Intervju: Danaja

Vir.

Ime je dobila po pesmi Tomaža Pengova, ki si jo lahko poslušate spodaj, o tem pa je pisala tudi na svojem blogu, ki ga je preprosto poimenovala kar Danaja's blog. Na njem se predstavlja zgolj s fotografijo in kratkim opisom, ki ga je o njej zapisal njen brat in glasbeni novinar Jaša Lorenčič: "Rada bi letela. Vendar še ne ve, če bi bila rada pilot, stevardesa ali potnik. Toda ve, da bi rada letela. In to je veliko". Ve tudi, da bi rada pisala in se najraje predstavlja z besedami. Njene kolumne se dotikajo različnih tematik, pogosto piše o ljubezni, odnosih, prijateljstvu, življenju in potovanjih, predvsem pa se iz jih da razbrati, da pogosto piše in da to počne dobro ter z užitkom. Zato ni čudno, da bo maja pri Mladinski knjigi izšla njena knjiga, v kateri ne bo njenih kolumn, ampak povsem nekaj drugega. Zaenkrat naj njena vsebina ostane še skrivnost, vsekakor pa boste za Danajo Lorenčič še slišali, čeprav jo na njenem blogu vsaj nekaj časa žal ne boste več mogli brati, saj se ta vsaj za nekaj časa poslavlja. Upamo, da bo blogerski odmor čim krajši, ko bo njena knjiga izdana, pa boste o tem zagotovo med prvimi izvedeli tudi bralci Đuboxa. Za piko na i nekega obdobja vas v zasanjanem nasmehu nekega sončnega dneva čaka prijeten intervju z Danajo.

Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?

V teh dneh si zastavljam to vprašanje tudi sama. Blog sem ustvarila med pisanjem knjige, da bi ostala v kondiciji s pisanjem. Moji zapisi so bili sprva nekakšen dunajski dnevnik, v katerem je bilo veliko vprašanj, dvomov, (ne)smislov. Predvsem mi je blog služil kot sprostitev in kot prostor, kjer lahko dam svoji domišljiji prosto pot. Pri pisanju imam pogosto občutek, da pišem le zase. Blog mi daje občutek, da lahko razmišljam na glas.

Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino?

Približno dvakrat na teden pogledam število ogledov in morebitne komentarje. Ob redkem pregledu svojih starih zapisov se včasih držim za glavo in si mislim »kaj za vraga si pa s tem želela povedati!?«. Večinoma pa se ob branju nasmejim in se skušam spomniti, kaj je sprožilo moje male nore ideje.

O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?

Lažje odgovorim na vprašanje, o čem najtežje pišem. O stvareh, ki mi največ pomenijo ne pišem na blogu. Najraje pišem o koncertih, potovanjih in odnosih, ki so se me dotaknili. Svoje vtise sem v zadnjem letu vnašala v blog skoraj vsak teden. Blogati se mi da, vendar si bom sedaj privoščila daljšo pavzo. Da si z blogom za nekaj časa drug od drugega odpočijeva.

 

Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije spletna debata?

Komentarje preberem. Pohvale težje sprejemam kot kritike, ker mi kritiki običajno nastavijo tisto ogledalo, v katerem se vidim večinoma tudi sama. Pohvale mi polepšajo dan, zanje sem zelo hvaležna in se jih učim sprejemati, ne pa dvomiti o njih. O konstruktivnih kritikah veliko razmišljam in jih skušam upoštevati. Je pač tako, da verjetno velja »kdor bloga, je komu tudi nadloga«. Spletna debata se doslej ni razvila, se je pa razvila kakšna zanimiva debata ob kavi. Nedavno se je tako začelo čudovito prijateljstvo.

O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih blogih?

Najraje berem hudomušne, iskrive, pogumne zapise. Cenim tiste, ki si upajo nastaviti zrcalo sebi in družbi. Občudujem bloge z dobrimi fotografijami in s kreativnimi izdelki. Ker sama nimam ročnih spretnosti, sem vedno znova navdušena nad blogerji, ki s svojimi spretnimi rokami ustvarijo čudeže.

Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil tvoj sanjski blog?

Ker nisem želela biti blogerka, ko sem bila majhna, ne vem, če želim biti blogerka, ko bom velika. Si pa želim postaviti sebe v ozadje, se skriti. Moj sanjski blog bi postavil v ospredje ljudi, ki me navdihujejo in bi bil sestavljen iz intervjujev.

Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?

Nehvaležno vprašanje, ker menim, da je res veliko odličnih blogov, ki si zaslužijo pozornost. Za intervjuje bi predlagala Pa ne še en blog (krasni zapisi, ki me vedno znova očarajo in včasih do solz nasmejijo), Magnifique (vrhunsko izdelan blog, ker ob čudovitih fotografijah in dovršenem modnem slogu obnemim), Irena Sirena (z njenimi zapisi si posladkam dan).

Bi se pa rada zahvalila Đuboxu, ker ste me opazili med mnogimi krasnimi blogi, me skoraj leto dni prijazno gostili in me povabili na intervju. Super ste!

Najlepša hvala za odgovore!

Odpotovanja in Tomaž Pengov

Via Danaja.

Tomaž Pengov je žal odpotoval, Danaja pa se je na svojem blogu razpisala o njem, o njegovi glasbi in o tem, kako je v joku nekega dneva dobila ime. Glasbeno spremljavo k zapisu najdete na Radiu Študent.

Martinovo in prazniki

Vir.

Izrek življenje ni praznik se je v novejšem času spremenil v življenje ni potica, čeprav na drugi strani prav na vsakem koraku slišimo in beremo, kako moramo uživati vsak trenutek, najti srečo, smisel, lepoto povsod, uživati in izkoristiti vsako minuto dneva, skratka: si iz najbolj običajnega dne narediti praznik. Na Đuboxu ne verjamemo, da je katerakoli skrajnost zdrava, vsekakor pa mislimo, da se pri praznikih ni treba nujno ravnati po koledarju, ampak si ga privoščimo pač takrat, ko nam to paše: novo leto se tako na Štajerskem začne za martinovo, kot o tem piše Danaja, martinovo pojedino pa lahko na mizo postavite tudi danes ali kakšen drug dan - recepte za lepo obloženo mizo pa si poglejte na Retrospektivi.

Rim

Vir.

Kam drugam se gre na dopust, kot tja, kamor vodijo vse ceste: v Rim, kjer se v Fontani di Trevi vsak dan nabere za okrog 3000 evrov kovancev, potem pa si sami izračunajte, koliko turistov se ustavi ob njej, turistov, med katerimi je bila prejšnji teden tudi Danaja.

Všečkanje in pohvale

Vir.

Đubox ni le lista slovenskih blogov, ampak predvsem mesto, na katerem se trudimo izpostavljati tisto, kar je vredno branja, gledanja, poslušanja, zanimanja bralcev. Iščemo kvalitetno vsebino in jo delimo naprej, ker verjamemo, da si zasluži pozornost čim širšega kroga ljudi - objava na Đuboxu je tako tudi neke vrste pohvala, všečkanje blogov, ki so nam ljubi zaradi takšnih in drugačnih lastnosti, predvsem pa všečkanje ljudi, ki stojijo za njimi: ljudi, ki se trudijo, ki zapišejo, kaj zanimivega, ki znajo posneti čarobne fotografije, suvereno sukati in vihteti kuhalnice, uporabljati vso gibkost možganov, spretnost rok, nam odkrivajo obzorja s svojimi potopisi s potovanj, širijo znanje, nas nasmejijo, presunejo, razveselijo, dajo misliti, polepšajo dan. In če vas Danaja danes poziva, da vse take ljudi všečkate v živo, ker pohvala vedno tako zelo paše, vam na Đuboxu na srce polagamo, da to lahko storite tudi virtualno: ne le tako, da stisnete gumbek I like, ampak da pustite na kakšnem od blogov, ki ga imate radi, daljši komentar, odziv na objavo, svoje mnenje, lahko pa avtorja pohvalite tudi tako, da mu pošljete mail, mu sporočite, da je to, kar dela super in da ste njegovi bralci. Škoda bi bilo namreč, da bi vso komunikacijo zminimalizirali na dvig palca navzgor ali navzdol - to je, seveda, najlažje, a pravzprav pohvala ne godi le zato, ker izvemo, da nas nekdo ceni, temveč predvsem zato, ker si je nekdo zanjo, za svoj odziv na naše delo, vzel čas.

Je življenje na Dunaju saherca?

Vir.

Življenje na rodni grudi ni potica, čeprav nam tradicija že od časa Marije Terezije z žuljavimi rokami poleg cankarijanske kave namesto kruha mesi prav to: orehove, potratne, pehrtanove potice, medtem ko se na Dunaju kava pije v kavarnah, poleg pa se s srebrno žličko je saherca z veliko smetane, mmmm, kako fino, le da je potica zastonj in jo je veliko, miza se šibi pod kosi tiste iz skrinje, pa tiste že malo suhe in one iz trgovine, "Dajte še en kos!" nam govorijo, medtem ko nam za majhen košček saherce zaračunajo velike denarce, pač, tako je: če greš na Dunaj, pusti trebuh zunaj. O tem, kje je boljše in kako sladko se živi v neizprosni tujini se bodo v ponedeljek, 20. 5., ob 17 uri in v sredo, 29. 5. ob 18 uri pogovarjali na II. gimnaziji Maribor, o Avstriji kot obljubljeni deželi, kjer se cedita med in ..., no, pravzprav dunajci in saherce s smetano, in domačih logih z okusom po orehovi potici - o tem si lahko prebrete tudi pri Danaji, ki je nekaj časa živela na Dunaju.