Pica za kosilo

Vir.

Đubox bo kmalu star eno leto, zato se rad šali, da si bo za rojstni dan privoščil slovesno večerjo: šel bo na pico, to do obisti skomercalizirano jed, ki se prodaja predvsem kot hitra hrana, primerna za vsako priložnost, pogreta v mikrovalovni pečici ali pač pečena v krušni peči, velika, debela, ne preveč draga, a nasitna, torej vse tisto, kar je pomembno množici lačnih kruha in iger - pica je najboljša rešitev. Posebej taka, na katero nadevaš pica šunko in debele rezine univerzalnega sira brez okusa (pri nas se mu reče plastični sir) - najbrž je imel prav take pice v mislih Bukowski, ki bi v eni od svojih pesmi jedce takih pic kar obesil. Seveda pa je pica lahko tudi popolnoma drugačna pesem, gurmanski užitek z izbranimi dodatki, taka, kot jo je pripravila Nataša z bloga Zapečenega kruha se največ poje - v njen rob je skrila skuto, ali pa pica brez glutena, zato pa s česnom, mocarelo, rožmarinom, šitakami in drugimi dodatki - fotografijo končnega izdelka vidite spodaj, recept pa najdete na blogu Culinary journey by me.

 

Vir.

Testo, ki plava

Vir.

Lahko bi rekli, da je tisti, ki drži glavo nad vodo in ne potone, iz pravega testa: da to ne velja le metaforično, ampak se da dokazati tudi s preprostim fizikalnim poskusom, si poglejte pri Nataši z bloga Zapečenega kruha se največ poje, ki je nahranila rženi starter - ker prazna vreča pač ne stoji pokonci - in ga naučila plavati, da je dokazala, kako zelo živ je.

Zajtrk

Vir.

Če ni preveč časa, da bi zjutraj packali po kuhinji, se lahko s skodelico kave, čaja ali kakava usedete pred ekran in si skušate predstavljati vonj sveže pečenih pirinih rolic z jabolki in lanenimi semeni, ob tem pa poslušati Selmo skupine Bossa de Novo, ki jo je k receptu kot soudtrack na kuhinjski krpi s frišnim motivom priložila Nataša z bloga Zapečenega kruha se največ poje.

Rdečko ali ajvar št. 2

Vir.

Osnova so pečene rdeče paprike, črno opečene, tako dobre, da jih eno kilo poješ že za kosilo, iz ostalih pa narediš nekaj, čemur bomo rekli ajvar, čeprav je NaredilaAna uporabila recept svoje mame, ki mu simpatično pravi kar rdečko, da se ji slučajno ne bi kdo drznil oporekati, češ da njen recept ni pravi in da to, kar kuha, sploh ni ajvar: o imenu se ne mislimo prepirati niti o originalih, ker imamo raje pluralizem mnenj kot pa enookost pogledov, enoznačnost, zato z vami, dragi bralci, delimo še en recept za ajvar - včerajšnjega je prispevala Nataša z bloga Zapečenega kruha se največ poje.

Sviđa nam se

Vir.

Ima nas, da bi tole zapisali v kakšnem mehkejšem slovanskem jeziku, v jeziku, v katerem se mačkam reče kočke, ježu pa ježek, lahko tudi v jeziku zmij, maslinov in žutne boje ali v jeziku đuveča in hljeba, pa tega žal ne znamo, čeprav se nam sviđajo vse te milozvočne kombinacije črk, brez vsake ostrine ali trdote, radi imamo strešice in đ-je, čeprav, ok, je res, da imamo radi tudi scharfes s :), čeprav to na tem mestu najbrž ni najbolj primerno priznati, lahko pa dodamo, da nam je všeč predvsem njena zavitost, njeni okljuki, torej tisto, kar tudi v pisanju včasih kar malo preveč radi uporabljamo, zato se bomo sedaj vrnili nazaj k rdeči niti, nazaj k stvari, k mehkim jezikom, k mehkim smokvam, mhm, k malinovemu džemu od Bakine tajne, ki ga kupiš v Sv. Stefanu septembra, ko je tam že manj turistov, k ajvarju in Natašini tajni, kako ga pripraviti: vse ostalo pa na Zapečenega kruha se največ poje.

Iz pravega testa

Vir.

Kakšno je pravo testo za pico? Mora biti v testu kvas? Je pica iz listnatega testa slana pita? Je razlika med pito in pico zgolj v eni črki? Kakšna je pica iz kislega testa? Kaj je sploh kislo testo?

Vir.

Odgovorov na zgornja vprašanja morda ne boste našli niti pri Mojci, ki je hrustljavo listnato testo obložila s pregrešnim nadevom iz fig in kremnega sira, niti pri Klemenu, ki je nanj naložil paradižnikovo omako, zelenjavo, sir, semena in začimbe in tako dobil slastno pico, niti pri Nataši, ki je spet čarala iz testa brez kvasa ter iz njega naredila pice z domačo mocarelo, boste pa vsekakor ugotovili, da je treba čim prej zavihati rokave, zamesiti testo po izbiri in speči nekaj okusnega - kakšno testo in nadev boste izbrali in kako boste končnemu izdelku rekli, pa prepuščamo vam.

Vir.

Kefir za bezgove ure in živoživost

Vodni kefir z bezgom.

Kefirjeva zrnca so živa, obnovljiva, so živoživost, če si sposodimo košček Lipuševega jezika, ki ga je v svoji kritiki Poizvedovanja za imenom takole opisal Andrej Tomažin: »Po mojem branju je ta jezik zgolj sebi lastno in sebi namenjeno jecljanje, je deleuzovska prekinitev ustaljenega toka komunikacije in je njeno spodkopavanje na najsubtilnejši možen način. Jezik – ki ga tu ne moremo analizirati v globino – je pri Lipušu speljan do samega roba bralčevega razumevanja, do mej, kjer se sicer še ne dotakne joycevske razgradnje sintagme, a se ji na svojevrsten način – predvsem preko kreiranja jezikovnih novotvorb in oživljanja starih - približuje.« 

Ni vam jih treba namočiti v mleku, lahko je tudi voda, ki naj bi bila neklorirana (le kje jo dobiti?), potem pa napitku dodate še okuse poletja: Nataša z bloga Zapečenega kruha se največ pojé je tokrat dodala bezgove cvetove za bezgove ure, ampak ne takšne, kot so pri Kajetanu Koviču, bolj vesele, lahkotne, nobene grenkobe črnikastih bezgovih jagod, samo drobne bele, dišeče cvetke - vodni kefir z bezgom kot osvežujoča in zdrava pijača - ne za čas pred nevihto, ampak za čas pred poletjem, ko se nam cedijo sline po vročih dneh.

Intervju: Nataša z bloga Zapečenega kruha se največ poje

Nataša.

Roke na zgornji fotografiji pripadajo Nataši, ki mesi, gnete, valja in ustvarja na blogu Zapečenega kruha se največ pojé, kjer iz pečice ne diši le po takšnih in drugačnih kruhkih iz najrazličnejših mok in z zanimivimi dodatki, temveč tudi po piškotih, krekerjih in mafinih, pardon, mafijcih, kot jim simpatično pravi avtorica. A ne pričakujte, da boste iz intervjuja izvedeli vse in še več o fermentaciji, postopku, s pomočjo katerega nastajajo Natašini kruhki, da boste izvedeli, zakaj kruh sploh peči brez kvasa, poleg tega pa vam iz odgovorov ne bo niti bolj jasno, zakaj avtorica bloga pri peki ne uporablja pšenične moke, niti ne, kako ji rata, da so vse njene fotografije, tako zelo polne čarobne svetlobe.

O vsem omenjenem si lahko prebrete na blogu Zapečenega kruha se največ pojé oz. boste o vseh teh rečeh še lahko brali - Nataša namreč blog piše šele od letošnjega marca, tako da nas marsikaj lepega in zanimivega šele čaka - v intervjuju pa je povedala marsikaj drugega, zaradi česar boste njen blog  z vonjem po dišeče zapečenem kruhku z veseljem še večkrat obiskali, predvsem pa se mogoče tudi sami lotili priprave, peke, ustvarjanja, se popacali  z moko in zgnetli skupaj nekaj finega, mehkega. Naj hrusta med branjem!





Kruh z lanenimi semeni iz kamuta in pire.



Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?

Zame je blog sredstvo, s katerim razvijam svoje veščine kuhanja, peke kruha in pa fotografije. Če lahko komu pomagam s svojimi nasveti ali pa če sem komu v navdih, pa še toliko bolje. No, pravzaprav se je tako rodil moj blog – ker se mi je zdelo, da so pri nas peko kruha z drožmi prekrile pajčevine, hkrati pa nas je bilo vedno več takih, ki bi kaj takega poskusili, moje izkušnje pa so kar hotele v svet, sem izdelala načrt bloga in bralce s prvo objavo povabila k peki kruha. To je bil prvi korak, zdaj sem na poti.



Kakavovi mafijci.

Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino?

Ker imam recepte zapisane ne stoterih listih, ki jih običajno ne najdem ravno takrat, ko bi želela kaj speči, se na svoj blog pogosto vračam. Razmišljam, da bi si recepte natisnila in uredila v kaki knjigi, za arhiv in priročnost. Sicer pa sem na svojem blogu skorajda vsak dan, vsaj za kakšno minuto, ko si kar tam pripravim ideje za naprej.





Pletenica iz kislega testa z rozinami.

O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?

Blogati poskušam tako, da tega ne jemljem kot obveznost in kot nekaj, kar odžira čas drugim stvarem, ki jih počnem v življenju. Če torej nisem pri volji, če nimam časa ali če nimam idej, potem ne blogam. Pri pisanju in ustvarjanju se skušam ravnati po občutku. Če me nekaj zavira in če energija ni prava, se raje umaknem, sicer se to pozna tudi pri objavi, predvsem pa na fotografijah. Ko se vse sestavi, pa so navadno objave napisane zelo hitro.

Starter.

Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije spletna debata?

Ker blogam šele od letošnjega marca, po vsakem komentarju skačem do stropa. :) Sicer si pa nadvse želim, da bi bili komentarji odziv bralčevega eksperimentiranja in izmenjava izkušenj. Pri komentarjih vseh vrst (pohvale, vprašanja ...) se mi zdi posebej pomembno tudi to, da avtor bloga nanje kakorkoli odgovori, se odzove. Avtorji blogov, ki to počnejo, so mi še posebej pri srcu, tako med drugim pokažejo hvaležnost za podporo bralcev. 



100 % kamutov kruh z drožmi.



O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih blogih?

Na kuharskih blogih me pritegnejo predvsem oz. najprej kvalitetne fotografije in urejena, čista grafična podoba bloga. Zasledujem tudi nekaj blogov z dobro vsebino, kot so iskren odnos do narave, vizualna umetnost, vrtnarjenje in nasploh pričevanja ljudi, ki niso toliko v kolesju sistema.

Proseni krekerji.

Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil tvoj sanjski blog?

Bolj kot do svojih objav sem kritična do fotografij, zato bi jih rada kar se da izpopolnila. V oblačkih nad glavo zato že dalj časa stoji nekaj kosov fotografske opreme. No, pa krušna peč seveda. Kruh se v pečici tudi speče, a to ni še tisto pravo.



Raztegi in prepogibi.



Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?

Naturščkovega Klemna, Tanjo od My Wabi Sabi World in pa LenoNino (Ninalena).

Na Đubox bi dodala še Bojco z bloga Permakultura zatelebane :)



Kruh s čebulo.



Najlepša hvala za odgovore!

Ni za kaj.



Triperesne deteljice.



Bi raje orehovo pito ali kruhkaste triperesne deteljice?

Vir.

Nedelje so dan, ko je treba prižgati pečico, da iz nje fino zadiši po orehovi piti, takšni tradicionalni ameriški, ki jo je NaredilaAna, ki tako zelo paše s kepico vanilijevega sladoleda ob kavi popoldne po kosilu, za večerjo pa makove žemljice v obliki triperesnih deteljic, ki jih je v pekaču za mafine spekla Nataša z Zapečenega kruha se največ poje, take mehke, hrustljave, da sploh ne potrebujejo nobenega namaza ali dodatka, saj jih boste zlahka pohrustali kar same.

Vir.

Fermentacija kruha je odvisna od geografske širine

Vir.

Zapečenega kruha se največ pojé, najraje še toplega, dišečega, pravkar vzetega iz pečice, domačega, dobrega, ki ga na Đuboxu mesimo takole bolj od oka, po občutku namečemo v skledo nekaj moke, dodamo kvas in ščep soli in zalijemo z vodo - vedno rata. Kljub temu pa zadnje čase pogledujemo k Nataši, ki zna kruh speči brez kvasa, s fermentacijo, postopkom, ki ga je na svojem blogu že v več zapisih lepo in nadrobno opisala, čeprav nam vse skupaj še vedno ni čisto jasno. 

Če ste bolj natačne sorte, si boste lahko od sedaj naprej pri peki kruha pomagali s posebno tabelo in upoštevanjem geografske širine in dolžine, mi, ta neučakani, bomo pa iz teorije planili direktno v prakso in se skušali fermentacije naučiti na lastnih napakah. Seveda se bomo skušali izogniti vsaj temu, da bi na koncu namesto dišečega hlebčka dobili lepljivo in smrdljivo kepo testa, zato bomo vsake toliko pošpegali k tistim, ki znajo. 

Proseni krekerji brez jajc in glutena

Vir.

Videti so kot janeževi upognjenci, takšni rumeni in okrogli, s črnimi pikicami, prav takšni, kot so bili tisti, ki so vedno znova zadišali iz knjižice Pionir sem, pionirka sem z ilustracijami Marjance Jemec Božič. Z rahlo zapečenim robom, le da v njih ni jajc in da niso posuti le z janežem, ampak tudi s črno kumino in makom, ker, seveda, niso janževi upognjenci, temveč proseni krekerji z bloga Zapečenega kruha se največ pojé.