Nekoč je v majhni vasi živela gospa, ki je imela doma dolge police knjig, no, pravzaprav jih ima še vedno, le da je med njimi malo manj pravljic, saj je skoraj vse razdala, po eno in po eno je skrila pod haljo in jih znosila otrokom, vedno pa je dodala še kakšno klobaso ali kaj drugega, kar je imela, čeprav nikoli ni imela veliko, le avto, s katerim se je nekajkrat na leto odpeljala k zdravniku, na burek ali na pizzo, enega prašička, nekaj mačk in, seveda: knjige.
 |
| Vir. |
Najlepše pravljice, Poljske pravljice, Pravljice za lahko noč, Ruske pravljice, celo Uzbekistanske pravljice in tako dalje in dalje, ogromno se jih je nabralo skozi leta, dolga polica, na kateri so našle svoje mesto, nekatere prebrane večkrat, druge nikoli, ker je deklica, ki jih je od gospe dobila v dar, medtem odrasla in poleg pravljic začela brati še druge knjige, romane, poezijo, stripe, zato za vse zmanjka časa, sploh ker ne more niti brez blogov niti brez časopisov, lahko pa prizna, da si še vedno tu in tam kupi kakšno otroško knjigo, pravljico, slikanico, ker ima rada domišljijo, predvsem pa se vedno znova navduši nad čarobnimi ilustracijami, takšnimi, kot je tale pravljična hiška Maje Kastelic na sliki, ki jo žal deklica z Đuboxa ni uspela pomagati graditi, vsekakor pa je zelo vesela, ko vidi, kako raste in dobiva obliko - če kdo ne ve, govorimo o Hiši Pšenički.
Prav posebno pravljico si lahko preberete pri Ninileni, takšno o dekletu z najdaljšimi lasmi, svoje mnenje o pravljicah pa je v svojo recenzijo knjige In v gorah odzvanja vpletel tudi Tomaž z bloga Konteksti: "Najprej, verjetno vsi, ki berete moje zapise, veste, da sem velik ljubitelj pravljic. Predvsem imam veliko spoštovanje do pravljičarjev. Zaradi njihovega poguma. Pravljica je v osnovi ekspresija, ki pove nekaj, kar je v osnovi nekoliko težje oprijeti, pa vendarle obstaja način, kako skozi zgodbo in simbolizem, ki je velikokrat prisoten, s filigransko natančnostjo najdeš pot, kako poveš natančno tisto, kar želiš. V nasprotju seveda s tistimi zares resničnimi zgodbami, ki se na bralca želijo nalepiti z znano ''Po resničnih dogodkih…'', ki je – čeprav gre tudi za avtorjev izraz in nič drugega – poizkus, kako nekoga omrežiš s tem, da mu zagotavljaš otipljivost zgodbe. Zanimivo je, kako ničen vpliv ima to name. Pomembna je ideja zgodbe, zato mi takšna retorična pasja bombica ne povzroči niti polsekundnega odvzema pozornosti. Žal res ne. Hosseini je In v gorah odzvanja začel s pravljico. To je lahko le dobro."
Če imate otroke in če ste doma kje v bližini Kranja ali Škofje Loke, pa ste te dni lepo vabljeni na prav posebno vadbo, ki se ji reče pravljična joga.
