Prebujanje

Vir.

Medtem ko so se protesti iz Bosne in Hercegovine razširili še v Črno goro, manjše skupine protestnikov pa so se zbrale tudi na Hrvaškem, se v Sloveniji prebuja le čemaž, kot lahko vidite na Čarovnijah z male kmetije, pa še tega je že danes pokril sneg, ki je lahko tudi resen problem, vedno pa pride prav tudi za odvračanje pozornosti od drugih tem: ljudje, utrujeni od kidanja, ne razmišljajo o protestu, ampak jih motijo le nesplužene ceste, medtem ko iščejo lopato ali sanke. 

Protest je samo gesta, ki pokaže, da stvari niso urejene, tako, kot bi morale biti, morda prinese določene spremembe, nikakor pa zaradi njega samo od sebe še ne pride do rešitve problemov. Sam protest torej ni dovolj, treba je delovati tudi na druge načine, med katerimi je urjenje v kritičnem razmišljanju tisto, ki ne pride nikoli iz mode. Zato smo veseli, da obstajajo portali, kot je Pod črto (ki bo zagotovo tudi med kandidati za naslednje prišleke), kjer lahko najdemo poglobljene prispevke o tem, kaj vse je narobe v slovenski družbi, katerih zakonov se ne spoštuje, zakaj nekateri največji davčni dolžniki nimajo blokiranega računa in tako dalje in tako dalje, ker gradiva še zlepa ne bo zmanjkalo. 

Avtor Anže Voh Boštic se je lotil tudi podatkovnega novinarstva na primeru pravnomočnih odločb in plačilnih nalogov tržnega inšpektorata, o čemer si lahko preberete na Metini listi. Slednjo verjetno že dobro poznate kot neodvisen medij, zavod, ki se financira s pomočjo razpisov in donacij, na podoben način pa naj bi nekoč deloval tudi portal Pod črto: avtor je izdelal zelo podroben načrt za zagon neodvisnega medija, za njegovo uresničitev pa potrebuje donatorje in donacije. 

Očitno se lahko trenutno zanesemo zgolj na prostovoljstvo, ki bo delovalo zgolj toliko časa, dokler si ga bodo lahko ljudje privoščili. Enako velja tudi za razne druge projekte in start upe, ki se financirajo s crowdfundingom (recimo Kickstarter). Pogosto se jih namreč ne le hvali, ampak celo popolnoma nereflektirano opeva, ker rešujejo brezposelnost in spodbujajo podjetništvo, čeprav v resnici tudi tak sistem nikakor ni brez napak - nekaj o tem na povezavi. Upamo, da bomo morda kaj o tej temi lahko v prihodnosti brali tudi na portalu Pod črto, zato držimo pesti, da dobi potrebna sredstva za zagon. Naj mu uspe!

Nagradne igre giveaway darilni boni december 2013

Kolona naslovnih besed je na Đubox pripeljala marsikaterega bralca. Konec leta je čas obdarovanja in različni giveawayji, nagradne igre in srečelovi se tudi na blogih kar vrstijo - poiščite jih sami, saj ni težko, tokrat pa vas pozivamo, da tudi sami kaj podarite.

Do 31. decembra lahko različnim organizacijam, društvom in zavodom podarite 0,5 % dohodnine, delček, ki bi ga sicer v svoje luknjaste malhe spravila država, bo tako prišel tja, kamor želite, vas pa takšna dobrodelnost prav nič ne stane. Denarja bodo vesele različne dobrodelne organizacije, kulturna in umetniška društva ter društva za zaščito živali, če pa se kljub kriznim časom v vašem žepu še najdejo cingljajoči kovančki, jih lahko namenite tudi za donacijo: z njimi lahko podprete na primer staroselce v Sudanu, Apparatus, Metino listo ali Radio Študent.

Hinko

Vir.

Danes naj namesto besed govorijo slike: v prejšnji objavi smo vam predstavili Janjo Gedrih, ki je narisala strip Črna luknja, nadaljujemo pa s karikaturistom, ki je v Črnovojniku leta 1919 prvi v zgodovini slovenskega stripa uporabil stripovske oblačke z besedilom. Čim prej si poglejte, kako duhovit in oster je znal biti Hinko Smrekar na začetku prejšnjega stoletja, da tega, kako vešče je znal uporabljati tuš sploh ne omenjamo, saj je očitno in se jasno vidi na njegovih odličnih risbah, ki jih najdete na razstavi v Narodni in univerzitetni knjižnici (do 19. oktobra), na portalu Digitalne knjižnice Slovenije in na Metini listi.

Ali mora biti študij prijeten?

Začetek študijskega leta se bliža, jutri bodo avtobusi in vlaki nabito polni, Ljubljana pa polna brucev (v ostalih 'univerzitetnih' mestih jih bo zagotovo manj), ki bodo bolj ali manj izgubljeno iskali predavalnice, stranišča, kavarne in trgovine, čeprav naj bi na fakultete prišli predvsem po status in diplomo (oz. magisterij), nekateri pa tudi po znanje. Slednji bodo najbolj razočarani. 

Študij je namreč postal podaljšek srednješolske izobrazbe, nivo znanja ni dosti drugačen, profesorji morajo biti ustrežljivi in prijazni, pedagoški in didaktični, predvsem pa si ne smejo dovoliti, da bi na njihovih izpitih popadalo preveč študentov, saj so ti vir dohodka za fakulteto. Kriteriji znanja tako postajajo nižji, profesorji si enostavno ne upajo postavljati višjih zahtev - po eni strani zaradi groženj vodstva, po drugi strani pa gre za osebno razočaranje nad vedno večjim neznanjem – kot primer: »Mi na izpitih pišejo, da je do naselitve Slovanov prišlo v 19. stoletju, pa jih moram spustiti, ker je zadnji rok in bi bilo sicer premalo vpisanih v drugi letnik.« Primer žal ni izmišljen.

Prebiti se iz prvega v vsak naslednji letnik je tako postalo nekaj, kar zahteva le malo truda in še veliko manj znanja, izpitne pole pa so postale loto listki, ki se jih izpolnjuje po liniji najmanjšega odpora in z zanašanjem na srečo ter prepričanjem o tem, da lahko vedno poskusiš tudi naslednjič, dokler ne prilezeš do zadnjega letnika in diplome, ki je – tudi če se ji reče magisterij – zgolj seminarska naloga iz nepovezanih citatov, slabo prevedenih z Wikipedie, ki jih posloveni šele lektor, če diploma pride do njega, ter jim skuša dati vsaj nek smisel, ob tem pa ga ves čas muči bojazen, da naloga ne bo sprejeta, ker je pač enostavno slaba – navadno je edini, ki se sekira, saj po zagovoru dobi mail ali sms z vsebino: »Najlepša hvala, desetko sem dobila.« Dobro, da ne boste rekli, da pretiravamo s karikiranjem: včasih je ocena tudi devet.

Sploh pa diplome v petih od desetih primerov ni napisal tisti, ki je pod njo podpisan, ampak nekdo drug, ki je tako zaslužil nekaj sto evrov: če kdo ne verjame, mu ni treba, sploh pa se najbrž tudi marsikdo od bodočih študentov predstavlja vse skupaj precej drugače, le da takšni iskalci znanja navadno obupajo celo prej kot vsi ostali, ker jim študij ne nudi nobenega izziva, jih celo malo dolgočasi ali pa se jim zdi zamalo, da morajo na izpitih odgovarjati na vprašanja, ki ne zahtevajo nobenega razmisleka oz. morajo zgolj ponoviti nekaj faktografskih podatkov: vrh ledene gore je seveda prepoznavanje strokovnjakov na fotografijah, ki smo ga omenjali že zadnjič, pri čemer so naši občutki podobni, kot ob trenutni situaciji z GG Mišičem in Luko Koper: ne vemo, ali bi se kislo smejali, jokali, z glavo začeli butati v steno, ker je vse skupaj tako absurdno bizarno.

En tak študent, ki si želi predvsem znanja, kmalu ugotovi, da je bil zgolj naiven in je živel z glavo med oblaki, ker tudi če ga profesorji imajo (in veliko jih je takšnih!), ga naprej posredujejo le v omejeni obliki, prilagojeni trenutnemu stanju, v strahu, da bodo njihova predavanja in izpiti študentom prijazni, da bodo snov podajali dovolj razločno in počasi … Nekateri študentje ne odnehajo tako hitro in začnejo srečo iskati na drugi fakulteti, pa nato na tretji in četrti, dokler se ne zaposlijo ali obupajo, ker nikjer ne najdejo tistega, kar so iskali, drugi že takoj čez študij potegnejo črto, nekako v slogu Najboljši so padli, tretji pa znanje začnejo iskati drugje, izpite pa opravljajo zgolj zaradi formalne izobrazbe: čeprav v študij vlagajo zelo malo energije in časa, so še vedno med najboljšimi študenti, kar priča o tem, da se do dobrih ocen pride precej zlahka, malo težje je le, kadar je snov zelo obsežna, pa še takrat gre le za urjenje spomina, premagovanje lenobe in učenje discipline, ne pa za resnično razmigavanje možganov, razmislek o neki temi, širino in kvaliteto pridobljenega znanja.

Če povemo, da to vsekakor velja za družboslovne fakultete, se bo zagotovo našel kdo, ki bo trdil, da se tam le meša megla in da takšnih kadrov ne potrebujemo, medtem ko naj bi bilo na naravoslovnotehniških vse drugače, zahteve pa večje, kar se vidi tudi pri velikem osipu iz prvega v drugi letnik. Srčno upamo, da slednje drži, kar pa ne pomeni, da je družboslovje nepotrebno mešanje megle – takšno postane šele z vzgajanjem slabih ali zgolj povprečnih kadrov, medtem ko bodo vsi ostali, ki si želijo več znanja, pobegnili v tujino: to ni črna slika prihodnosti, to se že dogaja.

»V sedanjem kriznem času, ko smo priča mnogim vrstam in oblikam degeneracije naše družbe, tudi v visokem šolstvu prepoznavamo različne napačne usmeritve in prakse. Ena izmed njih je upadanje zahtevnosti študija zaradi samospodbujanja všečnosti nekaterih fakultet in njihovih učiteljev, ki si na ta način prizadevajo privabiti dovolj študentov in denarja za svoje delovanje,« začne Miro Cerar svoj premislek o tem, ali bi moralbiti študij prijeten, predvsem pa, ali bi moral biti bolj zahteven, ker se ga fakultete trenutno trudijo oglaševati kot nadvse všečnega.

Do kolumne, omenjene v prejšnjem odstavku, smo prišli s pomočjo Metine liste, na kateri danes lahko najdete tudi povezavo donajboljših reklamnih oglasov proti rasizmu ter še kup drugega zanimivega ponedeljkovega branja, če ga slučajno že niste siti, ker ste se morali prebiti skozi vso to kolobocijo stavkov, ki jih najprej sploh nismo nameravali objaviti, ker se nam je zazdelo, da smo malo preveč moralizirali, kar sama od sebe pa se je pritaknila še polna skodelica gneva. Do objave je kljub temu prišlo, ker naše mnenje ni samo naše, ampak ga delimo še z marsikaterim drugim študentom, diplomantom, z nezaposlenimi in zaposlenimi, prekerci in osebami brez kakršnegakoli statusa. Prerez stanja, ki je zaskrbljujoč, naj bo razumljen kot protest, predvsem pa povod k spremembam: ne le površinskim, ki jih je prinesel bolonjski sistem, ampak h globinskim, takšnim, ki bi študiju vrnile vrednost. 

Še je čas

Tolsta nutrija je spekla aromatične indijske piškote brez glutena.

Čeprav je na internetu bojda vsaka novica pomembna le nekaj sekund oz. dokler je ne prehiti nova, še bolj sveža, pa je včasih vseeno prav, da se ozremo tudi malo nazaj in s prstom pokažemo na vse tisto, kar je vredno omembe, čeprav je nastalo že nekaj časa nazaj. Bolj kot ne preventivno, da niste slučajno česa pomembnega zgrešili, vam polagamo na srce nasednji seznamčič:

1. Še je čas, da se prijavite v lojalnosti program za žrebanje Kruha in vina, tako da pod zadnjo objavo pustite komentar - ob sedemletnici čestitamo in pozdravljamo in želimo še na mnoga leta!

2. Še je čas za obvezno poletno branje, tako rekoč poletno bralno značko: od leve proti desni na blogerski knjižni polici vašega ekrančka se zaenkrat v prvi vrsti drenjata Aljoša Harlamov, ki se je na Metini listi razpisal o barbarih pred knjižnicami in v njih oz. o poletnem branju, ter Striti, ki je imela nekoč zelo rada roza barvo, medtem ko je sanjala o dolgih laseh in jagodni čokoladi, ki je takrat predstavljala Ameriko njenega otroštva.

3. Še je čas, da pomljaskate z jezikom ob Ljubljananjamu, novi kulinarični strani, pri postavitvi katere ima prste vmes tudi Iva Gruden, tista, ki jo radi beremo na blogu Just eat it, na katerem trenutno lahko občudujemo recepte za zelene pite in pice, pa tudi kakšna druge barve se najde: vse je videti zelo užitno.

4. Še je čas, da ugotovite, kakšno vreme bo jutri ali pojutrišnjem, tako da začnete preučevati vedenje pajkov - natančna navodila najdete na blogu Zgodovina je kul.

5. Še je čas, da si pogledate simpatičen filmček, ki sta ga na svojem popotovanju po Vietnamu posnela Miha in Nina.

6. Še je čas, da začente hoditi bosi - zakaj vse naj bi bilo to dobro inu zdravo, si preberite pri Nari.

7. Še je čas in vedno je čas za pripravo aromatičnih indijskih piškotov brez glutena, zato pa s kardamomom, koriandrom, cimetom, muškatnim oreščkom in pomarančno lupinico - sliši se tako omamno dišeče, postopek priprave pa je zelo zanimiv in še brez peke, da bodo zagotovo hit poletja (in jeseni, zime ...) - recept najdete v brlogu Tolste nutrije.

Đubox vam želi lepo poletje!

Beatrix Kiddo alias Black Mamba

Via Metina lista.

Đubox sicer ne mara vprašanj o najljubši knjigi, glasbi, filmu ali blogu, a če bi se ga kdo že drznil pobarati kaj podobnega, bi na vprašanje, kateri je njegov najljubši ljubezenski film vseh časov, kot iz topa izustil: Kill Bill (Ubila bom Billa). Film bi uvrstili tudi v kategorijo romantične komedije, vsaj tako nekako si ta žanr predstavljamo na Đuboxu oz. bi tak ta žanr moral biti, da bi se nam zdel zabaven in gledljiv. Ne toliko zaradi vse tiste špricajoče krvi in pohojenega očesnega zrkla, temveč zaradi humorja (komedija) in večne ljubezni, ki je niti smrt ne more zares ločiti, med Billom in njegovo učenko Beatrix Kiddo oz. Black Mambo, ki je tudi junakinja današnjega dne na Metini listi oz. v rokovniku Zavest 2013.

Kdo nas zastopa? Janko Veber ali društvo Hervardi?

Slika: rtvslo.si

Na Metini listi so objavili sestavek Javna razprava samo za povabljene Aljaža Pengova Bitenca, ki se je na svojem blogu Sleeping with Pengovsky razpisal o srečanju predstavnikov parlamenta, pravnih strokovnjakov in javnosti o referendumski zakonodaji, ki ga je sklical naš novi predsednik državnega zbora Janko Veber. Vse lepo in prav, dokler vam ne povemo, da je bil dogodek sprva zaprt za javnost, na guest listi pa se je poleg pojočega majorja Ladislava Trohe znašel tudi Aleš Primc, goreč nasprotnik družinskega zakonika, ter Andrej Šiško, predstavnik društva Hervardi.

Čudovita druščina, ki v srcu o referendumski zakonodaji in Sloveniji zagotovo misli le dobro, ima najbrž o protestniškem gibanju, ki je poleg izražanja nezadovoljstva skušalo vzpostaviti tudi javno razpravo in čim bolj aktivno vključevanje javnosti v politične razprave, bolj odklonilno mnenje. Ironično je, da naj bi prav o referendumu, ki predstavlja glas ljudstva, odločali politiki in dvomljivi povabljenci, ne pa javnost. Še bolj ironično pa je, da so nekateri mediji ta posvet imenovali posvet o neposredni demokraciji. Naj bi bila tudi ta le za povabljene?

10 zapovedi za dolgo življenje

Na Metini listi so objavili 10 zapovedi danskega reformatorja na področju zdravstva in prehrane dr. Mikkela Hindhedeja, ki jih je napisal pred 80-imi leti. "Poleti je najbolj zdrava noša, ki se čimbolj približava figovemu peresu," je na primer ena od njih. 

Zakaj toliko mladih Slovencev še vedno živi doma?

Vir Spiegel via Metina lista

Na Metini listi so se v članku Slovenci in hotel Mama vprašali, če je res, da vsak drugi Slovenec do 35. leta živi pri starših, saj si življenja na svojem ne more privoščiti, kot so nedavno pisali v Financah. Podali so tudi nekaj razlogov, zakaj naj bi bilo temu tako: je vzrok res le finančni?