Lep dan v Vietnamu

Vir.

Danica z bloga Lep dan že nekaj časa potuje po Vietnamu, o čemer pridno poroča v sliki in besedi: na njenem blogu si lahko preberete o preveč klimatiziranih avtobusih, balzamiranih truplih, o kolovratenju po blatu in o drugih dogodivščinah, ki jih na takšnem potovanju zlepa ne zmanjka.

Naš vsakdanji kruh

Vir.

Namesto krušne peči potrebujete le posodo s pokrovom, v kateri lahko kar v domači pečici na enostaven način spečete okusen domač kruh: kako ga peče Danica, si poglejte na blogu Lep dan.

Intervju: Danica in njen Lep dan

Danica Lešnjak z bloga Lep dan.

Preprost pozdrav, ki ga pogosto izrečemo zgolj iz navade, je Danica Lešnjak, avtorica bloga Lep dan, napolnila z vsebino, ki pooseblja točno tisto, kar naj bi pozdrav v osnovi pomenil: ni treba velikih in privzdignjenih besed, ki pogosto zavijejo v čudne tunele ezoterike in iz njih prilezejo polne same sebe, ni treba na vsakem koraku ponavljati carpe diem in drugih slavnih zapovedi, ampak je preprosto treba iti in uživati, vmes še kaj dobrega pojesti, trenutke lepega pa tudi deliti:  jih pofotografirati, narisati ali naslikati, tako ali drugače dokumentirati, da ostanejo tam nekje tudi za kak malo bolj meglen dan. 

Uživa se lahko tudi doma, med goro paprik, ki jih je treba predelati v ajvar, ali kupom marelic ali sliv za marmelado, pa tudi, ko se nabira žulje na slavni poti v Santiago de Compostela: blog Lep dan je namreč sprva nastal prav kot dnevnik s camina, poti, ki jo je Danica prehodila kar trikrat, seveda z velikim veseljem, tako kot se na njem blogu počne prav vse – brez nuje in prisile, zgolj z enim takim nalezljivim navdušenjem, zaradi katerega se ti ob branju vedno znova zazdi, da je imeti se lepo pravzaprav zelo preprosto, če je zraven ščepec humorja, lep razgled ali košček slastnega peciva, pa še toliko boljše. 

Ali če se meglen dan spremeni v sončnega, kot se je med pisanjem tegale uvoda pravkar zgodilo: toliko o tem, kako Lep dan vidimo mi, več o njem pa v duhovitih in simpatičnih odgovorih spodaj – uživajte v branju!

Vir.

Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?

Zdaj se bo zdelo, da sem stara že dvesto let, pa še sto nisem. Televizije, telefona, računalnika in podobnih bergel v mojem otroštvu še nismo imeli. Takrat nismo sanjali, kaj bomo, pač pa smo vse to že bili, ker je bila vsakdanja igra rezultat naše bujne in plodne domišljije. Preden sem šla v šolo, ko še nisem imela zvezkov, sem s kosom opeke pisala in risala na zid. Velike črke in velike risbe, da so bile od daleč vidne. Je bil to zametek mojega bloganja? Enkrat je šiba pela, ker vsebina napisanega ni bila primerna za širšo javnost. 

Vir.

Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino?

Moja blogerska samozavest ni tako čvrsta, da bi lahko pisala, ne da bi se prej prepričala, da so tam nekje tudi bralci, ki ga spremljajo. Se pa pogosto sprašujem, kdo so, kaj pričakujejo, ko kliknejo na Lep dan. Kot bi stali zadaj za steklom, zatemnjenim z moje strani; noter me vidijo, ven jih pa ne vidim prav razločno, kot nekakšne sence so.

Zgodovine bloga nimam navade prebirati. Je še prezelena. Ko bom enkrat velika, jo pa bom, zagotovo.

Vir.

O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?

Dnevnika nisem nikoli pisala. Razen. (Vedno obstaja kakšen razen.) Na potovanjih sem navadno sproti naredila kakšno beležko v zvezčič, da se zaradi zgoščenosti vtisov ni vse zamešalo. Lani, teden dni preden sva šla na najin tretji camino, sem kupila ipad. Treba je pač v korak s časom. Ta mladi so mi na hitro pokazali, kako deluje in tako sem začela pisati blog, dnevniške zapise s camina po Portugalski. Ko se je pot končala, sem mislila nehati, pa so se moji bralci v enem mesecu, kolikor je trajalo, na blog navadili in nekako terjali, da nadaljujem. Zdaj je pa tudi meni pisanje bloga že prišlo v navado. In tako še kar traja. Kadar me prime, kaj napišem, če me ne, pa ne. To je vsa umetnost. »Od prisiljenih stvari je samo zelje dobro, pa še to ne preveč,« je star pregovor.

Vir.

Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije spletna debata?

Ja, priznam, komentar me zelo razveseli in to vsakršen, ne samo pavšalna pohvala. Koga pa ne bi? Tako osebe, ki so skrite za steklom, dobivajo obraze. Dolgo so mi dopovedovali, da komentiranje blogov ni v navadi. Pa se nekako ne morem sprijazniti s tem. No ja, kdaj pa kdaj se tudi luštna debata razvije. Zanimivo se mi zdi, da marsikdo moje pisanje raje komentira na štiri oči, ustno, po telefonu, napisati svoje mnenje se zdi težje.

Vir.

O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih blogih?

Vseh vrst blogov berem. To je tako, kot bi me vprašali, kakšne knjige rada berem. Dobre. Kadar jezik lepo teče, ko se čuti iskrenost, ko je vsaj kanček duhovitosti zraven. Ko ima bloger kaj povedati. Tema pa niti ni pomembna.

Občudujem bloge, ki so tudi oblikovno dodelani do pičice. Te res občudujem. Pa dobre fotografije, uau.

Vir.

Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil tvoj sanjski blog?

Nimam nobenih tozadevnih sanj. Kar bo, pa bo. »Če bo okroglo, bo lopata, če bo špičasto, pa vile,« je oznanil butalski vajenec.

Vir.

Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?

Za ta odgovor sem porabila daleč največ časa. No, pa naj bo:

Just eat it (Iva Gruden),

Naturšček (Klemen Košir)

Flip flip me Heidi (Špela Razpotnik)

Kaj pa če bi Đuboxovci tudi o sebi kaj več povedali?

Lep dan,

Danica Lešnjak

Otok Kaprije od a do ž

Vir.

Majhen otok Kaprije je Danica z bloga Lep dan obiskala izven sezone, ko so plaže prazne, morje pa še dovolj toplo za plavanje, na njem raste timijan in borovci, na sprehodu pa lahko nabereš tudi divje čebulice za kosilo: svoje potovanje je opisala v več zapisih, zaenkrat so vam za branje na voljo trije.

Lep dan v Sečoveljskih solinah

Vir.

Fotografija Sečoveljskih solin za dobro jutro in za Lep dan.

V vzvratnem ogledalu ...

Kapadokija. Foto: Nasha Photography.

... so prašne ceste poletja, ob robu raste žajbelj, tu pa tam kakšna oljka in materina dušica, okna odprta, na radiu glasba in neskončno vroče pripeka, ker ste ravno kje na morju. Morda pa je morje že v vzvratnem ogledalu, mu mahate v mislih ali ste se od njega za letos že poslovili, do tja sploh še niste prišli ali pa sploh ne boste, zato se potite pod klimo pred računalniškom zaslonom in za mini odmore pogledujete na Đubox, če je kaj novega na blogih - seveda, na njih se veliko dogaja, ampak preden zares oddrvimo naprej, je treba še malo pogledati nazaj, v retrovizor oz. vzvratno ogledalo, kjer se zbirajo različne slike poletja, npr. slike Kapadokije, malo drugačne Turčije, stran od turističnih hotelskih naselij, pokrajine, posejane s skalnatimi stožci na blogu Nasha Photography ali pa slike iz Burkine Faso, ki so se zaradi objektiva na popravilu, ki je z Murphyjem tik za petami prepotoval ogromno kilometrov, spremenile v krohotajočo zgodbo, ki si jo lahko preberete (ok, ne: morate jo!) na blogu Harmonija obstoja obstaja.

Pizza tortice.

Medtem pa je iz takšnih in drugačnih razlogov nekaj blogov spolzelo iz Đuboxove liste (zaradi tehničnih težav: rss feed ni deloval, en pa je bil celo okužen), nanjo pa sta priplavala vsaj dva nova, ki ju je vredno omeniti, oba še bolj sveža, tako rekoč še v gradnji, zato Zgodb na krožniku ne morete še prejemati v čisto popolni obliki, ampak zaenkrat z vami delimo le intervjuje, ki jih ustvarja Mateja, na drugem blogu, ki ga ne smete spregledati, pa nastaja Hiška Pšenička, pravljična hiška iz slamnatih bal, v kateri bo živela družina ilustratorke Maje Kastelic.

Hiša Pšenička.

Od sedaj naprej na Đuboxovo listo ne bo več tako lahko priti: še vedno nam lahko pišete na jukeboxblogs@gmail.com, če bi želeli, da je na njej tudi vaš blog in postavili vas bomo v čakalno vrsto. Iz nje se boste lahko na listo prebili z glasovanjem bralcev. Zaenkrat je na listi še nekaj prostora, ko zapolnimo mesta, pa bomo enkrat mesečno zadnji blog na našo veliko žalost moral z liste v večna lovišča - imamo pač rahlo alergijo na prašne zapise, ki jih je že prekrila pajčevina, hkrati pa ima tudi Đuboxova lista - tako kot vse ostalo - žal ali na srečo - svoje meje. Bralci boste nato lahko predlagali in glasovali za novega člana te častne, elitne skupine: številka 150 namreč ni kar tako - po zadnjih podatkih naj bi bilo na Slovenskem prav toliko skrajnežev, ki so sposobni v vsakem trenutku narediti neko ekstremno dejanje. Naj bodo ta dejanja taka, da si bodo zaslužila objavo na blogu, ekstremna v pozitivnem smislu in morda boste z njimi prav vi lahko na lovorikah slave kraljevali na posebej častni poziciji na naši listi: kot tisti z najboljšim blogom. Ne sliši se slabo, kajneda? Še kakšen mesec časa imate za priprave in za to, da angažirate svoje oboževalce: več pa proti koncu poletja, ko se nam malo ohladijo glave - do takrat pa ostanite v veselem pričakovanju.

Slastna pita.

Za sladico tegale dolgega zapisa, retrospektivnega pogleda v vzvratnem ogledalu in napovedi svetle bodočnosti (svakoga dana v svakom pogledu sve više napredujemo - video spodaj) pa še čudovita pita z robidami, malinami in ribezom z bloga Lep dan - želimo ga tudi vsem vam!

vaš Đubox

Sanjske počitnice

Foto: Ovca.

Morda si pod tem naslovom predstavljate poležavanje na dolgih peščenih plažah pod palmami, s koktejlom v roki in z razgledom na sinje modro morje, počitnice kot iz katalogov turističnih agencij, medtem ko smo na Đuboxu malo drugačne sorte in nam je srce kar poskočilo, ko smo zagledali fotografije, ki jih je s kajaka posnela Ovca: nizozemski polderji bodo zaenkrat ostali sanjska destinacija, bolj realno in bližje pa je od letošnjega prvega julija dalje ne več tako mejna Kolpa, čudovita za namakanje in veslanje, opazovanje ptičev, če imate srečo, pa tudi kakšne vidre, na kopnem pa srn, zajcev, podlasic, lisic in morda tudi kakšnega medveda - na Kolpo nas je spomnila Danica Lešnjak z bloga Lep dan.

Od blizu in daleč

Vir.

Vietnam, Nova Zelandija, Istra in Južna Afrika, štiri destinacije, kjer so se ali se še potepajo blogerji z Đuboxove liste, eni bližje, drugi dlje, a vsi iščejo bolj ali manj odmaknjene kotičke, pa naj si bo to v bližnji Istri, kjer kolesari Danica z bloga Lep dan, na safariju v Južni Afriki, kamor se je že pred časom odpravil Nergač, v Vietnamu, kjer se potepata Miha in Nina, ali otoku Waiheke na Novi Zelandiji, od koder trenutno svoj blog Teresamisu piše Tereza.

Vir.

Vir.

Vir.

Njam, pečene prašičkove kože in raziskovanje nepoznanih okusov

Vir.

"Nekega dne sem v vasi na drugi strani otoka v času sejma na kmečki tržnici radovedno spraševala za vsako stvar, kaj da je. Ker je bilo obiskovalcev veliko, so med sadjem in zelenjavo prodajali tudi prigrizke, denimo kar okusne koščke hrustljavo pečene in osoljene prašičkove kože. Neka prodajalka je imela v čebru pod cunjo nekakšne večje bunke nedoločene sive barve, v katere so bile zapičene vilice. Na vprašanje, kaj je to, sem dobila odgovor: »Njam.« Vsebina čebra se mi nikakor ni zdela njam, pač pa izrazito neokusna, skoraj odvratna, a je nasmejana prodajalka že odrezala zajeten kos, naj poskusim," piše Danica Lešnjak na svojem blogu Lep dan o svoji izkušnji na Madeiri, kjer se je, kot že mariskdaj prej, srečala z nepoznano hrano. Izkazalo pa se je, da je tudi strah pred neznanim včasih votel, od zunaj pa ga sploh ni. Skratka: nepotreben.