Ne, tokrat ni nobene fotografije, čeprav bi kakšno
lahko dodali, ampak smo se odločili narediti drugače: Simono Rebolj se da pač bolje kot v sliki predstaviti
v besedi. Pravzaprav se zna z njo najbolje predstaviti kar sama – tako na
svojem blogu, ki ga piše že od časov, ko je bil Blogos v polnem razcvetu, kot
tudi v komentarjih, ki so diametralno nasprotni stereotipni podobi tega žanra:
dolgi, argumentirani, tehtni, brez enovrstičnega lajkanja in množice smajlijev
ali primitivnega udrihanja čez drugače misleče, predvsem pa nikoli anonimni,
ampak vedno podpisani – ne le z vzdevkom, ampak celo z imenom in priimkom.
Simona Rebolj stoji za tistim, kar napiše, pogosto je ostra, kar je posledica
njene kritičnosti, predvsem pa iskrenosti: brez olepševanja si upa povedati
tisto, kar misli. Tako je odgovarjala tudi na vprašanja v intervjuju, za katera
smo bili na Đuboxu do sedaj prepričani, da se zaradi njihove lahkotnosti nanje
ne da odgovarjati resno, a nam je Simona Rebolj dokazala nasprotno – lahko bi
klišejsko napisali, da je v intervjuju tako nam, kot blogom, kot tudi družbi
nastavila ogledalo, ampak raje bi videli, da to ugotovite sami, predvsem pa si
želimo, da bi s pomočjo intervjuja ugotovili, da se Simono Rebolj splača brati.
Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali
smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav
veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?
Verjetno si
kakšen otrok "popstars" turbo kapitalističnih generacij na primernih
lokacijah želi tudi kariere blogerja. Nekateri blogerji po svetu so si kar
zavidljivo finančno opomogli, med temi so ekstra pop prilagojeni izdali še
"best seller", nastopili v Oprah Showu in še vsaj potrojili dobiček
od svojega hobija. V primerjavi z odločitvijo za vrtičkarstvo torej blog lahko
ni slaba ideja. Za otroke slovenskega prostora pa je takšno možno fantaziranje
itak v kali zatrto. Nekateri drugi uspešni blogerji v drugem svetu so pristali
v zaporu, ker jim je uspelo, da je njihov glas upravičenega upora naletel celo
na kakšno nezamašeno uho. In nekateri, ki so vzbudili pozornost preko bloga s
svojimi potenciali, ustvarjalnostjo ali produkti, so lahko kaj bolje prodali
ali vzpostavili povezave z ljudmi, ki so v njih prepoznali obetaven kader za
določeno področje ali kaj podobnega. O bloganju kot posrednem ali dopolnilnem
orodju za uresničevanje neke vizije ali ambicije bi lahko vsaj do neke mere
fantazirali tudi slovenski "otroci". Kaj se s takšnimi fantazijami v
mejah verjetnosti nasploh, ne le v zvezi
z bloganjem, dogaja pri nas v realnosti, pa verjetno ni težko opazit.
Tisti, ki
aktivirajo blog le zato, da bi vzbujali simpatije in se počutili manj
osamljeni, kot v resnici so, imajo trenutno, tukaj in zdaj, lahko največ
zadovoljstva s tem hobijem. Ker ljudem ne nudijo nič posebnega, ne pričakujejo
in nočejo nič, razen izmenjave namišljenih "toplih" občutkov v neki
mali skupini, ki ignorira ali celo sovraži kakšno drugo skupino. To je zaenkrat
v sozvočju z edino slovensko zgodbo o "trajnostnem razvoju". Zakaj
torej danes v Sloveniji imet blog s smislom? Mogoče zato, ker si vztrajen
idealist, ki ne glede na bedne okoliščine
v prostem času raje preko bloga deliš z drugimi, kar imaš za ponudit ali
povedat, kot da pečeš potico, klepetkaš na FB ali spremljaš večinoma abnormalno
vedno bolj banalen, enoličen in neustvarjalen slovenski tv program. Skratka,
blog še vedno ni najslabša ideja.
Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj
prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino?
V zadnjem
obdobju, ko objavljam le izjemoma in za bolj izbran krog "beročih",
tudi klikam malo. Ko se pojavi komentar. Pred leti, ko sem pisala vsaj tedensko
in je bil hrup okrog bloga in komentiranja velik, sem pa temu primerno več
klikala nanj. Ja, včasih prebiram arhiv. Ponavadi z namenom, da poiščem kakšen
podatek ali misel o nečem iz preteklosti za uporabo v prihodnosti. Med
vrsticami je moj blog tudi neke vrste moj osebni dnevnik. Kodirano.
O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da
blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?
Z navdihom
imam včasih tudi težave, ker se ga lahko nakopiči še preveč, posebej zato, ker
se pogosto lotevam obravnav raznih svinjarij. Tega pa nikoli ne zmanjka, a ne.
Sicer pa v negativnih okoliščinah izguba vere v smisel vsaj za določeno obdobje
požre voljo, ki potem sili nekam drugam. To se mi je že zgodilo z blogom, zato
tudi objavljam vedno bolj redko, kar pa ne pomeni, da bo zgolj pri tem ostalo.
Ne pišem
vedno o temah, o katerih bi osebno najraje pisala. Še najbolj z užitkom
obravnavam filme, ob resničnostnih šovih življenja pa občutim predvsem nujo po
izražanju. Večinoma obravnavam konfliktne situacije, posledice določene mentalitete
in razne "fenomene" določene družbe. Pomembni so ustrezni konteksti,
prebrskane informacije, ki so na voljo, in predvsem opozorila na tiste, ki na
voljo niso, in detajli, ki so vedno najpomembnejši, še posebej večinoma
spregledani. Čeprav so moje teme največkrat družbeno ali politično aktualne, bi
lahko za motiv vzela tudi kupček dreka na pločniku in bi se enako potrudila
izluščit neko po mojem mnenju omembe vredno sporočilo iz prizora. Trudim se
vzpostavljat objektivno distanco. Nisem oseba, ki bi verjela v popularno
mantro, da objektivnost ne obstaja. To je le patetičen izgovor za mentalno leno
vsiljevanje pristranskih motivov in nepremišljenih pavšalizmov. Zagotovo ne
obstaja popolna objektivnost, kot ne obstaja popolna ljubezen na primer in nič
na svetu ni popolno. A odrasli otročaji bi kar sebično izbirali, kateri pojmi
nepopolnosti zvenijo pač bolj udobno in kateri zvenijo tako zahtevno, da bi jih
kar izbrisali.
Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv
bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi
navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije
spletna debata?
Motivi in
nameni komentiranja so toliko različni, kolikor se na spletu pojavi različnih
značajev in nivojev. Povprečen nivo v Sloveniji je precej beden, pa še malo nas
je, zato tudi blogi z dodano vrednostjo težko dosežejo neko kritično maso
zaslužnega "feedbacka". Nekaterim anonimnost služi, da bolj iskreno
povedo, kar resnično mislijo, drugi anonimnost zlorabljajo za propagiranje
raznih ideološko blaznih, primitivnih ali hinavskih motivov. Komentarji so
virtualna plat ogledala realnega, kar bi bilo treba na ustrezen način
interpretirat in primerno odreagirat. A kaj se dogaja? Le nekaj užaljencev, ki
jim odziv ne godi, ker so mnenja, da jim kvari imidž, poziva k ukinitvi
spletnega komentiranja, predvsem anonimnega. Kot da bodo z interneta izbrisani,
izbrisani tudi iz realnosti. Med nami je res nemalo ljudi, ki so se zelo
verjetno v slogu športanja lahko prepiflali skozi osnovno in srednjo šolo, tudi
do zlate mature, a so polpismeni, bralno nepismeni, ideološko blazni ali
primitivni in nimajo pojma čemu služi argument, kaj šele, zakaj ali kako ga
formirat, v kolikor bi radi opletali s presojami. Zaskrbljene pa najbolj skrbi,
ker se to dejstvo na zgoščen način opazi na internetu. Tako pozitivni kot
negativni komentarji so lahko ustrezno utemeljeni in s tem koristni ali pa so
neutemeljeni, puhli in slab zgled!
Sama sem
tudi veliko komentirala in skušala spodbujat spletne debate na svojem blogu. In
vsebinsko relevantni komentarji so se kmalu začeli res množit, soustvarjali in
plemenitili so blog in s tem izrinjali primitivce, ki kmalu niso imeli več
takega veselja do samoblamiranja. Redki anonimni sadomazohisti so kdaj pa kdaj
še prišli po kakšno vzgojno verbalno focko. Tako to gre. Ob kroničnem jamranju
zaradi večinoma bednega povprečnega nivoja komentarjev se je torej smiselno
vedno vprašat, kje neki so tako prekleto pametni in duhovno superiorni ljudje
in kaj neki počnejo, da je pozitiven zgled v javnosti nasploh, ne le preko
internetnih odzivov, tako šibak in neučinkovit?! Mnogo bolj zaskrbljujoče od
temnih plati svobode govora se mi zdi možnost izkrivljanja realne podobe.
Omogočena cenzura komentarjev hkrati pomeni tudi še večjo možnost omejevanja
javnega izražanja tistim, ki imajo kaj
pametnega za pripomnit in s tem spravljajo v zadrego razne "promotorje
mentalne driske" in ideološke omejence. Med blogerji si s pomočjo cenzure
trudijo krojit in branit svoj "imidž" na primer Irena Jenko alias
Irena Sirena, difovec Roman Vodeb, Iztok Gartner ... Nivo in prioritetni cilji so takoj jasni.
O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na
drugih blogih?
Vedno me
prepriča blog, ki se prednostno posveča vsebini in je všečna forma kvečjemu v
harmoniji z vsebino, le podpira blog. Kičast blog, ki skuša z osladnim
besedičenjem ali dizajnom zakrinkat praznino, me fascinira podobno kot Kim
Kardashian. Vprašam se, kako avtorju ni nerodno pred samim seboj. Pritegnejo me
avtorji s karakterjem, katerih namen in cilj je jasen, imajo tudi kaj za
povedat in premorejo čim več neposrednosti ali iskrenosti. Lažne iskrenosti po
predvidljivih formulah všečnosti je ogromno na voljo, prepričljive pa najmanj.
Kot tudi sicer v življenju. Tole pa še posebej rada poudarim: Nisem fen
dolgoveznih, predolgih pisarij, ki nanizajo tudi do deset vrstic znakov s
presledki v ubožnem slogu za preskromen nabor sporočilnega ali informativnega
štofa, ali pa ogromno "slikc" za malo muzike.
Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil
tvoj sanjski blog?
Moj sanjski
blog je že od začetka sanjski, ker je itak nastal iz sanj o tem in onem, kar bi
lahko pomenil. Sicer ne bi premogla veselja, da ga sploh začnem pisat. S svojim
blogom, menim, da sem dosegla, kar se je v danih okoliščinah sploh dalo. S tem,
kar se je zgodilo z blogom oziroma s celotno blogersko sfero nasploh v zadnjih
letih, pa seveda nisem zadovoljna in je postalo podobno tipičnemu epilogu
zgodbe o nekdanjem slovenskem uspehu – nočni mori. Blogerji nismo
zafunkcionirali kot povezana skupnost, ki bi se pogojno lahko v našem prostoru
obdržala nad gladino le s pomočjo ustreznega uredniškega pristopa, ki bi bloge
povezoval pod skupno streho in hkrati ustrezno selekcioniral. Dogajali so se
poskusi, ki so večinoma zgolj zaradi otročje pristranskih idej in interesov
predvidljivo ostali brez omembe vrednega efekta ali kar na smetišču pozabe.
Blogi potrebujejo bolj sanjske okoliščine za sanjanje. Đubox se, kot je možno
opazit, trudi v smer povezovanja, kar je seveda dobrodošlo.
Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi
predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?
Glede na to,
da je blogerski veteran Fetalij W. Tyschew izbrisal
svojo bogato blogersko zgodovino in kakšnemu popolnemu novincu v tej sferi žal
lahko ne bi bilo jasno, zakaj za tak intervju predlagat nekoga, ki je objavil
šele tri prispevke, predlagam naslednje:
Osebno
izpovedni blog Pa
ne še en blog avtorice kariel, ki ne objavlja pogosto, ampak
objavlja v slogu in takrat, ko ima res kaj za (iz)povedat. Bi rekla, da si
želim, da bi pisala pogosteje, a bi to očitno pomenilo, da ji privoščim več
pizdarij v življenju.
Nekjedrugje avtorja Tadeja Zupančiča, ker to, da živi v Londonu
sploh nima bistvene zveze s tem, da je "nekje drugje". On je povsod,
kjer je glasba, čut in čud. Kronično inspiriran od okolja in vibracij bi bil
sam, a nikoli osamljen opazovalec nekje drugje verjetno kjer koli. Na tem blogu
izpade pisanje res gušt in zelo osebna stvar, čeprav ne razkrije nič osebnega.
Blog Nergač avtorja Mateja
Zalarja alias chefa, ker je redek primer turbo blogerja (beri: turbo pogosto
objavljanje, aktualne teme, koščki zasebnega resničnostnega šova, fotke
pokrajin, hribov, dolin in živalic, skratka, skoraj vse fore za pridobivanje
turbo klikov na kupu, razen pornografije), ki je tudi res vešč pisanja in
uporablja možgane, tako da je njegove zapise in komentarje večinoma vredno
prebrat, pa če se strinjaš z zapisanim ali pa se klavsko spičiš z avtorjem.
Tudi to se da.
Najlepša hvala za odgovore!
Če bi se znala le malo bolj jedrnatno izražat, potem bi človek z večjim veseljem in bolj pogosto prebral, kaj ima ženska za povedat. Tako je pa ravno to, česar fen pravi, da ni, njena največja slabost. Dolgovezne pisarije in klamfanje enega in istega do nezavesti hitro postanejo odbijajoče ne glede na dejansko vsebino.
OdgovoriIzbrišiDa nekdo tako podleže svojim kompleksom, da se kar sam javi kot prvi v intervjuju opisani bebec na vasi in linka na svoj ubožen blog s celo manj kot desetimi vrsticami brezvsebinskega dologovezja o pajzlu, torti in zajcu, je pa res pogreb za dostojanstvo, no. Najraje bi te tožila za stran vrženih dvajset sekund mojega življenja, ko sem kliknila na te smeti pod osnovnošolskim nivojem. Kako ti ni nerodno, Kim?
OdgovoriIzbrišiPričakujem tvoje argumente in dokaze o klamfanju enega in istega in dolgovezenju. Ker ti to uspet ne more, pričakujem visoko pismeno opravičilo za lažnivo obrekovanje! Naj ti ga pomaga kdo sestavit, da boš malo treniral uporabo sivih celic. To od kretenoidnih komentatorjev vedno pričakujem in je znak dobrodelne angažiranosti v smeri razvoja ubogih na duhu.
Ni Simona Rebolj kriva, da si polpismen, bralno nepismen in očitno primitiven. Pritoži se tistim, ki ti niti bontona niso privzgojili. Se bom potegnila zate. Ker zaenkrat se ti izražat sploh ne znaš in očitno niti nimaš kaj izrazit, zato lahko meni in menim podobnim samo spoštljivo ližeš podplate in prosiš za kakšen nasvet ali pa držiš gobec in se ne vtikaš v stvari, o katerih pojma nimaš in te sploh ne zanimajo. Jebi ga!
Človek pa nima problemov z branjem Simone Rebolj. Opica, ki misli, da je človek, ker premore nekaj človeških lastnosti, med drugim predvsem primitivizem in hudobijo, pa pač še ni človek. In moje pisanje opicam ni namenjeno. Saj nisem idiot.
Vsak ima pravico, da izrazi svoje mnenje, Simona Rebolj! Tudi ti, vendar na spoštljiv način, brez poniževanja drugih, ki imajo drugačno mnenje in brez poveličevanja same sebe. Nihče ni popoln, tudi v tvojem komentarju je moč najti kar nekaj pravopisnih napak (morda celo v mojem komentarju:)). Tvoj komentar ni izraz iskrenosti, ostrosti ali kritičnosti, temveč je zgolj žaljenje.
OdgovoriIzbrišiHvala ti, ker si se tako nazorno predstavila. Odločitev: klikniti ali ne klikniti na tvoj blog, je sedaj jasna.
Namenoma Anonimni zvesti spremljevalec Đuboxa
"Simono Rebolj se da pač bolje kot v sliki predstaviti v besedi. .... kot tudi v komentarjih, ki so diametralno nasprotni stereotipni podobi tega žanra: dolgi, argumentirani, tehtni, brez enovrstičnega lajkanja in množice smajlijev ali primitivnega udrihanja čez drugače misleče..."
OdgovoriIzbrišiĐubox, uvod v to objavo bi bilo verjetno potrebno popraviti:).
@Anonimni:
OdgovoriIzbrišiNobenega mnenja ni med komentarji tukaj. Mnenje je mnenje, v kolikor je utemeljeno z argumentom ali dokazom, na podlagi vsebine. Odzvala sem se le na primitiven obrekovalski poskus diskreditacije z lažnivimi trditvami. Evidentno s strani osebe, ki je želela popast le žlehtnobo, medtem ko ji za teme, s katerimi se jaz ukvarjam, dol visi, kaj šele za kvaliteto pisanja in podobno! Lažnive trditve, poskusi diskreditacije brez utemeljitve niso mnenje, ampak akt sovražnosti, "bullyng, mobbing" ipd., kar je nasilje! Če nekdo izvede akt nasilja, ima drugi pravico do obrambe. Žalostno je, da je protinapad sploh potreben, ker bi take primitivce morali izključit že drugi v imenu vrednote, ne pa tisti, ki je napaden, ker nekomu stopi na žulj, ker je drugačen ali ker je v nečem s trudom in smislom za stvar postal boljši od lenega primitivca, ki skuša potem z agresijo nadvladat ali poniževat boljšega od sebe ipd.
Skratka, niso ti jasne osnovne definicije človekovih pravic, integritete, humanosti in bontona! Kje je šele sposobnost za razumevanje, kaj je vredno spoštovanja in kaj pač ne! Niso ti jasne niti osnove morale in etike. Nevzgojen komentar si zapisal, seveda anonimno, kako pa drugače.
Moj komentar tudi očitno ni zgolj žaljenje, razen če ne znaš brat. Osebo, ki je izvedla neutemeljeno nasilje, sem tudi pozvala, da predloži konkretne vsebinske utemeljitve za svoje diskreditacijske trditve, ali pa naj drži gobec in ne komentira nečesa, čemur ni kos, ker očitno nikoli ni tudi nič naredil, da bi temu kos bil. Se ti zdi žaljivo, da nekomu zabrusiš, naj drži gobec, če svojo sposobnost komunikacije zlorablja za primitivne napade, neumnosti in laži? Meni nikakor ne. Pravice naj bi služile predvsem zaščiti tistih, ki prispevajo več ali nekaj dobrega k čemur koli že. Ne kretenom, ki skušajo zlorabljat pravice, do izražanja mnenja na primer za podle in škodljive cilje! Seveda se pa to dogaja.
Praviš, da si občutljiv na poniževanje! Kako je mogoče, da torej zagovarjaš nekoga (verjetno kar sebe), ki je prišel sem brez vsebinskih utemeljitev poniževat moje pisanje, ob tem ko je sam evidentno popoln amater in piše same trostavčne nebuloze?!! A si motena oseba?! In ne, nismo vsi enaki. Nekateri na določenih področjih obvladajo in so sposobni pokazat več, vedo več, se tudi ukvarjajo z nečim bolj kot drugi, vložijo več truda v nekaj itd.! Popoln moralni zločin je, da nekdo, ki nečesa ne obvlada, pojma nima, za kaj gre, in ga sploh ne zanima, sploh skuša presojat o tem istem ali celo razsipava z zaničevalnimi izbruhi zavisti ali osebne užaljenosti, ker ne dosega določenih mej. To je degenerirano bitje. Kar ne mislim kot žalitev, ampak dejstvo! To je degenerirana oseba, pri kateri hudo šepajo osnove vzgoje in presoje o spoštovanju na poti prehoda "učenec" - "učitelj". In seveda spi ključna modrost, da se ne vtikaš v zadeve, o katerih pojma nimaš in te sploh ne brigajo.
Kaj si pa ti hotel s svojim komentarjem prispevat? Kakšna je tvoja poanta, za kaj se zavzemaš, koga ali kaj in zakaj braniš? Če nimaš na voljo utemeljenih odgovorov na taka vprašanja v zvezi s čimer koli, menim, da je totalno amoralno, da se oglašaš. Če so odgovori na ta vprašanja zgolj sebični ali amoralni, so pa sami po sebi ogledalo "anonimnega anonimnemu". Jaz nikoli ne žalim oseb, ki niso vulgarne, podle, primitivne in same pravzaprav žalitev za ta svet. Trdim, da nikoli, a sem trditev vedno pripravljena utemeljit! In sem vedno na voljo, tudi odzivna, da mi kdo dokaže nasprotno. Ja, meni se ljubi za to zapravljat moj prosti čas. Tebi pa, po komentarju sodeče, mislim, da dol visi za te zadeve in samo smetiš.
Uf, kašljanje z vročino se je očitno iz Đuboxove realnosti preusmerilo tudi v virtualo, kjer se je razvnela vroča debata: ker smo prepričani, da so komentatorji sami odgovorni za to, kar napišejo, se vanjo najprej nismo nameravali preveč vmešavati – naj pač vsak pomete pred svojim pragom, lahko pa vseeno dodamo, da razumemo, zakaj se je Simona čutila napadena, čeprav je prvi komentator bolj ponevedoma kot hote prilil olja na ogenj: iz njegovega komentarja je čutiti celo neko naklonjenost do vsebine, pokritiziral pa je le dolžino: zanj je pač dolgo enako dolgovezno. Čeprav se s tem ne strinjamo, pa na nek način razumemo njegovo mnenje: duh časa je pač ujet v kratke forme, sploh na internetu, kar pomeni, da smo grozno razvajeni, navajeni na vsebine, ki so ne le napisane čim krajše, ampak poleg tega še ilustrirane s sliko ali fotografijo.
OdgovoriIzbrišiVse mora biti dosegljivo v enem kliku, ker si v naslednjem kliku že drugje, in če še malo karikiramo in posplošimo težave interneta: na njem po večini samo lajkamo in lajamo. Če namesto nekaj besed v ta namen nekdo uporabi stavke, smo mi že skoraj srečni: skratka, veseli smo vsakega komentarja. Tudi enobesednega, seveda, da ne bo pomote, tistih daljših pa še malo bolj. Zato se zahvaljujemo za udeležbo v tej debati tako anonimnemu policaju, ki je skušal v naši odsotnosti narediti nekaj reda, kot tudi prvemu komentatorju, ki je – morda sicer malo nerodno in na pol – izrazil svoje mnenje.
V skladu z našo populistično in borutpahorjevsko parolo, da si želimo biti na strani vseh naših bralcev,
predvsem tistih, ki se ne znajo ali nočejo tako odločno postaviti zase kot Simona, bomo okrcali prav slednjo za njeno (upravičeno ali ne, to niti ni pomembno) jezo, zaradi katere ji je ostala zadnja beseda, (morebitna) debata pa je žal izzvenela – mislimo, da tudi sama sebi s tem dela medvedjo uslugo.
Gre za to, da je ljudi težko pritegniti izza ekrana, da končno vsaj malo bolj iskreno spregovorijo – in ko to – končno – naredijo, jih je treba nežno in prijazno opomniti, kako bi to lahko naredili bolje, predvsem pa jih pohvaliti in se jim zahvaliti za mnenje – ja, mnenje, čeprav je morda daleč od te oblike, čeprav je nespretno podano, čeprav je morda celo žaljivo, čeprav je neresno, čeprav je nerodno povedano, a vsaj ni hujskaško, a priori sovražno, primitivno, ampak tako, da bi se morda dalo začeti pogovarjati. Počasi in na začetku okorno, z ne previsokimi merili, morda pa kdaj tudi drugače. Na Đuboxu smo pač optimisti.
Vsekakor pa bi bilo škoda, če kdo zaradi te precej brezplodne debate neha brati Simonin blog – tole na linku je odlično branje, vključno s komentarji: http://simonarebolj.blog.siol.net/2013/11/30/nova-ljudska-stranka-solidarnost/#comments
@Jukebox
OdgovoriIzbrišiBom, ko je že ravno nedelja zvečer, čim bolj dolga in izčrpna:
Hvala za dober namen, vendar pa sem itak oseba, ki z razlogom verjame, da je pot v pekel tlakovana z vsaj 90% dobrih namenov in kvečjemu 10% resnično slabimi:):) - (to so smajliji, ki jih sicer preziram in vedno prezrem)
Za sabo imam 7 let bloganja, ki sem se ga lotila sistematično. Zato sem iz nepop vsebin (tudi o popu) sploh lahko ustvarila blog, ki je bil med najbolj branimi in tudi najbolj komentiranimi, pa predvsem zaradi tega tudi nekaj časa vipovski, torej plačan. To pomeni, da mi psihologija povprečja bralcev ni ravno španska vas, a ne. Vprašanje je bilo, ali se da širše plasirat vsebine, ki niso zgolj afengunc v množičnem smislu, ki pa hkrati niso žalitev za inteligenco pri zahtevnejši publiki, ki bere vsaj časopise, tudi daljše tekste v njih. Da se, vendar pa ne na nivoju konceptualno širših vpogledov v tematiko. Politika razdrobljenosti informacij (da so le kratke) in razmislekov vpliva na vedno bolj šibko sposobnost povezovanja pojavov med seboj pri ljudeh in temu primerno znižano sposobnost dojemanja, kar se pravzaprav dogaja in zakaj. Tako da je ekskluziva še vedno rezervirana za beroče, ki so športno sposobni večje koncentracije.
V tem času sem spoznala veliko profilov komentatorjev. Najbolj sovražni in škodljivi niso tisti, ki neotesano na direkt nekaj izbruhajo, ker so jasni v svojem namenu, ampak navidezno prijazni, ki diskreditacijo skušajo "premeteno" podtaknit. Najbolj namensko zloben ter temu primerno hinavski komentar, kar sem ga kdaj prejela, se je začel s "Spoštovana!", nadaljeval z opravičevanjem za zgolj mnenje, ki je bilo plod osebne frustracije in temu primerno brez argumentov, končal pa s floskulo "brez zamere". Sem se nasmejala. Podoben temu konceptu podtikanja diskreditacij je tudi prvi komentar tukaj, ki se na mojo pobudo, da predloži vsebinske utemeljitve, ni odzval, se je pa pojavil nek anonimnež, ki je skušal izvleči kožo s tipično zlorabo pojmov žaljenja itd. To so stare fore na internetu in spadajo v tisti del intervjuja o ustrezni interpretaciji komentarjev in posledičnih reakcijah. Ni narobe nič s tem, da bi nek komentator pač mislil, da je dolgovezno enako dolgemu. To le pomeni, da ni dojel moje ironije v intervjuju, ki jo je pokomentiral. Da so večinoma ravno najkrajši teksti po blogih najbolj dolgovezni. Torej bi paradoksalno potreboval daljši razlagalni tekst.
Jedrnatost nima veze z dolžino. Pošteni komentatorji, ki so imeli težave z branjem mojih zapisov na primer, so brez izjeme svoje težave izpovedali v tem, da je toliko informacij v odstavkih, da težko zbrano sledijo in da nekatere dolge stavke težje požrejo. To lahko razumem in je jasno in tudi konkretno utemeljeno. Nikakor pa ne more bit utemeljeno, da nekdo trdi, da naj bi bilo v mojih tekstih zaznat klamfanje enega in istega. Že uporaba izraza "klamfanje" jasno nakazuje, če smo malo psihologa, da je komentator sovražno nastrojen, jezen name (s čimer samo po sebi ne bi bilo nič narobe). A vi, jukeboxovci pa tega zaznali niste, al' kaj?!! Tega, kar je zapisal, pa ne bi mogel dokazat in tudi ni vsebinsko dokazal, pa bi lahko. Zelo na kratko. Kje je kdaj kje zasledil nepotrebno ponavljanje nečesa??? V primerjavi s čim je zasledil dolgoveznost. Da bi vedeli, o čem bluzi, a ne. Pa nismo, ker mojih zapisov ta človek, ki piše trovrstična obvestila, kaj počne, najverjetneje sploh ne bere. Bil je najverjetneje samo užaljen, ker se je prepoznal v nekih kritično izpovedanih delih v mojem intervjuju. To pa moj problem ni!!! Zato absolutno zavračam tezo, da naj bi šlo celo za komentatorja, ki bi izražal naklonjenost, ampak le malo slabo razume zadeve. Ne, to je očitno komentator, ki se vis a vis mene, kar se psihologije tiče, pač precenjuje in je želel podtaknit sovražno diskreditacijo pod prozorno krinko domnevne naklonjenosti vsebinam, da ne bi pred nepozornimi izpadel to, kar je! Pač navaden sovražen, zavisten, hinavski in žleht falot. Osebno falote, ki me užaljeni ali besni pridejo iskreno nazijat, brezpogojno cenim bolj. Psihopate, ki se skušajo skrivat za očarljivostjo pa ne. Temu komentatorju še niti ni dobro upelo, a za jukeboxovce je bil dovolj uspešen, zame pač ne. Psihopat ni mišljeno kot žaljenje, ampak dejanski bistven simptom psihopatije med nami.
OdgovoriIzbrišiŠe malo debate bi si bojda res želeli?!! Prav, jaz sem za. Naj torej pojasnim to zanimivost. Ni res, da so dolge forme tako nezaželene, ker so dolge. Samo poglejte, Vi Jukeboxovci, kako visoko gledani so na primer resničnostni šovi, trenutno Gostilna, ki je ob ponedeljkih razvlečena na jebene dve uri!!! Pozor!! V tisti jari kači se pa res eno in isto klamfanje kar naprej ponavlja in za zahtevnejšo publiko je to za znoret od dolgočasja. Obup! Ne pa za nezahtevno, nevajeno dobrega seksa, če parafraziram. Ne moti jih dolžina, celo veseli jih, da lahko čim dlje sledijo preprostim frazam in si jih dobro zapomnijo, ker se stokrat ponovijo. To niso zahtevne teme. Jedrnatost pa nezahtevno publiko vedno moti, kaj šele bolj ustvarjalen slog, ki ga niso vajeni. Zakaj? Ker niso v formi in težko sledijo, včasih tudi ni dovolj dobre podlage za razumevanje "lekcije". Samo zato. Tudi tekstov prebere folk po internetu na tono. Mnogo več v dnevu, kot je skupaj zapisa od kakšne Simone Rebolj. Vendar so ti nezahtevni. Kratki in dovolj dolgovezni, da je enostavno razumljivo ali sproščujoče.
Kar se tiče moje jeze, brez skrbi. To je del mojega internetnega imidža, s katerim sem nemalokrat kvečjemu spodbodla, da se je kakšna debata kvečjemu razvnela med ljudmi, ki so res želeli debatirat. Ne more se pa razvnet debata pač z ljudmi, kjer tega interesa sploh ni, a ne! Medvedje usluge si ne delam. No, kaj pa naj bi jaz sploh bojda želela??? A mislite, Jukeboxovci, da me skrbi, da bojda kdo ne bi bral mojega bloga, ker sem nekega hinavskega objestneža nahrulila??? Mah, ne se hecat, no. To je kvečjemu razlog več, da bo kdo moj blog bral in ne manj. Tisti, ki ga ne morejo in nočejo brat, ga pa brali niso in tudi ne bodo. In nikakršna debata tu ni izzvenela, saj se sploh vzpostavila ni. Saj razumem skrb za piar, ampak ... brez potrebe.
Ta sistem - za crknit od smeha - ne dovoli dolgih komentarjev, pa moram takole znakovno razdeljeno mučit uboge ljudi, ki se silijo brat, a ne .... brrrr ... še za konec:
OdgovoriIzbrišiNa mojem blogu, ki ga objavljam tudi na PW, je ravno danes en komentator zapisal v nekem kontekstu, da jaz bom pa zagotovo ljudem odgovarjala primerno nivoju, kot jim pritiče in da ga to "ne skrbi". Tako je! To jaz počnem. In dragi jukeboxovci, ampak resno, ne potrebujem inštrukcij, kako se obnašat do komentatorjev. Nisem petnajstletna smrklja, ki je med drugim še blog odprla včeraj in dobila prvi komentar v življenju. In res je naivno pričakovat od vulgarnih komentatorjev, ki pridejo s sovražnim namenom, da jih bo neka prijaznost in celo poduki omehčali. Ja, seveda, pa serijskemu morilcu skuhajmo juhico in jim obljubimo ljubezen, pa bo rešen problem. Pa nevzgojenega froca, ki pokliče psa in ga brcne, samo objemimo, mu razložimo, da to pa ni lepo, pa bo vse krasno. Tako simpl to ni in ne gre. Preko interneta se psihiatra izigravat učinkovito ne da. Lahko pa, kolikor gre, skrbimo, da se upiramo negativni, škodljivi in sovražni propagandi, kar komentarji so - propaganda nečesa!
Hvala za končen poziv k branju mojega zapisa in bloga, ampak ni potrebe. Tisti, ki hočejo brat, že berejo in jim je intervju, če že prej niso bojda vedeli zame, povsem dovolj tehten argument, da poskusijo. Taki komentatorji, kot je bil tukajšnji prvi in njegov anonimni odmev pa nikoli ne bodo brali Simone Rebolj, prijazne ali pa razpizdene, joškate ali ploščate. In meni je prav. Jaz se samo pokakam na glavo tistemu, ki prdne vame in vem, da je za objestneže to najboljša terapija. Ker popustljivih in naivnih mamic, ki so jih vrteli okrog prsta, so vajeni in, bajdvej, tega prav nič ne zmorejo spoštovat, kar je logično. To je vsa bistvena filozofija.
Simona, tisto o peklu verjamemo tudi mi: logično, dobri nameni se pogosto sfižijo, ampak kljub temu skušamo biti naivni optimisti – zanalašč! Takšen pogled je nujen za to, da je Đubox sploh vzniknil, in za to, da bo obstal. Ne moremo že na začetku nekaterih bralcev označiti za bebce – če uporabimo tvojo terminologijo, jih odpikati, češ da so preveč neumni (ali pač kaj drugega, vstavi po izbiri) za naše debate.
OdgovoriIzbrišiInternet vidimo kot najbolj demokratičen medij, namenjen vsakemu – tako tistim iz prejšnje povedi kot Simoni Rebolj, pa tudi vsem ostalim: pač bralcem, ki so takšni in drugačni. Vsi skupaj smo tako ali tako povprečni, zato je Đubox seveda za marsikoga preveč pop in je na njem preveč kuharije, na podlagi katere se delimo na vegane, vegetarijance, mesojedce, paleojedce in tako dalje, a na Đuboxu vsak izmed njih lahko najde kak recept zase. Seveda bo Simona za kosilo verjetno skuhala kaj drugega kot prvi komentator, zato ji bomo ponudili drugačne vsebine, njemu pa priporočili, da uporabi še kakšen ščep soli. Vsekakor pa mu bomo to posredovali na prijazen način, ker verjamemo, da je to edini način, na kakršnega se da sploh pogovarjati: naivno, seveda, ampak saj smo še mladi in si to lahko dovolimo. Morda se bomo čez nekaj let Đuboxa prav zato spominjali z grenkobo, kot še enega neuspelega projekta, ampak dokler še verjamemo vanj, bomo pa delovali po svoje. Prvi odgovor tako ni bil namenjen temu, da bi te učili, kako moraš komunicirati, ampak temu, da pojasnimo svojo politiko, ki je pač malo drugačna, bolj ljudska, bolj borutpahorjevska, bolj populistična kot tvoja, zato smo – zavestno – postavili na stran drugih dveh bralcev, ki sta se najbrž ustrašila tvojih komentarjev in poniknila v brezoblična prostranstva interneta – tega pa nočemo. Za Simono Rebolj nas pa – kot tistega komentatorja na PW - ne skrbi: komentarji so odprti, se boš že postavila zase, če bo treba.
Ne sfižijo se! Gre za to, da nameni v resnici sploh niso dobri, ampak se samo dojemajo ali reklamirajo tako. Tipičen dokaz za to je tudi tvoj zadnji odgovor. Ni dobrih namenov, ampak uklanjanje slabim zavoljo računanja na osebni profit! In nobenega optimizma ni očitno, ampak pesimistično uklanjanje fašistoidnosti in (pod)povprečju, pri čemer za cilj očitno ne izbiraš sredstev.
OdgovoriIzbrišiNihče te ni pozval, da se oglasiš, kaj šele, da kogar koli ozmerjaš z bebcem! V vlogi šefa portala ali celo urednika tudi nimaš kaj kogar koli zmerjat! Že oglašanje je lahko sporno! Ali pa te je vendarle kdo, ki ti je odigral predstavo, da se bojda ne zna postavit zase, pozval, da zbrcaš mene, kar si se v skrbi za obisk svojega portala tudi podstopila ( in kar je itak celo "poslovno" zgrešeno, ker karkšni koli razgrajači, uporniki ipd. nikoli ne odganjajo klikačev, ampak ravno obratno, se pa hinavski bullyiji pritožujejo, če dobijo po tikvi, ja, ker poskusijo vse, kar se da). Zakaj bi se tak postavljal zase, če ima ob sebi armado tebi podobnih sočustvovalcev z bullyji iz vrst reklamiranja povprečja? Praviš, da se nočeš postavit na nobeno stran. Pa si se" Na stran napadalca si se postavila v tej igri! Le da si se trudila stvar še bolj potuhnjeno zapakirat, kot se je trudil prvi komentator. Sama si se odločila, da se v imenu portala oglasiš!!! In kaj si storila? Povedala si nam, da tvoj portal na tem tako demokratičnem mediju, kot praviš, ni namenjen vsem, ampak samo povprečnežem, ki lahko po osebnem vzgibu tudi izvajajo diskreditacije nadpovprečnih, medtem ko bi jih morali nadpovprečni za to še pohvalit in se jim zahvalit, ker je taka tvoja politika. Če bi bila vzgojiteljica v šoli in bi učila otroke, da je treba tistega, ki pretepe sošolca, ker je pokazal v nečem več truda, talenta in/ali znanja, pohvalit in se mu zahvalit za batine, upam, da bi v tej sicer mentalitetno precej bolni deželi vseeno fasala tožbo in odletela s pozicije. No, tukaj naj bi bili pa odrasli in ti trdiš, da v prvem komentarju z zmerjanjem s klamfami in še poskusi zganjanja kvazi mačističnega poudarka na "kaj ima ta Ženska za povedat" nisi zaznala hujskaštva! Ja, kaj pa je potem hujskaštvo, če to ni? A res meniš, da je ta oseba tako zelo neumna, da je bila zgolj iskrena v nevednosti? Nisi morda malo podcenjujoča? Ali pa ustvarjaš sadistističen portal, ki promovira primitivizem??? Mene si k intervjuju povabila, ker si želela, da bi tvoj portal zadoščal tudi kriterijem višje zahtevnosti, kjer je tudi nadpovprečje med danim povprečjem dobrodošlo. Pobrala bi bonbone za košček nivojsko višjega imidža in s tem reklame portala med vsemi "kuharskimi recepti", ampak s figo v žepu.
Izpostavila si tudi, da naj bi bila jaz ta, ki se zna postavit zase, bully pa bojda revček, ki se ne zna ali noče postavit zase. Prosim??? Od kdaj so pa predstavniki povprečja večine, populistični tipkači, šljakači po pisarnah in gangnam popevkarji, tisti, ki potrebujejo podporo, ker se bojda ne znajo postavit zase??? Kako da ne, saj imajo očitno tudi podporo sebi podobnih šefov in večine sodelavcev? Kaj bi pa še radi več? Aja, saj res, radi bi še posebno Prešernovo nagrado za presežke in radi bi eliminacijo vseh nadutežev znotraj manjšine, ki jih ponižujejo s svojim trudom, presežki in/ali talentom. Ne se fopat preveč s takimi revčki! Vest imaš ali je pa nimaš!!! Nisi tudi hotela razumet komentatorja, ki sem ga izpostavila. On ni rekel nič o postavljanju zase! On se oglasi, ker se mu zdi pomembno za vsebino in nivo, za vsebinski dialog v strinjanju ali nestrinjanju in ne zgolj zase, zame ali za Pepeta! Ker nisem jebena internetna starleta, ki prodaja fotke svoje intime ali celo fotke svojih mladoletnih otrok, da bi bil nivoju primerno simpatičen in priljubljen moj JAZ z vsebino ali brez! Prepoznavanje in spoštovanje tistega, v kar je očitno vloženega več ipd., je osnova funkcije spoštovanja in samo tako tudi sam rasteš!
Nič ni narobe s tem, da ponujaš razne vsebine (čeprav jih ne, ker res nadpovprečno reklamiraš predvsem kuharske recepte, to pa vendarle ni edina še tako šund tema, ki se zavoljo populizma uvršča med najbolj klikane - načinov je vedno več), nič ni narobe s tvojo prijaznostjo (čeprav si razložila, da je itak hinavska zavoljo profita po klikih, ki si jih obetaš pač), ker je sploh ne potrebuješ - saj vendar predstavljaš samo vsebine in nisi komentator! Narobe je, da si postala komentator, pri čemer si se jasno postavila za stvar, ki je moralno zločinska, s čimer si popropagirala moralni zločin. Zakaj?? Ojoj, saj res, ker je svet tako grd, da bojda drugače ne gre, simone in podobni se bodo pa že postavljali zase. Ne, ne ... to nisi ti, to je svet, pa trg? Malo morgen. Samo ti si! In kako se lahko simone postavljajo zase? A med takimi večinami s svojimi podporniki v funkcijah vodij? Nekateri se postavljamo za nekaj, kar se nam zdi pomembno, ker se drugi pač ne, ampak celo nasprotno! Tupijo, da bi morali s ponižnostjo in skromnostjo bullyijem v veselje kar sami diskreditirat kar koli bi ustvarili boljšega od njih in jih hvalit, se jim zahvaljevat za nasilje, jim lizat rit, ker, kot praviš, se je edino tako mogoče pogovarjat?!!! O, pa še kako gre drugače, da le ne bi bilo res preveč takih, ki slabovestno lažejo sebi, da drugače pač ne gre, ker je tako najbolj enostavno in tega nikoli ne more počet oseba, ki je v nekaj vložila del sebe. V intervjuju sem nekaj povedala o ustreznih interpretacijah in reakcijah na komentarje. No, tvoj odziv v vlogi, ki si si jo nadela, je primer točke za tiste, ki zagovarjajo ukinitev komentarjev. Jaz namreč ne. Se je pa res naporno jebat s tem. Premalo nas je in ti praviš, da je to okej, ker se bomo že znašli, in da naj se še zahvalimo za drisko, ki se razliva, ker meniš, da so driskači tisti, ki se ne znajo postavit zase. Absurd! Hvala za tako politiko!
OdgovoriIzbrišiNaj izkoristim to priliko, da poreklamiram članek in predstavo, da bi bilo kaj dobrega od vsega skupaj (pozor, z avtorjem članka nisem v sorodu in ga ne poznam osebno, čeprav je priimek enak):
http://www.delo.si/zgodbe/nedeljskobranje/smg-pavla-jesih-si-te-predstave-ne-bi-zelela.html
Problem je seveda v tem, da taki pokloni o že preminulih veličinah nikoli ne povedo bistvenega o dogajanju tukaj in zdaj. Ljudje se ne prepoznajo, ko sami take ljudi na delovnih mestih, po gostilnah, na internetu ali pa kjer koli šikanirajo zavoljo nemoralnih osebnih in sebičnih vzgibov in pasejo gnev, ker so ti ljudje tako naporni, neuklonljivi, sitni, se bojda znajo tako naduto borit zase, a ne, pa jih bodo oni poteptali itd. Ne gre le za slavne osebnosti, ki to postanejo itak večinoma pač po smrti, ko so varno daleč stran! Ne gre le za t. i. veličine. Gre za mentaliteto, ki je danes, tukaj, med nami, povsod in značaje. Vsi smo lahko Pavle iz linka ali pa tisti, ki sosedo Pavlo poteptamo, ker se, prasica, kar naprej postavlja "zase" s svojim vrtom, kamor redno zlivamo kislino, da bi naš izpadel bolj negovan in barvit, četudi nismo posadili nič. Gre za zgled.
Ponovno se oglaša policaj za vzpostavljanja reda in miru.
OdgovoriIzbrišiSimona Rebolj, prešla si že vse meje in tako je tvoje komentiranje postalo nizkotno in je že malo bolno, kar pa je daleč od kvalitetnega pisanja.
Pozor: Vsem bralcem odsvetujemo približevanje komentarjem, saj je Simona Rebolj pojedla Einsteina, biti zna verbalno nevarna in branje njenih komentarjev vas lahko resnično razžalosti. Ker vam želimo lepše življenje, vam odsvetujemo branje vseh njenih dolgih komentarjev, saj lahko dobite tudi povišan krvni tlak, kar pa ni dobro za zdravje.
Cilj: Želimo si zaključiti ta pogovor, saj nikamor ne vodi in se podpisati kot končni komentator. Ker pa seveda vemo, da bo Simona Rebolj odpisala s predvidljiv komentarjem, pa upamo, da smo za vas, bralci, zadnji.
Na Đuboxovem mestu bi celotno objavo kar zbrisal. Če bi to storili vsi slovenski blogerji, bi Simona tako izgubila svojo namišljeno moč in bi morda nehala "kakati vsem na glavo" (če uporabim njeno terminologijo).
Še nasvet za Simono: Carpe Diem.
Ta nesrečni 13. komentar anonimnega odmeva, vic, ki zlorablja nič samo po sebi krive policaje, se mene osebno ne tiče nič, razen da je zelo pozitivna reklama za moje pisanje in osebni kompliment. Nikoli si nisem želela naklonjenosti propagandistov primitivizma, obratno veliko pove samo po sebi.
OdgovoriIzbrišiJe pa ta komentar pomemben za Jukebox Blogs, ki je na tem mestu na mojih plečih obvestil bralce o nekakšni politiki. Ker je ta zadnji komentar pač le demonstracija točno tega, o čemer sem pisala v svojih replikah, predvsem v zadnjem, s še posebnim poudarkom na vsebino linka. Da slabo vedno pomembno definira primitivizem, ki ga kaže določena povprečna vsebina. In da to slabo vedno zatira vse dobro, ozaveščeno in razsaja s škodo, tepta nivo. Seveda v imenu svete preproščine, butastosti in primitivne brutalnosti, čemur se bojda lahko reče lepo življenje (kdo se ne bi nasmehnil ob tem), da glava ne bi preveč bolela, kot pojasni anonimni odmev.
Sel Jukebox politike ni hotel zaznat primitivizma in hujskaštva na mestu, kjer je v resnici bil. In zdaj ima tukaj na ogled napredek v svojem bistvu stvari. A bo dovolj očitno? Ne le hujskaštvo in obrekovalsko zlo, ampak že pozivanje k linču. Ta zadnji komentar anonimnega odmeva je pač skrajno dejanje tistega, kar že od začetka v izvoru itak je, in povsem nazorna internetna demonstracija, od kod prihaja do apetitov po izbrisu, linču in celo množičnem pozivanju k temu. Anonimni odmev zdaj jasno sporoča zavezniku Jukebox, da želi nečemu odvzet moč. Zakaj že? Srhljivo! Nič drugače ni v reali. Oh, ta nedolžna nevednost povprečnih in preprostih, ki šparajo glavo, da bi lepo živeli baje, a ne?!! Toliko o nevednih revčkih, ki se ne znajo branit, še zadnjič.
Menim, da to politika ničesar ne bi smela bit, v imenu povprečja, predsednika države ali pa kakšnega satelita. S tem v bistvu povprečje samo po sebi veze nima. Primitivizem znotraj povprečja pa se vedno razkrinka s tem, da ne premore spoštovanja do dobrega nasploh ali česar koli boljšega, ampak le sovraštvo in zavist, ker mu vse k rasti in trudu naravnano predstavlja grožnjo. Sam pa rasti noče. Ga začne glava bolet baje. Zato je pa primitiven, destruktiven in zloben.
Seveda ne bomo ničesar brisali, komentarji pa bodo še naprej odprti in dostopni vsem, če se s kakšnim od njih ne bomo strinjali, bomo to skušali napisati na prijazen način. Ali pač na spoštljiv način, kot je v svojem prvem komentarju dejal Anonimni, medtem ko je v drugem prekršil lastno pravilo, čeprav priznamo, da na Simonino jezo ni lahko odgovoriti na miren način. Že od začetka smo se vmešali v pogovor iz enega samega razloga: ker ne moremo dovoliti diskreditacije kateregakoli bralca, sploh pa ne na podlagi enega ali dveh komentarjev. Ne prvega komentatorja, ne Anonimnega, ne Simone Rebolj. Seveda se nikakor ne moremo strinjati z njenimi komentarji pod intervjujem, a to še ne pomeni, da njen blog ni odličen in da njegovo branje – vsaj po našem mnenju – pripomore k zdravju in higieni družbe. K temu pa pripomore tudi spoštljiva, prijazna in nežaljiva komunikacija, za katero se na Đuboxu zavzemamo, zato bomo vedno opozorili tistega, ki je ne bo uporabljal. Če se na prvi komentar ne bi odzvala Simona sama, bi to storili mi, a na popolnoma drugačen, veliko bolj miroljuben in spravljiv način – ker je to pač za nas edina možna oblika komunikacije, sploh javne. Odgovornost za svoja dejanja in komentarje pa vsak nosi sam, tudi Đubox, za katerim iskreno stojimo, čeprav bi – logično – kdaj kaj na njem lahko naredili drugače ali bolje. Kritike so vedno dobrodošle.
OdgovoriIzbriši@JukeBlogs:
OdgovoriIzbriši"čeprav priznamo, da na Simonino jezo ni lahko odgovoriti na miren način."
Saj ni treba, če ne gre. Pomembno je, da se odgovori vsebinsko, na vsebino in zaradi vsebine!!! Ne hujskaško, žaljivo ali celo diskreditacijsko na osebnem nivoju, brez argumentov. To tukaj počnem samo jaz. Jukebox je tudi podal v prejšnjem komentarju nekaj argumentov, ki pa jih je bilo pač zlahka demantirat oziroma pokritizirat neutemeljenost in škodljivost le teh.
"Seveda se nikakor ne moremo strinjati z njenimi komentarji pod intervjujem"
S čim se ne morete strinjat in zakaj? To je edino pomembno in zapisat, da se z nečim ne strinjaš ali strinjaš, brez utemeljitve, je neargumentiran in škodljiv način komentiranja po defoltu. Take trditve se seveda tudi zlorablja za antipropagando ali propagando nečesa. Trditve brez dokazov ali utemeljitev. To je zavajajoč način, ker ponavadi itak temelji na osebnih vzgibih.
"K temu pa pripomore tudi spoštljiva, prijazna in nežaljiva komunikacija, za katero se na Đuboxu zavzemamo ..."
Ne se ne. Sicer bi tako obravnavali prvega komentatorja, ki se je pač postavil v vlogo napadalca, za kar mu ni bilo treba prevzet odgovornosti s tvojo pomočjo. Moj odziv pa bi moral bit tretiran kot napad v obrsambi, kar je bistvena razlika. In tudi vsi ti komentarji, ki jih tu pišem, so irednega pomena za zdravje in higieno družbe. Nisem prav nič druga oseba tu s komentarji kot v svojih blogih. Osnovni ključ pri zavzemanju za higieno družbe pa je ravno v razčiščenih pojmih!
"Če se na prvi komentar ne bi odzvala Simona sama, bi to storili mi ..."
Prosim??? Po toči zvonit je nehigienično in izpade sprenevedavo. A sem koga najela za odvetnika slučajno??? Nisem! In ste se oglasili pač kasneje in ste jasno pojasnili, da sploh niste zaznali nič spornega. Zakaj, zaboga, bi se potem oglasili, če se jaz ne bi?!!! Sprenevedanje press. Oglasili ste se na zelo nepošten, vsebinsko zgrešen in nehigieničen način pač. Po svoji volji.
"a na popolnoma drugačen, veliko bolj miroljuben in spravljiv način"
Zaenkrat vam ne uspeva, ker ste v svojem oglašanju zapisali toliko moralnih zločinov in žaljivosti za humanost, da bi vam psihopati lahko podelili nagrado. Mogoče je problem v tem, da vi razumete miroljubnost samo kot stvar SSKJ! Tako kot "blondinka" lahko razume, da je lep človek zagotovo tisti, ki nosi modno obleko. Morda je v tem problem.
"ker je to pač za nas edina možna oblika komunikacije, sploh javne."
Naj bo taka razprava za vas edina možna oblika vsebinsko. In potem vam bo jasno, da je včasih treba komu pripeljat tudi klofuto, ker sicer ne razume, ker ni poanta v tem, da bi kaj razumel, ampak samo svoje doseže ali pa ne more in mu postane jasna meja objestnosti in primitivnosti, v kolikor obstaja. Niso vsi otroci enaki. Ne, niso.
En komentar je kar požrlo. Okej, na kratko.
OdgovoriIzbrišiZa vajo ...
http://www.dnevnik.si/mnenja/kolumne/ko-o-konjih-odlocajo-osli
Zakaj v tej kolumni ne gre za žaljiv ali nespoštljiv govor, čeprav se določene ljudi označuje kot osle in kasneje v tekstu tudi kot primitivce?
Preprosto. Ker je govora o nespoštljivem in primitivnem ravnanju s strani ljudi, ki ne premorejo spoštovanja do spoštovanja vrednega in jim za prijazen dialog dol visi. Njihov cilj ni dialog o nečem.
Če želi kdo čemu povratno nasprotovat, naj poda vsebinsko argumentirano kritiko, v kolikor jo zmore, ker je sam dovolj bralno pismen, zainteresiran za stvar in ker mu je jasno, o čem je govora. Sicer nima smisla. Razen če je edini smisel v bullyingu.
Kdor ima na vratu debelo macolo, vsepovsod vidi zabite in nezabite žeblje ...
OdgovoriIzbriši@Anonimni:
OdgovoriIzbrišiKdor drugemu jamo koplje, sam vanjo pade.
Saj ne, da bi mi bili ljubi zdrajsani, abervezni in površni populistični pregovori. Kar tako sem enega navrgla, da bi bila na frekvenci s tabo. Ni težko. Kr neki.
Thanks for sharing, nice post! Post really provice useful information!
OdgovoriIzbrišiGiaonhan247 chuyên dịch vụ mua hàng mỹ từ dịch vụ order hàng mỹ hay nhận mua nước hoa pháp từ website nổi tiếng hàng đầu nước Mỹ mua hàng ebay ship về VN uy tín, giá rẻ.