Zapisali so (julij 2014)

Vir.

Testo je voljno takrat, ko med mesenjem „živžga“.   (Iva Maze o kruhu na Naturščkovem blogu)

Tako kot vsa ostala mlada podjetja so tudi tu precej obsedeni s team buildingom v obliki raznih večernih pijač, izletov z ladjicami, igranjem pokra, paintballom in podobnimi jajci. načeloma se mi sicer ne ljubi tudi v prostem času družiti z ljudmi, ki jih že tako ali tako gledam skoraj vsak dan po osem ur, po drugi strani pa seveda ni dobro, da je človek prevelik outsider, zato se je treba občasno malo žrtvovati. (O službah in času, ki teče, na blogu Pa ne še en blog)

Ukrajinska vojska skuša presekati preskrbovalno pot med obema največjima mestoma, zaradi česar prihaja do hudih napadov na mesta in vasi med obema. Poročila o tem, kdo zmaguje, si nasprotujejo. Očitno je le, da so izgube dokaj visoke in da prihaja do uličnih bojev. Prihaja tudi do bombardiranja civilnih območij, tudi z večcevnimi raketometi. (Na blogu Jinov svet o stanju v Ukrajini konec julija)  

Vir.

O jutrišnjih volitvah poslancev in poslank v Državni zbor bomo molčale, ker Radiu Študent ne želimo nakopati globe za kršenje volilnega molka, si pa lahko zelo potiho, samo z očmi preberete protestno pismo skupine FemA ob izjavi stranke Mira Cerarja o splavu. Poanto pisma, ki je izvirno izšlo na spletni strani društva Zofijini ljubimci, bi se dalo strniti takole: kaj nam pomagata sekularna država in ustavno zajamčena pravica do abortusa, če vrhunski pravni strokovnjak meni, da prekinitev nosečnosti nasprotuje človekovemu življenju? Amen! (Tea Hvala na blogu Prepih)

Javna agencija za civilno letalstvo ni do decembra 2013 izvedla niti enega varnostnega nadzora nad piloti balonov in jadralnimi padalci, čeprav gre za »področji, ki sta varnostno izredno izpostavljeni«, ugotavlja poročilo o izrednem nadzoru nad delom agencije za civilno letalstvo. Čeprav bi lahko inšpektorji agencije s pravočasnim ukrepanjem preprečili že predlansko balonarsko nesrečo na ljubljanskem barju, v kateri je umrlo šest ljudi, so na področju balonarstva še vedno nedejavni. (O tem, da inšpekcijske službe ne izvajajo nadzora nad balonarji, na portalu Pod črto)

Vir.

Ne maram ravno sodobnih gurujev, ki iz sebe bljuvajo pozitivne instant afirmacije za vsak dan. Prijazne misli, ki si jih lahko napišete v zvezek, nalepite nad ogledalo v kopalnici ali pri sebi žebrate v trenutkih stiske. Ne maram jih, ker so takšne lepe misli vse preveč umetne, vse preveč za lase privlečene. Napisane na recept. Ena od njih je, da če se ozremo okoli sebe bomo videli, da je življenje lepo. Ja no, ni. Ne kar tako, ker je nekdo rekel. Z malo drugega konca lahko sicer enako misel vseeno vzamemo za svojo, jo malo povaljamo in na koncu ne izpljunemo. (Matic Munc o preizkušanju kvalitete našega bivanja in kavah za s sabo) 

Siriza je utelešenje vsega, v čemer Grki v času hude krize iščejo svoje zatočišče pred brezposelnostjo, revščino in lakoto. Je nova religija. Je klopčič rožnatih sanj. Je perverzna želja. Je sveže izstisnjen nektar najslajšega, kar naj bi kot ljudje posedovali: solidarnost, povezanost, razumevanje, skrb za okolje, humanizem, empatičnost, skrb za človekove pravice in skupnostno sodelovanje. Siriza je „unikaten evropski projekt“, je političen eksperiment in novi ideološki ustroj. Siriza je rešilna bilka, je simbol upora proti kapitalizmu, neoliberalizmu in izkoriščevalski trojki. Siriza je grški talisman. In hkrati je botra slovenski Združeni levici mladenka s starostnimi gubami, ki se na grškem političnem parketu ni znašla po naključju. (Katja Lihtenvalner, ki živi v Grčiji, na Metini listi o tem, koga je volila in koga ne bi volila, o domači Združeni levici in grški Sirizi)

Vir.

In ta država, kjer del težav izvira iz tihega konflikta generacij – česar še nihče ni uspel glasno povedati – ne more funkcionirati, če volijo samo starci, tisti, ki se imajo za najbolj zaslužne državljane, ker so štirideset let nekaj delali v obdobju, ko sploh niso poznali besedne zveze dodana vrednost, gradili so bajte s posojili, ki jih je odplačala inflacija, pri tem pa jim ni jasno, da je bila Jugoslavija vso svojo zgodovino nič drugega kot zaostala, na posojilih zgrajena država. Kar je, zanimivo, tudi sindrom samostojne Slovenije – ki so jo gradili isti ljudje. (Nergač o volilnih udeležencih)

Miro Cerar je nastopil kot prazen kozarec, poslikan s podobami moralnosti, strokovnosti, pravičnosti in novosti, v katerega je del volilnega telesa, ki na politiko gleda precej potrošniško in rad menjuje izdelke, lahko nalil svoje želje. Ker se ni izpostavljal, ker ni dajal odločnih odgovorov, s katerimi bi se lahko komu zameril, je njegova podpora ostala vse do volitev. A po volitvah prihaja čas, ko se bo moral odločati in težko, da bo še dolgo imel visoko podporo.  (O praznih in polnih kozarcih ter trenutni politični situaciji na blogu Jinov svet)

Vir.

Ko hodimo na ta Molnik (od severa ali od zahoda), imamo sprva pod nogami permske klastite, tiste “permokarbonske škriljevce in peščenjake”, dobro znane z Gradu in Rožnika in Golovca in še od kod. To so prastare kamnine, iz dobe slabih 300 milijonov let nazaj, iz bujnih časov karbona, ko so bile preslice po trideset metrov visoke, praproti pa še večje, in seveda iz perma, ki nam – glede na to, da se ptiči tedaj niti slučajno še niso pojavili – daje odgovor na to, kaj je bilo prej, kura ali jajce. (O smrtnonosnem mikrobu, kurah, jajcih, naših prednikih in še čem na blogu Ponedeljkovanja in petkovanja)

Počitniški čas je ravno pravšnji za tiho kontemplacijo, analitično razmišljanje, lagodno rekapitulacijo in pogled na obstoječe stanje pod črto z distance. Seveda ne govorim o prihajajočih (vnovičnih) volitvah — ki so sicer na pomembnem seznamu Kakšnih 800 stvari, ki jih še moram postoriti — temveč imam v mislih pregled aktualne slovenske filmske blogosfere oz. vseh, ki v tem trenutku (še) vztrajamo pri (pretežno nehvaležnem) strnjevanju svojih vtisov in lastne analize izdelkov sedme umetnosti. Kdo in kaj torej s(m)o filmski blogerji? (Mimogrede: nikogar osebno ne poznam.) (Filmoljub je naredil Recenzijo recenzij blogov o filmih) 

• “Čas je šel naprej bistveno hitreje od časnikov. Internet nas je dejansko povozil – a le zato, ker smo zavezanih oči tekali po avtocesti v času najbolj gostega prometa.” Boštjan Videmšek, Koliko je ura v resnici? (via Pogledi).
• Pismo iz Gaze, ki ga je napisal norveški zdravnik. Globoko spoštovanje medicinskemu osebju.
• “Pred vsako vojno, med njo in po njej je glavno orodje propaganda. Izraelci so pri tem velemojstri. Imajo mehanizme, imajo denar in podporo in vse stvari obrnejo na glavo. Oni se delajo žrtve, medtem ko so žrtve na drugi strani. Glavni problem izraelsko-palestinskega konflikta je okupacija, okupacija, okupacija. Vse, kar se dogaja v tem konfliktu, je samo odgovor na okupacijo. Ampak Izraelci s svojo PR-mašinerijo, z lobiji, denarjem in vplivom, ki ga imajo v svetu, sebe prikazujejo kot žrtve. Položaj pa je obrnjen. Žrtve so Palestinci, žrtev je Gaza, največji zapor, geto na svetu, pod popolno zaporo. Gaza je kot utopljenec, ki ga rešujejo samo z minimalnimi dobavami zraka, toliko da utopljenec še živi.” Intervju z Brankom Sobanom, novinarjem in poznavalcem Bližnjega vzhoda (via MMC RTV).
• Priporočam tudi intervju s “priviligiranim moškim Judom v Izraelu”, ki se čuti dolžnega podpirati depreviligirane v njihovem boju za pravičnost.
• “Svetovali so mi, naj odpustim sto ljudi in bom zaslužil več denarja. Pa sem odpustil svetovalce! Moja vizija ni investirati v stroje, moja vizija je  ustvarjati delovna mesta.” Pogovor z Johannesom Gutmannom, lastnikom podjetja Sonnentor (via aljatasi.com).

(Delček Linktajma Irene Sirene, ki ga je vredno deliti) 

Vir.

Z nejasnostjo se je Cerar, in priznati si moramo, da gre za stranko enega človeka, saj drugih niso veliko izpostavljali, postavil v vlogo praznega kozarca, v katerega lahko vsak volivec lahko nalije vse svoje želje in pričakovanja. A zdaj prihajajo težji časi za stranko, saj bo potrebno sprejemati odločitve. (O nejasnosti in odločitvah na blogu Jinov svet)

Stvar, ki me pri upravljanju pralnega stroja bolj bega, je tisti okrogli knof na vrhu, za katerega stavim, da ima tri četrtine programov označene samo zato, da se poigrava s kanček neandertalskim moškim umom, ki mu niso jasne subtilne razmejitve med osemnajstimi tipi bombažnih tkanin. Na tej točki me pralni stroj še najbolj spominja na sodobno televizijsko ponudbo. Osemsto trinajst programov, ti pa gledaš samo tri. Trideset stopinj, šestdeset stopinj in devetdeset stopinj. (Pižama in skrivnosti iz njegove kopalnice)

Vir.

Naštejmo nekaj karakteristik, ki opredeljujejo tipično jed samca:

• Pripravljena je v manj kot pol ure;
• Vsebuje vsaj eno sestavino iz konzerve;
• Pri pripravi umažeš zgolj eno posodo;
• Skonzumira se jo z uporabo enega kosa jedilnega pribora (pomembno je namreč, da lahko krožnik držiš v eni roki, vilico/žlico pa v drugi, medtem, ko sediš na kavču in gledaš fuzbal);
• Prileže se ob pivu ali vinu;
• Je pekoča (če ne žge, pač ni hrana za dedce) (Kuharska tipologija z B(r)loga improkuharije) 

Človek, ki je v neprestanem strahu za svoje preživetje, pri čemer mislim mirnodobno preživetje, ne na vojnem območju, je izredno slab delavec ali podjetnik. Razmišlja iz rok v usta in deluje iz rok v usta. Pred seboj preklada položnice, neplačane fakture in si razbija glavo. Sem neuspešen? Sem preveč neumen ali nespreten? Vsekakor nekaj ni v redu in v takem duhu je izjemno težko ohraniti mirno kri in trezno presojo. (Matic Munc o stanju v državi in odgovornosti)

Pred tremi meseci je strokovnjak za informacijsko varnost odkril hude ranljivosti spletnih portalov davčne uprave in notranjega ministrstva. Ranljivosti so omogočale krajo osebnih podatkov uporabnikov storitev in celo krajo identitete uporabnikov. Obe inštituciji sta nam takrat obljubili, da bosta ranljivosti odpravili v dveh mesecih. Davčna uprava je obljubo snedla, ministrstvo pa jo je le delno izpolnilo. (Na Pod črto o varnosti spletnega portala eDavki in spletne strani notranjega ministrstva)

Vir.

Rene, Miša in Lara so imena otrok, ki zadnje čase polnijo družbena omrežja. Skupno jim je, da jim starši ne morejo pokriti stroškov zdravljenja, ki pa so nujno potrebni, da bi ti otroci imeli normalno življenje. Posledično potekajo zbiralne akcije, kjer lahko vsi pomagamo tem posameznikom s svojimi prostovoljnimi prispevki, zbiranjem zamaškov,… In to so zgolj samo tri zgodbe, ki jih zadnje čase opazujem, da se dogajajo pred mojimi očmi. Verjetno je podobnih zgodb še veliko več, vendar jih ljudje niti ne opazimo več, ali pa medijsko niso tako izpostavljene.

Sam podpiram takšne zgodbe in rad pomagam, čeprav se zavedam, da to ni rešitev tega problema. Problem tiči drugje in ne smemo si več zatiskati oči pred njim, saj bo vsak dan več Renejev, Miš in Lar, ki bodo potrebovali pomoč, vendar je ne bodo dobili (vsaj ne v takšni meri, kot bi jo potrebovali). (Had o Renejih, Mišah, Larah in zdravstvenem zavarovanju)

Cerar je govoril o civilnodružbenem gibanju, iz katerega je nastala njegova stranka. Toda o njegovih aktivnostih ne vemo ničesar – ne poznamo ne dejanj, ne protagonistov, ne imena tega gibanja. Mar nismo zato upravičeni verjeti, da je edini cilj tega »nevidnega« gibanja bil ustanoviti stranko, pa še to, povsem premišljeno, tik pred volitvami, ki so zanj prišle še nenadoma in prehitro, saj bi bile redne šele leta 2015? (Boris Vezjak na blogu In media res o civilnodružbenih gibanjih, strankah in volitvah)

Vir.

Zgodba o sužnjelastniški, izkoriščevalski in rasistični grški Manoladi je stara že več kot šest let, vendar je v javnost dejansko prodrla aprila lani, ko so trije nadzorniki jagodnih plantaž streljali na približno dvesto imigrantov iz Bangladeša, medtem ko so ti zahtevali izplačilo za šest mesecev dela v skupni vrednosti dvesto tisoč evrov. (Katja Lihtenvalner o pretresljivih razmerah na jagodnih plantažah v Grčiji)

Namesto, da bi vas imela eno sirarno, bo moral pri nas imeti vsak kmet svojo? Namesto, da bi vas imela en obrat za mesno predelavo, bo moral imeti vsak kmet svojega? Tukaj ne gre za spodbujanje razvoja mladih in malih kmetij, temveč za njihovo zaviranje. (O zakonih, birokraciji in zaviranju malih kmetij na blogu Naš raj)

Zapisali so (o volitvah)

Vir.

Čeprav se je letošnja predvolilna državnozborska kampanja komajda zares začela, si upam trditi, da smo že videli največji nateg, ki ga bomo deležni v njej. In ta za čuda ni potekal na ustaljeni relaciji leporečni politik – lahkoverno volilno telo, temveč marketinški guru – obupana politična stranka. Ne morem si predstavljati, kako je dotični oglaševalec uspel obdržati resen ksiht, ko je Državljanski listi razlagal, da je ključ do src volivcev popasto repasta poskočnica, še manj, kaj se je dogajalo v glavah odločilnih oseb v stranki, da se jim je ta strategija zazdela genialna poteza. (Pižama o predvolilni pesmi Skupaj za njo, ki jo je posnela Državljanska lista)

Trenutna vlada si je za cilj zadala preprečitev prihoda trojke, zato je to za Alenko Bratušek tudi ultimativni dosežek. Sam bi si želel še kaj več od minimalnega rezultata, ki je bil za volivca umeven sam po sebi in bi ga brez dvoma dosegla tudi Janševa vlada, čeprav mogoče z za ljudstvo bolj bolečimi kratkotrajnimi posledicami –a boljšimi obeti na dolgi rok. (Nergač o vladnih lažeh za zadovoljstvo plebsa)

Miro Cerar je v tem predvolilnem času zelo previden, saj nagovarja, ali pa se vsaj trudi nagovoriti karseda najširši krog volilcev, ne samo levega, temveč tudi desnega, saj glasove pobira tudi opozicijski SDS. A ravno ta zlata sredina, ki se tako trudi odmakniti od radikalnih stališč, je postala novi ekstremizem. Pri Cerarju se to dobro kaže pri vprašanju padlega družinskega zakonika in posvojitvah otrok v istostolnih skupnostih, kjer govori o konsenzu, besedi, ki je v napredni družbi prej nevarna kot dobrodošla. Če bi se v zgodovini borbe za človekove pravice zanašali na družbeni konsenz oziroma na to, da bodo sprejete, ko bo večina pripravljena podpreti pravice manjšine, do teh pravic nikoli ne bi prišli. In družbenega konsenza niso čakali ne temnopolti v ZDA, ne ženske po svetu, ko so zahtevali enakopravnost in volilno pravico. Argument (pre)moči tu enostavno ne vzdrži. (Izak Košir na Metini listi o čakanju na Godota)

Vir.

Zaradi političnega deljenja ministrskih mest resorjev tako ne zasedejo najboljši kandidati, temveč kandidati z ustrezno strankarsko pripadnostjo. Najbolj očiten primer tega je pri nas skoraj samoumevna praksa imenovanja strankarskih prvakov na ministrska mesta. To je privedlo do ekstremov tipa Karl Erjavec, ki je do danes opravljal funkcije ministra za obrambo, za okolje, za zunanje zadeve, ob tem pa je bil še državni sekretar na ministrstvu za pravosodje. Težko je verjeti, da ima lahko ena oseba tako širok nabor znanj in kompetenc, zaradi katerih je primerna za vodenje tako različnih resorjev. (Anže Voh Boštic, Jure Čuhalev, Marko Jerina na Pod črto o imenovanju ministrov)

»Preventivne in skupnostne oblike dejavnosti in bivanja v domačem okolju, - spet ne izvemo ničesar, gre za nedokončane stavke, napisane v ihti in hitro. Zdaj pa se za trenutek zamislimo: preventivne dejavnosti bivanja v domačem okolju. Kaj je to? V resnici gre za spretnost, ki jo dobro poznajo izurjeni pisci predlogov za različne denarne razpise – uporabiti moraš pravilne fraze, ki so v zeitgeist momentu popularne. Preventiva in skupnostno že nekaj čas kotirata visoko, trajnostno pa seveda tudi. Mogoče so slednjo frazo pri SMC uporabili na kakšnem drugem delu programa, ki ga pač nisem bral.« (Matic Munc o praznih frazah v programu Stranke Mira Cerarja)

Stranke so različno kompetentne. Nekatere dobro poznajo posebnost in posebne težave VŠ ter so zmožne razviti profilirana stališča, druge ga poznajo v grobem, nekatere pa o tem področju ne vedo dosti, zato so na konkretna vprašanja odgovorile klišejsko (npr. Pirati, DL, tudi PS). (Stališča strank do znanosti in visokega šolstva z bloga Kvadrakadabra)

Vir.

Naj brcnem še enkrat mrtvega konja ustavnosti predčasnih volitev: ostajam pri svojem, nikjer v pobudi o oceni ustavnosti, še manj pa v Ustavi, ne najdem resnih argumentov za smelo trditev, da so volitve 13. julija neustavne. Nasprotno, pobudo jemljem kot cenen političen manever stranke Solidarnost, ki bo pospešil njen zaton. Ta stranka si je najprej prilastila proteste, po dubioznih potezah, kot je prižiganje svečk pred Mercatorjem in pravljicah o nacionalnem interesu, pa je na evropskih volitvah upravičeno pogorela, saj so jih prehiteli celo šaljivci iz Sanjske službe in etablirana Piratska stranka z enim samim kandidatom. Bravo, Solidarnost, bravo! (Luka Valas na Metini listi o stranki Solidarnost)

»Težko bi trdil, da je Mercatorjeva zgodba šolski primer nesposobnosti gospodarske in politične elite, prej bi rekel, da gre za šolski primer neuspele lopovščine po eni in umetnega ustvarjanja delovnih mest po drugi strani. Mercatorjeva kratkotrajna zgodba o uspehu je bila rezultat politike, tiste, ki je nastavila tudi Zorana Jankovića. Tega mediji kljub zabavnemu posnetku niso obešali na veliki zvon.« (Nergač o Mercatorju, politiki in zabavnem posnetku)

Ljudje očitno spet hočejo nov obraz, ki pa je dovolj prepoznaven, ki se jim zdi dovolj strokovnjak in je še umirjen povrhu in Miro Cerar je na tričetrt prazna posoda, v katero lahko vsak nalije vse, kar si želi. (O visoki podpori Stranki Mira Cerarja na blogu Jinov svet)

Vir.

Ker sta skupaj s Šoltesom doslej ponujala točno in samo sebe, svoj obraz in nič več, s tem zahtevata ravno prazno, apriorno naklonjenost. Vendar prazna gesta »Zaupajte meni«, ki jo implicitno predstavlja vsak politik, zanika sleherno deliberacijo. Pričakoval bi, da kaj takšnega politik stori, ko predstavi svoje ljudi in svoj program. Da prosi utemeljeno. Ne, to se ni zgodilo. (Boris Vezjak v prispevku Verjeti Šoltesu, zaupati Cerraju? na blogu In media res) 

»Javnomnenjske raziskave. Kdo jih najbolj potrebuje, vemo. A kakšen je profil tipičnega anketiranca? Kdo so tisti volivci, ki si pravzaprav vzamejo čas in odgovarjajo na zastavljena vprašanja? Vaše mnenje šteje, pravijo. Pa je to mnenje tudi kredibilno in ali bi nas sploh morali zanimati tisti že prirojeno odločeni, ki slepo sledijo velikim vodjem do konca - tudi za zapahe, če je potrebno? Četudi je kriv - kar pa, seveda, nikoli ni, saj je "pošten", "zaslužen" in "edini, ki lahko reši Slovenijo".
Osebno ne poznam nikogar, ki bi si sredi belega dne, ko mu zazvoni telefon, vzel čas, da se posveti javnomnenjski anketi. Tega trenutka še nisem doživel. Večinoma se jih odslovi še preden pridejo do "delamo anketo o ... ", saj jih izda že ton glasu, umetna prijaznost in pretirana formalnost: "Pozdravljeni! Sem dobila gospoda Koširja? Ime mi je Vera, kličem iz podjetja tega-in-tega. Izvajamo pa kratko ... " ... Aha, anketa - hvala lepa, ne bi.« (Izak Košir na Metini listi o javnomnenjskih raziskavah) 

A kdaj dobite občutek, da so predvolilni boji, soočenja in debate ena velika skleda ovenele solate? (Razbiti miti o volitvah na Nara's blogu) 

 

Vir.

V galeriji herojev volilne abstinence se je znašlo trinajst likov: ravnodušnež, antipolitični fatalist, naravni fatalist, razočarani fatalist, solipsist, nevednež, neselektivni izbirčnež, selektivni izbirčnež, revolucionarni lepodušnik, vstajniški lepodušnik, enoglasnež, vernik v zarote in resigniranec. Spodaj je njihov kratek profil. (Vodič po slovenskem volilnem abstinentu Borisa Vezjaka z bloga In medias res)

+

Pred volitvami si lahko na Metini listi poslušate Volilno matematiko, zanimiv pogovor o zapletenosti in kaotičnosti slovenskega volilnega sistema, ter preverite rezultate zadnje ankete volivca Matica Munca, ki bodo objavljeni danes, v petek, 11. julija, do 22:00.

Zapisali so (junij 2014)

Vir.

Nova rubrika: na začetku vsakega meseca se bomo ozrli nazaj in naredili pregled tistega, kar je bilo v preteklem mesecu zapisano na blogih z Đuboxove liste. 

Uživajte v branju!

Vir.

»Moje življenje ni Pinterest popolno in nočem v svet pošiljati sporočila, da je popolno. Čemu bi to koristilo? Vsa socialna omrežja, ki so se v družbi prijela, spodbujajo ravno to: lažno popolnost. Kako to vpliva na ljudi? Predvsem negativno. Vsi ti drobci, ki so objavljeni na socialnih omrežjih, ne predstavljajo niti polovice realnega življenja.«  (Neja z bloga You can have your cake too v receptu za korenčkovo torto)


»Vrstniki vzgajajo vrstnike. To neprestano pozabljamo, kakšno moč ima referenčna skupina. Moji ljudje. Moji bodoči prijatelji, partnerji, sodelavci, sošolci … moja generacija. In že iz tega razloga, ko šola na eno mesto spravi toliko vzgojiteljev iste generacije se ukvarja z vzgojo. Učijo se preko poskusov in napak, besednega učenja in tudi učenja z zgledom. In tukaj se lahko zgodi vihar dušebrižnih odraslih, ker so baje mnogi vrstniki drugim vrstnikom v slab zgled. Aha, v veliko slabšega kot smo mi, odrasli, kajne?« (Matic Munc o vzgoji)

Vir.

»Javnomnenjske raziskave. Kdo jih najbolj potrebuje, vemo. A kakšen je profil tipičnega anketiranca? Kdo so tisti volivci, ki si pravzaprav vzamejo čas in odgovarjajo na zastavljena vprašanja? Vaše mnenje šteje, pravijo. Pa je to mnenje tudi kredibilno in ali bi nas sploh morali zanimati tisti že prirojeno odločeni, ki slepo sledijo velikim vodjem do konca - tudi za zapahe, če je potrebno? Četudi je kriv - kar pa, seveda, nikoli ni, saj je "pošten", "zaslužen" in "edini, ki lahko reši Slovenijo".
Osebno ne poznam nikogar, ki bi si sredi belega dne, ko mu zazvoni telefon, vzel čas, da se posveti javnomnenjski anketi. Tega trenutka še nisem doživel. Večinoma se jih odslovi še preden pridejo do "delamo anketo o ... ", saj jih izda že ton glasu, umetna prijaznost in pretirana formalnost: "Pozdravljeni! Sem dobila gospoda Koširja? Ime mi je Vera, kličem iz podjetja tega-in-tega. Izvajamo pa kratko ... " ... Aha, anketa - hvala lepa, ne bi.« (Izak Košir na Metini listi o javnomnenjskih raziskavah)

Vir.

»Mesečno zaslužim približno 800 evrov, ko odštejem vse stroške z najemom, davkarijo, elektriko, urbano, internetom in mobilno telefonijo, mi ostane približno 170 evrov za hrano, tobak in druge zadeve na mesec. In tako je nastala kolumna za reveže. To je slika zaposlenega reveža v Sloveniji. Slavnega srednjega razreda, ki bo živel vse ostale, na katerem sloni naša družba. Imamo pa bivališče, streho nad glavo. Včasih je to celo edina razlika med revežem in klošarjem.« (Matic Munc o zaposlenih slovenskih revežih)

Vir.

»Od ljudi, ki se hvalijo z obvladovanjem dela z računalnikom, med drugim pričakujem, da ločijo med kopijo in skrito kopijo elektronskega sporočila. Osnove seveda pričakujem tudi od zadolženih za stike z javnostmi, a sem neredko razočaran. Ne samo, da so mnogi neodzivni, neažurni, nekomunikativni in nepismeni, ampak jim težave povzroča celo pošiljanje elektronske pošte. Tako poleg piar sporočila dobim še celotno adremo pošiljatelja, vključno z njegovimi družinskimi člani in pivskimi prijatelji.« (Nergač o obvladovanju dela na računalniku)

Vir.

»Ker je Julijan hranjen po gastrostomi s posebno ketogeno dieto, ki zahteva specifičen urnik hranjenja, natančno pripravo vnaprej in je nikakor ni mogoče naročiti v restavraciji, hrane zanj nikoli ne naročamo. Na zunaj verjetno izgledamo kot največji sebičneži, ko se sami mastimo s polnimi krožniki hrane pred sabo, naš mali junak pa tiho in mirno sedi v svojem vozičku. Takrat bi rada na ves glas povedala vsej restavraciji, da bi našemu fantu z velikim veseljem dala stran tri četrtine svojega obeda, če bi le lahko. Ne gre za to, da mu ne želim privoščiti, ne smem mu.« (Prav posebna mama Urška o tem, kako okolica vidi otroka s posebnimi potrebami)

Vir.

»Včeraj sem ob doživljanju drobnarij že videla, kako se iz njih spletajo zgodbe, ki jih bom premlevala, ko bodo že spomini. Ne vem še, ali sladki ali ne, niti ali bodo težki ali čisto lahki. In ko namesto klepeta raje razmišljaš o rečeh, ki nikogar ne dosežejo in imajo čisto svoj naboj.« (Špiklja o točkah v pristanu)

Vir.

»Švedski bo samo zato, da se bolj imenitno sliši, pa zaradi balonov, te imajo Švedi kar radi na pikniku...pa, ja no, pa zaradi zvezde piknika - klad kake. Takšnega piknika res še nismo imeli, da bi nekdo prinesel na pol narejeno torto, potem pa kar tam sredi parka, na travi, stepal smetano.« (Sashita o prvem poletnem pikniku)

Vir.

»Novodobne ameriške srhljivke po hollywoodskem tekočem traku skoraj brez izjeme sledijo enakemu receptu: finančno varno produkcijsko ozadje (PG-13), enolično premočrten dramaturški lok z obveznim nastavkom za sequel, instantno zadoščenje s predčasnim izlivom hitrim vrhuncem, infantilna fascinacija s krvavo plastično CGI eksplicitnostjo, ceneni trenutki -BU!- in puhloglavo sterilni liki s prazno interakcijo, butasti dialogi, derivativna in prežvečena zgodba (ali rimejk), takojšnja mirna prebava in hipna pozaba. Saj veste: bledične ženske prikazni z lovkastimi črnimi lasmi, trzajoče premikajoče se in po stropu plazeče groteskne kreature iz pekla, visceralna sočnost, ceneni trenutki -BU!- (veliko njih), bla bla, zeh, hrrr. Najstniška publika in odrasli gledalci z zmanjšano umsko percepcijo krohotajoč požirajo gibljive slike ter med basanjem s kokicami in nalivanjem s kokakolo nepopisno uživajo v zabaviščnem parku za najmlajše, po ogledu pa si po možnosti privoščijo še masten šitburger — in njihova skromna dojemljivost je do naslednje plitve filmske bedarije spet potešena. Aaah. Rig.« (Filmoljub o ameriških srhljivkah v kritiki filma Oculus)

Vir.

»Preventivne in skupnostne oblike dejavnosti in bivanja v domačem okolju, - spet ne izvemo ničesar, gre za nedokončane stavke, napisane v ihti in hitro. Zdaj pa se za trenutek zamislimo: preventivne dejavnosti bivanja v domačem okolju. Kaj je to? V resnici gre za spretnost, ki jo dobro poznajo izurjeni pisci predlogov za različne denarne razpise – uporabiti moraš pravilne fraze, ki so v zeitgeist momentu popularne. Preventiva in skupnostno že nekaj čas kotirata visoko, trajnostno pa seveda tudi. Mogoče so slednjo frazo pri SMC uporabili na kakšnem drugem delu programa, ki ga pač nisem bral.« (Matic Munc o praznih frazah v programu Stranke Mira Cerarja)
 

Vir.

»O filmih, o katerih je težko povedati kaj novega ali zanimivega (ne glede na to, ali so všečni in dobri, ali pa prav nasprotno), običajno sploh ne pišem. Kaj pa naj bi posebej informativnega in fascinantnega napletel? Še ena popkornovska chick-flick komedija? S plitvimi liki, izrabljeno zgodbo, na stereotipu o pomembnosti videza, sramotni zadregi protagonista in predsodkih družbe o socialni determiniranosti osnovano duhovitostjo? Duhamorno plehek seksistični humor in farsa z ghetto nigga dovtipi? Brez kakršnegakoli dejavnika zapomnljivosti? Vizualno mašilo za dolgočasen torkov večer? (Ali pa vsaj kakšna rumena trivialnost: nepomembni scenarist Dan Rosen je vložil tožbo zaradi plagiata, ker naj bi brez dovoljenja uporabili njegovo idejo za film z naslovom Darci's Walk of Shame.)« (Filmoljub o filmih, o katerih se ne splača pisati)

»Sploh se ni več zgražal, prijemal za glavo ali pa besno klel predse in si do krvavega zgrizel ustnic, kadar je naletel na novodobne prijeme, s katerimi so si ljudje dajali zagon, da so preživeli še en dan svojega bolj ali manj bednega in nesmiselnega življenja, s katerim ne bodo pustili nobenega pečata ali česarkoli po čemer bi jih lahko pomnili.
Nekoč bodo le še ena osmrtnica v časopisu, še en načičkan nagrobnik, še en človeček manj in njihova neeksistenca se ne bo dotaknila nikogar za dlje kakor za teden.
Po tem bo vse po starem. Kot bi jih nikoli ne bilo.
Vseeno pa se bodrijo z bedastimi banalnostmi, ozaljšanimi s fotografijo objetega para ob obali nad katerim letita dva galeba proti žolto rdečemu sončnemu vzhodu, spodaj pa piše:’Živi vsak dan kot da je tvoj zadnji.’«
(Kratka zgodba Poslednji dan (Ludvik) XI. z bloga Kostin mozeg)

Vir.

»Pri verouku kažem otrokom zvezek, v katerega bodo lepili neke nalepke, na naslovnici je narisan - papež (no, ni ravno umetnina ... žal). No, vsaj meni se tako zdi! Pa povprašam prvošolčke, kdo je na naslovnici. Seveda se mi zdi čisto mogoče, da nihče ne bo vedel, saj so vendar stari šele 6 let, poskusim pa le. In eden pogumno izjavi: "Župan Janković!"« (Ana Kos z bloga Sol zemlje)


»Težko bi trdil, da je Mercatorjeva zgodba šolski primer nesposobnosti gospodarske in politične elite, prej bi rekel, da gre za šolski primer neuspele lopovščine po eni in umetnega ustvarjanja delovnih mest po drugi strani. Mercatorjeva kratkotrajna zgodba o uspehu je bila rezultat politike, tiste, ki je nastavila tudi Zorana Jankovića. Tega mediji kljub zabavnemu posnetku niso obešali na veliki zvon.« (Nergač o Mercatorju, politiki in zabavnem posnetku)

Vir.

»Pogosto se mi je, kjub dokaj dobremu znanju štirih jezikov, zgodilo, da sem dobila direkten "nasvet". "Nauči se končno italijansko kot se spodobi." Mislim, da ni potrebno dodati, da so tovrstni komentarji skoraj zmeraj prišli s strani ljudi, ki govorijo LE italijansko.« (Livia z bloga Welcome to the jungle o Italijanih in njihovem mnenju o tujcih)

Vir.

»Če Neil Armstrong misli, da je pogled z Lune nekaj nadzemeljskega, nekaj čarobnega in neponovljivega, najbrž ni prisostvoval rojstvu lastnega prvorojenca. Prizor, ki se mirno lahko kosa s tistim iz vesolja.« (Kostin mozeg čestita pamžovju za rojstni dan)