Najbolj brana je čokolada

Kdo bi si mislil, da imate od vsega, kar se na Đuboxu dogaja, najraje glasovanja, takoj za njimi pa recepte, še posebej tiste, v katerih je čokolada. Očitno gre tudi ljubezen do branja vsaj deloma skozi želodec, vsaj tako kaže statistika za leto 2013, najbolj brane objave po posameznih kategorijah pa so:

INTERVJUJI: Katja s Peperminta

Foto: Iva Novak.

RECEPTI: Fađ ali nekaj zelo čokoladnega in zelo dobrega (paleo fudge)

Vir.

NAGRADNE IGRE: Nagradna igra: darilni bon za tri ptice

Vir.

 

DIY: Domači pralni prašek

Vir.

 

ŠPORT: Vse o teku

Vir.

 

POTOVANJA: Dobrote iz Francije

 

Vir.

DRUŽBA: Infrastruktura in logistika za pisanje bloga in gledanje filmov

Vir.

Če kakšno kategorijo pogrešate oz. menite, da bi morali na Đuboxu kakšni temu (recimo knjigam ali modi) posvetiti več pozornosti, pa na dan z besedo.

Delovni dan

Vir.

Med prazniki je Đubox počival, si vzel čas zase in za svoje bližnje ali kaj podobnega - zamislite si sami, vstavite poljuben slogan iz kakšnega oglasa: recimo, da je skušal živeti svobodno, ker je tako prebral na velikem plakatu. Današnji delovni dan pa bi bil morda lahko pravi za začetek delovne akcije, antioglaševalske gverile, kot jo je poimenoval Nergač, ki je posnel tudi zgornjo fotografijo, na Plakatopolisu pa najdete še več strašljivih fotografij okolja, onesnaženega z reklamami, pred katerimi niso varni niti kozolci, niti fakultete, niti stranišča, kjer te nič hudega slutečega lahko pričaka mikavna deklina, ki s svojim telesom prodaja karkoli pač že - svobodo, najbrž.

S kolesom po puščavi

Vir.

Potovanje po Tuniziji niso samo all inclusive počitnice, ki jih je polno v katalogih turističnih agencij, tistih nasičenih in kičastih zbirkah bleščečih modrih bazenov in palm, ampak se da tudi drugače, s puščavskim peskom med zobmi in v očeh, na kolesu proti vetru, s spanjem sredi ničesar - o vsem tem si lahko preberete pri Nergaču.

V kino: Gravitacija

Vir.

Najprej je treba povedati, da smo na Đuboxu precej izbirčne sorte, zato prav vsakega bloga ne uvrstimo na našo listo, marsikatere knjige ne preberemo do konca (ali pa se je sploh ne lotimo) in po ogledu marsikaterega filma ostanemo razočarani: tako se nam je Izvor recimo zdel precej predvidljiv, Django nas je razočaral, ker ni bil dovolj tarantinovski, ampak lepo spoliran v duhu časa, Gravitacija pa ... Hja, no, slabše bi bilo le, če bi namesto Sandre Bullock v njej igrala Cameron Diaz, namesto Georgea Clooneyja pa Tom Cruise, zgodba je itak ena sama brezvezna razpotegnjena drama, dolgočasno in patetično, nevredno komentarja, ker tak film človek pač rad čim prej pozabi, a kaj, ko to nekako ne more storiti, ker je v vseh medijih polno nezaustavljivega navdušenja nad njim: no, da ne bo še kdo nasedel, je treba povedati, da nismo edini, ki nam ni bil všeč, ob njem je zaspal tudi Nergač, s katerim delimo tudi mnenje o Planetu Tuš Kranj, nad filmom pa prav nič ni bila navdušena tudi Livia z bloga Welcome to the jungle, ki ga zaenkrat še ni na Đuboxu, ampak čaka med prišleki - zanj lahko glasujete tukaj. Kakšna pa se je Gravitacija zdela vam?

Globa za napačno parkiranje

Obstaja nešteto načinov za striženje ovac: enega od njih je opisal Nergač - če boste v Ljubljani dobili kazen za napačno parkiranje, vam je ni treba nujno plačati - možno je namreč, da gre zgolj za poziv, ki ga ni izdalo Mestno redarstvo, edini organ, ki vam sme predpisati kazen. Se še kdo spomni mariborskih radarjev? Kdaj bo dokončno prekipelo tudi Ljubljančanom?

Zaprta Slovenska cesta

Vir.

A ste že spili kavo in pojedli brezplačni rogljiček na še ne tako dolgo zaprti Slovenski cesti? Prazni rumeni stolčki, ki so videti nadvse neudobno, so pritrjeni na lesene palete, mimo vozijo avtobusi, taksiji in tudi še kakšen avto, od katerih so ločeni le z rdeče-belim trakom: takšno naj bi bilo mesto, prijazno ljudem. Ne le, da je podoba kaj klavrna, ampak so zanjo zapravili tudi čisto preveč denarja (in ga bodo še), slikovit opis in kritiko trenutnega stanja si preberite pri Nergaču, pri Ireni Sireni pa dobite fotomaterial.

Hribovske

Vir.

Tokrat ponujamo samo nekaj razgledov z različnih gora: z Mangrta, kamor se gre z doline in zgodaj zjutraj, tako kot je to storil Nergač, s Travnika, kjer te za skalami preseneti Zlatorogovo kraljevstvo, nad katerim se lahko navdušite na blogu Kliker, na blogu Tamara's Blend pa lahko pogledate krave, ki se pasejo na Veliki planini.

Kaj vse ste pripravljeni narediti za navijaški tatu?

Vir.

Podarjenemu konju se ne gleda v zobe, pravijo, kljub temu pa danes skupaj z Nergačem bentimo in se pridušamo nad podcenjevanjem potrošnikov, ki jih na vsakem vogalu vabijo in mamijo k sodelovanju v takšnih in drugačnih nagradnih igrah. Ne na ulici ne doma niste varni pred njimi, saj se vam zna zgoditi, da vas tu pa tam pocukajo za rokav dekleta in fantje, plačani 5 evrov na napotnico, ki vam v roke tiščijo letake, ali pa vas ob osmih zjutraj ali ob devetih zvečer pokličejo po telefonu in vas brez obveznosti povabijo na večerjo ali izlet, na kateri boste dobili nagrado presenečenja, ki naj bi jo zadeli, čeprav sploh niste sodelovali v nobeni nagradni igri. Nekateri se želijo povabiti celo k vam domov, da vam posesajo stanovanje oz. 10 % leve tretjine vašega kavča, se pogovorijo z vami o vaši prihodnosti in vam v zahvalo pustijo promocijski kuli. Zastonj! Samo za vas! Tako kot lahko v nagradnih igrah svoje osebne podatke zamenjate za majico, knjižico s petimi recepti, obesek za ključe ali navijaški tatu. Še hujše pa so variante, kjer nagrad ne dobite zastonj, ampak morate zanje z nakupi v točno določeni trgovini ali na bencinski črpalki zbirati točke, za katere si lahko izberete izdelke, ki jih ne dobite brezplačno, ampak po znižani ceni. Pred časom ste si lahko v eni od takšnih akcij po nešteto zbranih nalepkah, za katere ste zapravili nekaj 100 evrov, kupili ne le enega, ampak ste morali kupiti kar dva znižana izdelka, če ste želeli v posebni ponudbi poleg dobiti, pardon: KUPITI še košarkarsko žogo za samo 0,99 evra. Ugodno!

Kako se hodi in ne hodi v hribe

Foto: Jošt Gantar.

V teh vročih dneh so jutra in večeri malo višje prijetno sveži, nižji hribi in hribčki, poraščeni z gozdom, pa so za sprehod primerni tudi čez dan, ko je vroče, več pa raje ne bomo napisali, ker se moramo žal strinjati z Nergačem, da pretirano opevanje hribolazenja ni nujno prav zdravo, saj se potem marsikdo odpravi od doma vse preveč zlahka, prepričan, da priti na Triglav/Grintovec/Mangart (vstavi po izbiri) pa res ni nič takega. Ampak brez kondicije in v veliki vročini, ki te poleti pri dolgih turah ponavadi sreča vsaj na poti navzdol, če ne že na poti navzgor, iti v hribe sploh ni nujno mačji kašelj. 

Kljub vsem tistim, ki smo jih na kakšnem melišču na poti navzdol srečali z zvitim gležnjem v natikačih, brez ruzaka, v katerem bi lahko imeli karkoli, kaj šele vsaj en povoj, pa kljub tistim, ki so lezli na Triglav, no, pravzprav so že do Kredarice skoraj omagali pod težkimi ruzaki in vročim soncem, nato pa še priznali, da so srčni bolniki in da bi se morali izogibati vsakemu naporu - kljub vsem tistim nekako naivno verjamemo, da vas večina ni takih, da veste, kam se podajate in premislite o tem, kako se primerno obleči, obuti in da se sabo ne vzame le sendvič za malico.

Izkušeni planinci vedo, da se poleti izbira severne smeri, ki so lepo senčne - takšna je recimo tista skozi Žrelo na Storžič, strma, ampak lepa, taka plezalna, kar dobro si jo poglejte na fotografijah, ki jih je posnel Jošt Gantar, da boste opazili pisane čelade, ki so na takšni poti obvezna oprema (severna stran Storžiča slovi po svoji krušljivosti), da kondicije, kondicije in primerne obutve sploh ne omenjamo - vsekakor ne izbirajte ciljev le po nadmorski višini ("vse, kar je pod 2000 m je brez zveze"), po priljubljenosti ali po lepemu razgledu z vrha, ampak izberite pot primerno svojim sposobnostim, jo prilagodite še vremenskih razmeram in se zanjo primerno opremite - ampak saj vse to že veste, anede?

Od blizu in daleč

Vir.

Vietnam, Nova Zelandija, Istra in Južna Afrika, štiri destinacije, kjer so se ali se še potepajo blogerji z Đuboxove liste, eni bližje, drugi dlje, a vsi iščejo bolj ali manj odmaknjene kotičke, pa naj si bo to v bližnji Istri, kjer kolesari Danica z bloga Lep dan, na safariju v Južni Afriki, kamor se je že pred časom odpravil Nergač, v Vietnamu, kjer se potepata Miha in Nina, ali otoku Waiheke na Novi Zelandiji, od koder trenutno svoj blog Teresamisu piše Tereza.

Vir.

Vir.

Vir.

Našo čudovito prihodnost bo gradilo državno gradeno podjetje

Na Đuboxu razmišljamo, da bi napisali priročnik z aktualnim in nadvse modnim naslovom Kako okrasti državo, ki ga bodo državljanke in državljani z veseljem pokupili, saj jih je še kar nekaj takšnih, ki si v svoje žepe niso pobasali večjih ali manjših delov državnega premoženja, bi pa to z veseljem storili, a kaj, ko je od države ostalo le še bore malo. Kljub temu pa ne skrbite, saj vam nova vlada ponuja odlično rešitev: denar od povišanih davkov in posebnega davka na sladke pijače bomo porabili za financiranje državnega gradbenega podjetja, ki bo za vse nas zgradilo svetlo bodočnost. No, skoraj za vse: denar, ki ga bodo vzeli vsem tistim z nad 700 evri plače, bodo preko zgrajenega državnega obvoza pobasali v žepe razni novi in stari zidarji, hilde, šroti, bavčarji in jankovići, skratka: državljani. Več pri Nergaču.

 

Zastonj na letalo, zastonj na koncert

Vir.

Majhna državica, ki deluje predvsem na vezah in poznanstvu oz. bi I feel Slovenia lahko prevedli v: če ne gre z nepotizmom, se uporabi korupcijo ali pritisk, sicer pa po receptu: od sestre prijateljica ima sodelavko, ki dela pri podjetju, katerega direktor ima prijatelja v upravnem odboru in bo vse zrihtal preko vrste, tako kot se to dela pri zdravniku, pri specialistih, pri potovanju z letalom pa tisti pri koritu pri slabo stoječem podjetju v javni lasti dobijo popust, kako si potem ne bi upali zahtevati še brezplačnih vstopnic za koncerte ali gledališče, pa ne le zase, ampak še za ženo, mamo, sestro, celo družino - o slednjem si lahko preberete na Airbeletrini, kjer se je razpisal Uroš Bonšek, vodja za stike z javnostjo v Kinu Šiška (tisto hči v zapisu mu, prosim, oprostite), o letalskih kartah in brezsramnemu cinizmu tistih, ki so hodili na brezplačne izlete, pa lahko berete pri Nergaču.

Vse o teku

Slika: via Nergač.

 Sneg bo kmalu skopnel, skupaj z njim pa se bomo poslovili tudi od mraza, zato bodo pločniki in gozdne poti kmalu postali polni tekačev v novih supergicah in z močno voljo, da jeseni pretečejo ljubljanski maraton. Da pa ne bo prej zagodla kakšna pretegnjena mišica, zvit gleženj ali samo pomanjkanje motivacije, si kot uvod v novo tekaško seznono velja prebrati ABC teka - posebno številko revije Tekač. Okrog 100 strani za 4,90 evra. Ok, bodimo iskreni, odštejmo reklame in recimo: okrog 70 strani za 4,90 evra, kar je še vedno zelo poceni. Več o tem, skupaj z uvodnikom, pa pri Nergaču.

Kako je mogoče, da tortelini stanejo le 1,57 evra?

Ponavadi jamramo, kako je hrana draga, čeprav bi se morali vprašati ravno obratno: kako da je hrana, ki jo je bilo treba gojiti, pridelati in predelati, v katero je bilo vložen trud mnogih ljudi, tako zelo poceni? "Problem je v tem, da se ljudje niti ne vprašajo, kako je mogoče, da nek mesni prehrambeni izdelek stane 1,57 evra," piše Nergač in nadaljuje: "V Romuniji vzgojeno govedino zakoljejo na Madžarskem, meso predelajo na Nizozemskem v testenine iz ameriške pšenice ga zavijejo v severni Italiji, zapakirajo v južni Italiji in lifrajo distributerju, ki robo med drugim pošlje tudi v slovenske trgovine. Da v tej verigi, pa mogoče to sploh še ni vse, sploh kdo kaj zasluži, je skoraj neverjetno. In kje je tu še marketing!" 

Slika je zgolj simbolična.

Preden boste naslednjič, ko boste v trgovini videli torteline za 1,57 evra ali kakšen drug izdelkek po neverjetno nizki ceni, tega hitro položili v košarico, zadovoljni z uspešnim nakupom, se raje vprašajte, kako je takšna cena sploh mogoča. Po nakupih pa se - če le lahko - raje odpravite k bližnjemu kmetu.