Naša internetna povezava se je iz polžje potke zopet spremenila v širokopasovno avtocesto, po kateri dirkamo dalje od klika do klika, čim bolj hitro, da ne bi česa zamudili, še večkrat pa je krivo to, da nam za počasnost preprosto zmanjkuje časa. Počasnost je luksuz, ki si ga lahko privoščimo le na počitnicah, pa še takrat večina podleže omejenim dnem na koledarju in zato hočemo vedno v čim krajšem času videti in doživeti čim več, zato se z oddiha vračamo utrujeni in prepolni vtisov kot spominske kartice na fotoaparatih. Ustavljamo se le še pri rdečih lučeh in pri znakih stop, vse ostalo pa nas brca in priganja, pojdite, kupite, obiščite, izkoristite, poskusite, naredite ..., dokler ne pregorite, zbolite ali kaj podobnega.
Saj ne, da bi svarili pred aktivnostjo ali slavili pasivnost, zato podpiramo takšne akcije kot je
Gibaj se vsaj 15 minut na dan! na blogu Gibanje je fajn, kljub temu pa verjamemo, da ni nič narobe, če včasih načrtno malo popustimo: fino je, če znamo kdaj zaviti s poti
(kot Izidor Cankar), če znamo izpreči. No, preden zavijemo v preveč globoke misli, naj povemo, da mi tega ne znamo, zato šibamo dalje in se medtem velikokrat zatipkamo
ter
zamešamo črke na tipkovnici zaradi prehitrih prstov, čeprav nam gredo pravopisne napake podobno na živce
kot Mojci z bloga Akvarij.
Šibamo dalje skupaj s celotnim plemenom nam podobnih, bolj na nož kot na izi, če uporabimo plezalski žargon, dokler nas ne ustavijo zunanji dejavniki: pa naj si bodo to poškodbe, takšno ali drugačno slabo počutje ali pač grozno počasna internetna povezava, ki nam onemogoča delo.
Da gredo nekaterim pavze po metodi vse ob pravem času bolje od rok, si lahko preberete
pri Sashiti, ki piše o dišečem času, medtem ko
Špiklja iztirjene trenutke primerja z mačjimi praksami, malimi zarezicami v času, ki počasi zbledijo, četudi jih nihče ne popiha,
Jagodka pa se na Coprnijah opominja, da je počasnost še vedno boljša izbira kot hoja nazaj.
Relativni čas našega tisočletja teče tako hitro, da ga komaj dohajamo, zato precej površno in furijasto norimo dalje kot v
romanu Fury Salmana Rushdija ali
v filmu Rush oziroma Dirka življenja, o katerem si lahko preberete na blogu Filmski kotiček. Dišečega časa, v katerem bi pekli fotogenične pite brez glutena in s pekani tako kot
DB z bloga Moj svet kuhanja in priprave sladic ali brali knjigo Vzporedne volitve J. K. Rowling, ki smo jo našli
na Bralnici, je tako zelo malo, kaj šele, da bi ga našli kaj za dolg film in o njem nato še napisali duhovito mnenje, tako kot je to storila Alcessa, ali pa da bi si vzeli čas za ročna dela in spletli toplo kapo
tako kot Vanja z bloga Ena leva, ena desna.
Zato nismo računali pitagorovega izreka s pomočjo razmerij v koruznem kruhu tako kot
Naturšček ter nismo iskali pravih modnih kombinacij tako
kot Tesa z bloga Magnifique, ampak smo v teh dneh raje živčno in neučakano kot mačke okrog vrele kaše hodili okrog računalnika, s katerim nismo vedeli dobro kaj početi, ter na veliko preklinjali počasno internetno povezavo - recimo, da je bilo to namesto rekreacije in meditacije, za zdravje in za učinkovito zapravljanje časa, med katerim smo se ustavili le toliko, da bi lahko na hitro snedli
kakšno kokosovo kocko s čokolado z bloga Kuhaj z mano ali pograbili kaj užitnega iz barvito obložene mize
na blogu Spinal fluid.
Ne slepimo se, da znamo živeti lepo počasi, kdaj pa kdaj pa nam vseeno uspe, da spontano najdemo kakšen trenutek, ko v glavi vse potihne, o čemer piše
tudi Kariel na Pa ne še en blog, ko se stvari po prespani noči postavijo na svoje mesto, internet začne hitro delovati, mi pa lepo počasi pregledamo vse bloge na naši listi, spišemo objavo ter na mailu najdemo nove predloge za prišleke, ravno danes pa so prispeli tudi odgovori na vprašanja za naslednji Đuboxov intervju, ki ga boste lahko brali v naslednjih dneh. Do takrat pa si lahko preberete
tistega z arhitektko in oblikovalko Miriam na blogu Odds & Ends, za posladek
pa še eno Ausardsko črtico iz Zahodne Sahare, ki jo najdete na blogu Harmonija obstoja obstaja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar