sobo, pili kokto, sedaj pa je čas, da spišemo kampanjsko objavo vsega najslajšega, kar se je v tem tednu godilo na slovenskih blogih.

Vir.

Deževno je bilo in mrzlo, zato je Ruth z bloga (Ne)smisel v Budimpešti zeblo, grela se je pod odejo, prav pa bi ji prišla tudi zanimiva jopica, ki jo je zašila Tina surfa za vas, taka, ki se jo lahko nosi na več različnih načinov, medtem ko je Tomaž bral knjigo Kukavičje jajce, Klemen pa v skladu z imenom svojega bloga Po dežju užival v vremenu in v objektiv lovil momente nekega deževnega dneva, take zenovske, kot bi rekla Ninalena, ki nam je pokazala najlepšo fotko z morja (njena je na linku, tale spodaj pa je od Klemena).

 

Vir.

Žejni niste bili, saj vam je Huferka pripravila gosti hruškov sok, lačni pa tudi ne, saj se na Đuboxu vedno dobro je - Nataša z Zapečenega kruha se največ poje je spekla slastne zvitorepke iz kruhovega testa, medtem ko ste se lahko pri Vanji z bloga Ena leva, ena desna sladkali s slastno sirovo pito, Naredila Ana pa nas je naučila, kako se  na enostaven način pripravi listnato testo, to je tisto, ki se ga po klasičnem receptu prepogiba in med plasti daje maslo, vmes pospravlja v hladilnik, zato njegova priprava traja celo večnost, Anina varianta pa je neznansko hitra, idealna za trenutne nečase. 

Vir.

Če imate raje presne sladice, morate pokukati k Špeli s Culinary journey by me in poskusiti figovo pannacotto, na Teresamisu pa vas čaka čokoladna torta z banano in arašidovim maslom.

Vir.

Potem pa prav posebna kategorija: recepti, ki so zapisani tako, da se pri njih ne pogleda le fotografij in se slini, ampak se jih prebere od prve velike začetnice do zadnje pike z velikim užitkom, ker ne gre le za dobro hrano, servirano na simpatičnih krožnikih naše blogerske zvezde, ampak tudi za fine uvode, kakršnega je k svojim še enim veganskim keksom brez glutena zapisala Zulejka z Uglašene kuhinje - čeprav so bili preizkušeno odlični že pred izboljšavo, se ne bi branili niti izpopolnjene različice s praženimi lešniki.

Vir.

Mojster zapisovanja receptur in vsega drugega povezanega s hrano pa ostaja Napo, ki se je na Kruhu in vinu tokrat igračkal ne le z besedami, ampak tudi s hrano, kuharija je igra, košarka je na sporedu, jeziti se ne smemo preveč, ker ni zdravo, evo, pa imamo: namizno verzijo balinišča, žogo v juhi iz hokaido buče, vrtiljak na mizi in torto, na kateri se lahko igramo človek ne jezi se.

Vir.

Čebulo in Alcesso, ki je resnično ne mara in ki je v tem tednu grizljala zelenjavni čips iz zelene, pastinaka in rdeče pese, smo zanalašč stlačili v isti odstavek (ho, ho, ho!:), v katerem ne bomo rekli nobene več o kuhariji niti o tem ne, kako si pripraviti malico za v službo, saj si vse to in še nekaj o tem, kako prevečkrat slepo sledimo avtopilotu navad in rutine, preberete na blogu Meta mint.

Vir.

O kuhariji res več ne bo ničesar zapisanega, zato pa moramo vsaj še enkrat omeniti hrano, in sicer zelenjavo, ki jo lahko kupite na Trubarjevi zeleni tržnici, ki sta jo obiskali dekleti z bloga Lavivavera, najbrž se na njej da kupiti tudi kakšno domačo skuto, na sliki spodaj pa je njena soimenjakinja, tisti vrh, ki se ga z našega konca sveta ne vidi, ker je skrit za Kočno in Grintovcem, več o njem pa si lahko preberete pri Hermitu na blogu Outdoor culture.

Vir.

Lep dan lahko preživite na potepu po Borovničevi poti, na kateri si namesto borovnic v tem času lahko naberete gobe, če pa raje o potovanjih le berete, pokukajte na Fogy's World, kjer lahko spremljate zabavne dogodivščine iz Berlina, ali pa obiščite RetroSpektivo, kjer najdete poročilo z roadtripa Eze, Monako in Nica. 

 

Vir.

Za konec tegale grozno dolgega zapisa pa še nekaj samo za tiste, ki ste se prebili do sem, kar pomeni, da ste vneti bralci, zato se boste razveselili tudi modrovanja o moških in flaškah z vsebino, ki ga najdete na Klikerju, zapisa o demokratizaciji zasebnega življenja, ki so ga z nami delili na Onkraj gradbišča, ali Nergačevega negodovanja nad vrečkami za pasje iztrebke, ki nikakor niso ekološke, hkrati pa so pogosto tudi zelo slabe izdelave - no, ja, pa saj enako velja tudi za vrečke za smeti, brez katerih si sploh več ne znamo predstavljati koša za odpadke, Danaja pa je zelo lepo opisala svoj odnos z bratom.

Vir.

Še posladek za resnično vztrajne (čestitke!): mladi kosi na terasi, ki si jih lahko pogledate na blogu Moj svet kuhanja in priprave sladic, mi pa naj dodamo še zanimiv posnetek, na katerem sicer ni oglašanja kosa, ker ga najbrž poznate, so pa nekateri drugi ptiči in ostale živali, ki jih lahko slišite v okolici svojega doma. Vsi ljubitelji besed, slovenščine in strešic pa se lahko včlanite v društvo PAF, ki se zavzema za osvoboditev črke ž v anglosaških deželah, več o njem pa si lahko preberete pri Tadeju na Nekje drugje.

Hribovske

Vir.

Tokrat ponujamo samo nekaj razgledov z različnih gora: z Mangrta, kamor se gre z doline in zgodaj zjutraj, tako kot je to storil Nergač, s Travnika, kjer te za skalami preseneti Zlatorogovo kraljevstvo, nad katerim se lahko navdušite na blogu Kliker, na blogu Tamara's Blend pa lahko pogledate krave, ki se pasejo na Veliki planini.

Kako se hodi in ne hodi v hribe

Foto: Jošt Gantar.

V teh vročih dneh so jutra in večeri malo višje prijetno sveži, nižji hribi in hribčki, poraščeni z gozdom, pa so za sprehod primerni tudi čez dan, ko je vroče, več pa raje ne bomo napisali, ker se moramo žal strinjati z Nergačem, da pretirano opevanje hribolazenja ni nujno prav zdravo, saj se potem marsikdo odpravi od doma vse preveč zlahka, prepričan, da priti na Triglav/Grintovec/Mangart (vstavi po izbiri) pa res ni nič takega. Ampak brez kondicije in v veliki vročini, ki te poleti pri dolgih turah ponavadi sreča vsaj na poti navzdol, če ne že na poti navzgor, iti v hribe sploh ni nujno mačji kašelj. 

Kljub vsem tistim, ki smo jih na kakšnem melišču na poti navzdol srečali z zvitim gležnjem v natikačih, brez ruzaka, v katerem bi lahko imeli karkoli, kaj šele vsaj en povoj, pa kljub tistim, ki so lezli na Triglav, no, pravzprav so že do Kredarice skoraj omagali pod težkimi ruzaki in vročim soncem, nato pa še priznali, da so srčni bolniki in da bi se morali izogibati vsakemu naporu - kljub vsem tistim nekako naivno verjamemo, da vas večina ni takih, da veste, kam se podajate in premislite o tem, kako se primerno obleči, obuti in da se sabo ne vzame le sendvič za malico.

Izkušeni planinci vedo, da se poleti izbira severne smeri, ki so lepo senčne - takšna je recimo tista skozi Žrelo na Storžič, strma, ampak lepa, taka plezalna, kar dobro si jo poglejte na fotografijah, ki jih je posnel Jošt Gantar, da boste opazili pisane čelade, ki so na takšni poti obvezna oprema (severna stran Storžiča slovi po svoji krušljivosti), da kondicije, kondicije in primerne obutve sploh ne omenjamo - vsekakor ne izbirajte ciljev le po nadmorski višini ("vse, kar je pod 2000 m je brez zveze"), po priljubljenosti ali po lepemu razgledu z vrha, ampak izberite pot primerno svojim sposobnostim, jo prilagodite še vremenskih razmeram in se zanjo primerno opremite - ampak saj vse to že veste, anede?