Včasih, kadar med vsem nečasom, ki nas priganja,
med rdečimi lučmi, vlaki, normami in urami ne najdemo trenutka niti za to, da
bi stipkali en kratek sms, kaj šele, da bi si privoščili spodobno kosilo, čisto
na hitro skočimo pogledat na Đubox, če se kaj novega dogaja na slovenskih
blogih.
Kot zakleto nas ima Murphy rad, zato vedno in
povsod verjamemo vanj (ali pa je ravno obratno, ni čisto jasno, kaj je vzrok in
kaj posledica, kaj je kura in kaj jajce) ter zato se ravno takrat, ko nimamo
časa, rado zgodi, da se kar naenkrat pojavi cela vrsta blogerskih objav, ki bi
jih bilo treba izpostaviti, o njih kaj zanimivega napisati, jih pokazati tudi
drugim.
Tako nekako kot nas vi, dragi blogerji, zasuvate
s kvalitetnimi objavami, katerim žal ne moremo vedno nameniti toliko
pozornosti, kot bi si zaslužile, nas je zadnje čase z dobrimi idejami
zasuval N'toko, sedaj pa je svoj seznam z zanimivimi sociološkimi opazkami v
uvodu objavil še na svojem blogu Ex Shanti Future Shanti: med nečasom
je najlažje lajkati in šerati sočno breskev ali bučko, težje pa se je poglabljati
v suhoparno birokracijo, čeprav je ironično prav ta tista, ki nas z vrsto
telefonskih klicev na gluha ušesa in s kafkovskim trkanjem na vedno napačna
vrata ob kratkih uradnih urah utrudi in izčrpa, je nekakšna lovka okostenelega
sistema, ki nam izmika tisto sočno breskev v daljno prihodnost, ko bomo imeli
kaj časa, da ugrizemo vanjo - no, pa kaj bi govorili, saj veste, za kaj gre,
bistvo povedanega pa je, da se nekje vmes med vsem tem nečasom in apatijo (spet
smo pri kurah in jajcih) še vedno najdejo posamezniki, ki se jim ljubi presegati
takšno stanje z dobrimi idejami.
Dobrimi zapisi, objavami na blogih ali kje drugje
na internetu, v medijih, v literaturi, v kulturi, znanosti ali pač kjerkoli
drugje, največ pa, seveda, štejejo dejanja v RL, zato jim za začetek vsaj
ploskajmo in jih delimo dalje, pa četudi gre (samo) za sočne breskve, zelenjavo
ali pač domač ajvar.
Kuharija in hrana, predvsem tista eko, bio in s
podobnimi predponami, pa tudi točno tak življenjski slog, je logično ena tistih
povezovalnih točk, kjer se hitro vsi strinjamo, saj vsi radi jemo, vsi radi
gledamo slike slastnih jedi in vsi bi radi ostali zdravi in srečni do konca
svojih dni. Itak. Ki je ravno tako plit(e/a)k in trivialen kot pogovori o - ne,
ne o vremenu, to ni več in, ampak o hrani: kaj si pa ti danes jedel za kosilo,
kako pripraviš bučke, ali uporabljaš javorjev ali agavin sirup in tako dalje.
Ampak, ampak, pazi, prav tu je k(l)eč ali čer, na katero bomo nasedli, prav tu
je tisto, kar ljudi navdihuje, kar se jim zdi vredno deliti, o čemer se jim zdi
vredno govoriti. Lahko zavihamo nosove in zapremo vrata pred prijetnimi
vonjavami iz kuhinje in se zapremo v slonokoščeni stolp ter tam pišemo svoje
traktate, ki jih bodo brali le maloštevilni, lahko se pa gremo neke vrste populizem
- grozna beseda kot vsi -izmi, a jo je včasih vredno uporabiti tudi za dobre
namene, saj na Đuboxu verjamemo, da gre skozi želodec najtežje tisto, kar se ti
zatakne že v grlu, zato pa toliko lažje zdrsi vanj vse, kar je mamljivo in
slastno, sočno kot breskve.
Tole ni le o nečasu in dobrih idejah, ampak tudi
odgovor vsem tistim, ki menite, da na Đuboxu preveč časa posvečamo receptom in
kuhariji. Pred zadnjo piko pa lahko še malo po marketinško, kot slogan ali kot
naslov članka v kakšni reviji, zapišemo poanto celega zapisa, za tiste, ki
tako, kot mi delajo sto stvari naenkrat in se jim med štiriinšestdesetimi
odprtimi zavihki, poslušanjem oddaj na RŠ-u, kuhanjem čaja (ja, spet kuhanje,
brez tega ne gre), resnim delom in skorajšnjim odhodom vlaka, ki ga ne smemo
zamuditi, no, za vse tiste, ki se jim morda čez celotno gmoto zapisa brez
kakršnekoli fotografije ali slike ni uspelo prebiti, ker ni bila podana v
dovolj sočni, enostavni in jedrnati obliki - (banalni?) nauk na koncu zgodbe:
dobre ideje je treba deliti.
