Osnova so pečene rdeče paprike, črno opečene, tako dobre, da jih eno kilo poješ že za kosilo, iz ostalih pa narediš nekaj, čemur bomo rekli ajvar, čeprav je NaredilaAna uporabila recept svoje mame, ki mu simpatično pravi kar rdečko, da se ji slučajno ne bi kdo drznil oporekati, češ da njen recept ni pravi in da to, kar kuha, sploh ni ajvar: o imenu se ne mislimo prepirati niti o originalih, ker imamo raje pluralizem mnenj kot pa enookost pogledov, enoznačnost, zato z vami, dragi bralci, delimo še en recept za ajvar - včerajšnjega je prispevala Nataša z bloga Zapečenega kruha se največ poje.
Ima nas, da bi tole zapisali v kakšnem mehkejšem slovanskem jeziku, v jeziku, v katerem se mačkam reče kočke, ježu pa ježek, lahko tudi v jeziku zmij, maslinov in žutne boje ali v jeziku đuveča in hljeba, pa tega žal ne znamo, čeprav se nam sviđajo vse te milozvočne kombinacije črk, brez vsake ostrine ali trdote, radi imamo strešice in đ-je, čeprav, ok, je res, da imamo radi tudi scharfes s :), čeprav to na tem mestu najbrž ni najbolj primerno priznati, lahko pa dodamo, da nam je všeč predvsem njena zavitost, njeni okljuki, torej tisto, kar tudi v pisanju včasih kar malo preveč radi uporabljamo, zato se bomo sedaj vrnili nazaj k rdeči niti, nazaj k stvari, k mehkim jezikom, k mehkim smokvam, mhm, k malinovemu džemu od Bakine tajne, ki ga kupiš v Sv. Stefanu septembra, ko je tam že manj turistov, k ajvarju in Natašini tajni, kako ga pripraviti: vse ostalo pa na Zapečenega kruha se največ poje.
