Slon iz enega samega kosa papirja

Vir.

Za izdelavo papirnatega origami slona v naravni velikosti potrebujete 15 x 15 m velik papir, 12-člansko ekipo in vsaj 4 tedne: več o zanimivem umetniškem projektu pa na blogu Flip Flip Me Heidi.

Postajati žival

Ana Baraga

V svetu živali ni nobene socialne varnosti in zelo malo solidarnosti. Zajtrk, kosilo ali malico dobi tisti, ki je hitrejši, močnejši, ima več sreče, možnosti, živi v boljših razmerah in se jim zna bolje prilagajati. Na živalskem trgu preživetja zmagujejo komolčarji, agresivci, egoisti in invazivni zajedavci, ki živijo na račun šibkejših od sebe. Vzgoja in izobraževanje sta prepuščena sledenju nagonom in boju za preživetje, za hrano, za boljši status. Prepričevati kogarkoli, da je takšna živalska logika pravična,  je absurdno, sploh pa je treba nanjo s prstom pokazati vsakič, ko se pretihotapi med ljudi in se tam uveljavi kot legitimno delovanje sistema. Primer: alarm pred šolskimi malicami v Celju, ker šola mora dobiti denar, ne glede na to, da ga starši nekaterih učencev nimajo, zato jih je treba maltretirati in ožigosati kot revne - več o tem pri Simoni Rebolj, neškodljivo in domišljijsko spreminjanje v žival pa je v zamolklih barvah narisala Ana Baraga.

Wadjda

Vir.

Film iz Saudske (ali pač Saudove) Arabije je besedna zveza, ki v glavi najbrž sproži predvsem velik vprašaj, ne pa kakšne asociacije, kaj šele, če gre za film, ki ga je posnela režiserka: Zeleno kolo ali Wadjda obeta nekaj nepoznanega, a zanimivega - več o njem pa v Filmskem kotičku.

November je čas za LIFFE

Via Filmski kotiček.

Da se boste lažje odločili, katere filme na Liffu si splača ogledati oz. katerih ne smete zamuditi, si poglejte vodič, ki ga lahko najdete v Filmskem kotičku: že po njegovi dolžini je jasno, da je izbira velika, zato se je še toliko težje odločiti, katere filme izpustiti in kateri so res vredni obiska - sedaj je čas, da naštudirate program in kupite karte, novembra pa se prepustite užitku na velikem platnu.

Lep teden

Vir.

Vzporedna resničnost na Đuboxu vedno obstaja, tudi takrat, ko v realnosti ni vse tako, kot si je človek zamislil, ko se smrka in kiha, ko je vsega preveč in se dnevi končujejo v jutranjih urah, začenjajo pa tako kmalu, da spanje skoraj ne obstaja: tam nekje vmes se glava izprazni in ni energije za pisanje, ampak tistih nekaj klikov do lepšega sveta nekoga drugega je pa vedno mogoče. 

Vir.

Teden tako postane vsaj malo tudi lep, ker je takšna lahko tudi žalost deklice, ki ji je bila prevelika za ta svet, zato je zbrala pogum in skočila v drugega: Ninalena jo je ujela v skoku, z eno nogo že drugje, izven slike. Posebna deklica, takšna kot je Sofia, ki si jo lahko pogledate v filmčku na Pepermintu, predvsem pa tam najdete zgodbo o njeni mami Petri, ki na neverjetno iskren in neposreden način spregovori o svojih občutkih - nikakor ne samo o lepih. Prav zato te presune, se te dotakne, nekako tako kot knjiga Krive so zvezde Johna Greena, ki jo v branje priporoča Tomaž.

Vir.

Tako kot Anita z bloga Life, style, fun, ki jo sicer poznamo kot vedno nasmejano in veselo dekle, tokrat pa je priznala, da ni vedno lahko biti pogumen, se skušati postaviti na lastne noge v svetu recesije in v svetu, v katerem se vse meri v denarju. Začarani krog, v katerem moraš prodajati pod ceno, ker si sicer tisti, ki bi izdelke/storitve radi kupili, teh ne bodo mogli privoščiti, ker so tudi sami slabo plačana/prekerna, predvsem pa izkoriščana delovna sila, je težko spremeniti v čarobno deželo, v kateri si za svoje delo in trud poplačan tako, kot si to zaslužiš. Kaaiti je uspelo vsekakor potrebujemo več takih! Dodajamo pa še slideshow za motivač.

Vir.

Ker so s podobnimi občutki, kot so Anitini, srečuje vse več mladih, ki iz varljivo varnega študentskega statusa padejo direktno v brezposelnost in odvisnost od drugih, nas je ta teden razveselila Zulejka, ki je dobila vsaj začasno službo, pa čeprav tako, kjer se pije le kava z avtomata, zato si jo skuha doma in jo nosi s sabo, prav tako kot vodo: če še nimate stekleničke zanjo ali pa si želite lepšo, predvsem pa bi radi podprli dve ustvarjalni dekleti, potem pokukajte na Lavivavero in naročite svojo čutarico z etno motivom. 

Vir.

Bolj ko si vpotegnjen v rutino, bolj nujno je svoj pogled kdaj pa kdaj izpostaviti tudi prepihu: na istoimenskem blogu je Tea Hvala pisala o staranju, o katerem navadno razmišljamo zgolj v okviru biološkega determinizma, kot o neizogibnem, ki nas čaka po sladki mladosti, v kateri je mogoče vse, potem pa nam ostanejo le še šibka in onemogla telesa - že vohate stereotipe? Kako jih preseči, kako o staranju razmišljati onkraj telesa, a še vedno tudi skozi telo, kako sprejeti spreminjanje svojega telesa, če v medijih to ostaja vsaj na videz enako: gladko, lepo, prožno, mehko, zdravo - podobe vitalnih in mladostnih starejših žensk niso le pozitivne, ampak lahko tudi frustrirajo, povzročajo skrivanje in prikrivanje gub in sivih las, povzročajo sram ob inkontinenci ali pa zgolj občutek nemoči, ko telo ni več zmožno tistega, kar je nekoč lahko naredilo. Zgoraj omenjeni zapis na blogu Prepih je nastal ob plesni predstavi Maje Delak Kaj če, odličnem solo performansu, v katerem gre za prevpraševanje predpisanega, priporočenega in primernega, gre za zapovedi o tem, kakšno bi moralo biti naše telo: vedno na razpolago za delo, za izkoriščanje, močno, vedno v pogonu, torej bi moralo biti večno mlado, brez bolečin, vsega zmožno, nikoli staro, predvsem pa bi moralo svoje negativne občutke znati zamolčati, če želi ostati uspešno. 

Vir.

Prepih se lahko doživi tudi na potovanjih, sploh takih po daljnih krajih, po peščenih sipinah, v Maroko in Senegal, sploh če se tja odpraviš s starim mercedesovim kombijem, tako kot Pajk, poti bližje pa so še bolj dosegljive: če je vreme pravo, je fino pobegniti v hribe, recimo na Kepo, tako kot je to storil Nergač, ali pa na koncert, sploh kakšen tak, kot je tisti od Mačje godbe in Nece Falk - fotografije iz njega si lahko ogledate na blogu Zaodrje, predodrje. 

Vir.

Vedno se tudi paše pocrkljati z dobro hrano: limoninim kolačem brez glutena, ki ga je spekla Špela z bloga Culinary journey by me, ali pa kar celo slow food pojedino, ki jo v besedi in sliki najdete pri Sashiti. Za zraven pa še nekaj duhovitega pisanja o stereotipih in šopingu, ki ga najdete pri Aljošu Harlamovu, in za takrat, kadar niti za branje ni dovolj energije in časa, pa lahko vsaj gledamo ilustracije: ta mesec so se znašle celo v izložbi Konzorcija, kjer razstavlja Ana Baraga, ki je porisala in popisala tudi šipo, na kateri najdete izreke in misli o času, ki nam ga vsem po malem zmanjkuje, zato si ga skušamo čim bolje organizirati in ga stlačiti v koledarček - le kdo bi se branil takšnega z lepimi ilustracijami: zaenkrat je na voljo le množica različnih variant že zgoraj omenjene ilustratorke, sicer pa bi bili mi strašansko veseli tudi kakšne beležke, v kateri bi bele strani vsake toliko prekinila kakšna risba iz skicirke Maje Kastelic, taka nežna, krhka, ne čisto dodelana, kot nikoli niso do konca zarisani tudi naši načrti za prihodnost, tisti, ki si želijo večje barvitosti, pa bi lahko izbrali pisano hrano Metemundus: ne le za v beležko ali koledarček, tudi za na steno - kako dobro je videti množica različnih ilustracij na njej, pa si poglejte pri Ani Maraž na Talking to volcano.

Vir.

Lahko pa vam povemo še en razlog za lep teden: danes smo našteli skoraj 40 blogov, ki bi si v tem trenutku zaslužili, da jih uvrstimo na Đubox, pri tem pa nismo upoštevali Prišlekov, ki se potegujejo za vstop na našo listo in za katere lahko glasujete samo še jutri.

Ostanite čim lepše!

Prostor ustvarjalnosti

Vir.

Že s fotografij je jasno razvidno, da je novi studio, v katerem bo Anja ustvarjala svoje šalčke, prostor ustvarjalnosti in navdiha, tak svež, primeren za nove začetke, zato komaj čakamo na izdelke, ki bodo nastali v njem in ki si jih bomo lahko ogledali na blogu Dnevnik Anjinih šalčk.

Hinko

Vir.

Danes naj namesto besed govorijo slike: v prejšnji objavi smo vam predstavili Janjo Gedrih, ki je narisala strip Črna luknja, nadaljujemo pa s karikaturistom, ki je v Črnovojniku leta 1919 prvi v zgodovini slovenskega stripa uporabil stripovske oblačke z besedilom. Čim prej si poglejte, kako duhovit in oster je znal biti Hinko Smrekar na začetku prejšnjega stoletja, da tega, kako vešče je znal uporabljati tuš sploh ne omenjamo, saj je očitno in se jasno vidi na njegovih odličnih risbah, ki jih najdete na razstavi v Narodni in univerzitetni knjižnici (do 19. oktobra), na portalu Digitalne knjižnice Slovenije in na Metini listi.

Pravljični vrt

Vir.

S pogledom se izgubite med drevesi in se potopite v svet domišljije, pri tem pa ne pozabite pokukati tudi k Maji Kastelic, ki je ustvarila tale čarobni vrt na sliki. 

Motovunski festival vabi prostovoljce

Ekran.

Vsi ljubitelji filmov, ki bi se radi udeležili Motovunskega festivala, ki bi radi videli, kako poteka organizacija, kako se tak festival pripravlja, se lahko do 20. junija prijavite kot prostovoljci: brezplačno bivanje in hrana, lepo okolje, dobri filmi in celo kritje manjših izdatkov, ki omogočajo lažje in srečnejše življenje v Motovunu, kot so zapisali na spletni strani revije za film in televizijo Ekran, kjer dobite tudi vse ostale potrebne informacije. 

Nova stripovska soseska

Stripburger #61.

Delčku revije, ki ga na več straneh zavzema ena tema, se reče blok, pri zadnji številki Stripburgerja pa se je ta blok tako zelo razširil, da je postal kar soseska, soseska, polna stripov norveškega porekla, ki čakajo, da jih v roke vzamejo slovenski bralci, za super poletno branje, za na morje, kampiranje, počitnice, če boste sploh lahko počakali do takrat in se ne boste skušnjavi po zanimivega polnem branju prepustili že prej: 61. številka Stripburgerja namreč ne predstavlja le norveške stripovske scene, ampak tudi stripe od drugod, kar 33 barvnih strani + še nekaj črno-belih le za 2 sladoleda oz. 2,5 evra v nekaterih knjigarnah (recimo Konzorcij v Ljubljani ali pa Goga v Novem mestu), prejšnje številke in posebne izdaje lahko kupite tudi tukaj ali pa na mailu burger@mail.ljudmila.org, kjer se lahko naročite tudi na novice, da boste vedno na tekočem s stripovskim dogajanjem (pošljete na zgornji naslov z zadevo: mejling lista) ali pa se naročite kar na revijo (letos dobite 2 reviji + 4 samostojne publikacij za 27 evrov), za pokušino zadnje številke pa vam spodaj predstavljamo zabaven strip Alexa Pottsa - Darkness is Everywhere:

Alex Potts.

Zidne slikarije

Levalet: Tujec.

Svet se pa vrti na blogu Slovonske technobe je rubrika, v kateri vsak teden najdemo dolg seznam zanimivih povezav: tokrat so nas poleg igrač iz natikačev najbolj navdušile zidne slikarije, grafiti oz. street art francoskega umetnika Levaleta - še več njegovih umetnij najdete tukaj.

Pravljica za lahko noč

Maja Kastelic: Janko in Metka.

Čarobni gozd je pisan in v njem je med drevesi skrita hišica iz medenjakov, na mali jasi, na obronku gozda, kjer živijo tudi živali iz pravljic - zvita in navihana lisica, medvedka z zardelimi lici in malo prestrašen zajček, ki rad ostaja na varni razdalji - med njimi sta se znašla tudi Janko in Metka, nadaljevanja pa se spomnite sami, ilustracija Maje Kastelic je samo inspiracija, ki vam bo prebudila domišljijo, da boste to noč lepše sanjali.

Glasba godi, glasba bodi: Godibodi!

Godibodi.

Če vam godi glasba, ki je iskrena, dobra, prava, taka, ki ti kocine postavi pokonci, napolni in nafila, potem boste ta teden lahko uživali na Godibodiju: festivalu sodobne avtorske in etno glasbe - že danes, 28. 5., bo v Celici v Ljubljani svojo novo ploščo predstavila skupina Vruja, za njo pa še Dario Marušič, v sredo, 29. 5., bo na istem mestu pel eden najbolj šarmantih glasov na slovenski sceni Metod Banko, na kitari pa ga bo spremljal Teo Collori, za njima pa bo nastopil še Anton Feining Trio z Evo Hren. 

V petek, 31. 5., bo Godibodi potekal kar na treh koncih Slovenije hkrati: že omenjena skupina Vruja bo nastopila v mariborskem KGB-ju, v Ljubljani bo svojo novo ploščo s poetičnimi besedili in odličnim vokalom predstavila Aphra Tesla Operating System, za njo pa boste lahko poslušali zasedbo Fake Orchestra z ljudskimi pesmimi v moderni preobleki. Istega dne se bosta v Kopru poleg Daria Marušiča predstavila še Katarina Juvančič in Dejan Lapanja z odlično ploščo Selivke - pesem Mene nema si lahko poslušate zgoraj, spodaj pa smo dodali še Home in the zone Aphre Tesla, ki bo 1. 6. zaključila festival s koncertom v KGB-ju. Glasbenike lahko za male denarce podprete tudi z nakupom cd-ja, predvsem pa: odprite ušesa, naj se glasba zgodi in naj vam godi, naj bo Godibodi!

Zaljubljanje v umetnost in kulturo: Robinson in Lipuš

Litera.

Kako je, ko hopsaš domov po dobri gledališki predstavi, ves navdušen nosiš delčke prizorov, poglede in geste igralcev, dialoga s sabo v glavi, na Đuboxu sicer vemo, a se nam tak katarzični občutek žal premalokrat zgodi, zato kar malo zavidamo Striti, ki so jo samo pustili v Ljubljano v Lutkovno gledališče, kjer se je zaljubila v Robinsona: njen zapis je vsekakor dobro priporočilo, zato upamo, da kmalu najdemo datume naslednjih uprizoritev.

Večkrat kot v gledališče pa se nam na Đuboxu uspe zaljubiti v knjige, v njihove začetke in v konce, v vsebino, predvsem pa v slog, v to, kako so napisane, kako so oblikovani stavki, kakšne besede avtor izbira in kako jih zlaga skupaj, v kakšnem zaporedju, v kakšni obliki. Vedno znova nas na primer s svojimi žnedravimi in žnegravimi vasmi, duhovitostjo in slogom navduši Florjan Lipuš, ki je pred kratkim pri založbi Litera izdal nov roman Poizvedovanje za imenom (komaj čakamo, da ga dobimo v roke), pisatelja pa boste lahko v živo poslušali v četrtek, 16. maja, v Cankarjevem domu: več o tem pri pisunu Aljošu Harlamovu.

Bowie

Na Đuboxu smo zelo za Davida Bowieja, malo manj pa za David Bowieja (ali Bob Dylana), ampak, ok, pustimo podrobnosti ob strani, saj mu ponavadi rečemo preprosto kar Bowie. In ker smo fani, smo tudi zelo za njegovih 42 besed (lepa številka, ane?;) ter vsekakor zelo podpiramo današnji posladek dneva Irene Sirene in mu dodajamo nekaj glasbene spremljave: