Pravljice in pripovedke

Nekoč je v majhni vasi živela gospa, ki je imela doma dolge police knjig, no, pravzaprav jih ima še vedno, le da je med njimi malo manj pravljic, saj je skoraj vse razdala, po eno in po eno je skrila pod haljo in jih znosila otrokom, vedno pa je dodala še kakšno klobaso ali kaj drugega, kar je imela, čeprav nikoli ni imela veliko, le avto, s katerim se je nekajkrat na leto odpeljala k zdravniku, na burek ali na pizzo, enega prašička, nekaj mačk in, seveda: knjige. 

Vir.

Najlepše pravljice, Poljske pravljice, Pravljice za lahko noč, Ruske pravljice, celo Uzbekistanske pravljice in tako dalje in dalje, ogromno se jih je nabralo skozi leta, dolga polica, na kateri so našle svoje mesto, nekatere prebrane večkrat, druge nikoli, ker je deklica, ki jih je od gospe dobila v dar, medtem odrasla in poleg pravljic začela brati še druge knjige, romane, poezijo, stripe, zato za vse zmanjka časa, sploh ker ne more niti brez blogov niti brez časopisov, lahko pa prizna, da si še vedno tu in tam kupi kakšno otroško knjigo, pravljico, slikanico, ker ima rada domišljijo, predvsem pa se vedno znova navduši nad čarobnimi ilustracijami, takšnimi, kot je tale pravljična hiška Maje Kastelic na sliki, ki jo žal deklica z Đuboxa ni uspela pomagati graditi, vsekakor pa je zelo vesela, ko vidi, kako raste in dobiva obliko - če kdo ne ve, govorimo o Hiši Pšenički.

Prav posebno pravljico si lahko preberete pri Ninileni, takšno o dekletu z najdaljšimi lasmi, svoje mnenje o pravljicah pa je v svojo recenzijo knjige In v gorah odzvanja vpletel tudi Tomaž z bloga Konteksti: "Najprej, verjetno vsi, ki berete moje zapise, veste, da sem velik ljubitelj pravljic. Predvsem imam veliko spoštovanje do pravljičarjev. Zaradi njihovega poguma. Pravljica je v osnovi ekspresija, ki pove nekaj, kar je v osnovi nekoliko težje oprijeti, pa vendarle obstaja način, kako skozi zgodbo in simbolizem, ki je velikokrat prisoten, s filigransko natančnostjo najdeš pot, kako poveš natančno tisto, kar želiš. V nasprotju seveda s tistimi zares resničnimi zgodbami, ki se na bralca želijo nalepiti z znano ''Po resničnih dogodkih…'', ki je – čeprav gre tudi za avtorjev izraz in nič drugega – poizkus, kako nekoga omrežiš s tem, da mu zagotavljaš otipljivost zgodbe. Zanimivo je, kako ničen vpliv ima to name. Pomembna je ideja zgodbe, zato mi takšna retorična pasja bombica ne povzroči niti polsekundnega odvzema pozornosti. Žal res ne. Hosseini je In v gorah odzvanja začel s pravljico. To je lahko le dobro."

Če imate otroke in če ste doma kje v bližini Kranja ali Škofje Loke, pa ste te dni lepo vabljeni na prav posebno vadbo, ki se ji reče pravljična joga.

Knjige, ki jih sanjate: Trgovinica za samomore

Ste že kdaj sanjali o knjigi, ki ste jo pravkar brali, med spanjem pil kavo ali čaj z glavnim junakom ali pa so imele vaše sanje le podoben zaplet kot knjiga, ki vam je iz rok zdrsela tik preden ste zaspali? Tomaž z bloga Konteksti je sanjal o Trgovinici za samomore - zgoraj si lahko pogledate njeno animirano različico in morda jo boste kmalu tudi sanjali.

Krimič za poletno branje: Harlan Coben

Vir: emka via Konteksti.

Ena od značilnosti žanrske literature je predvidljivost, zato od kriminalk pričakujemo razrešene zločine, za bralski užitek pa suspenz, ki nas vleče proti koncu knjige najbrž ni dovolj - sploh, če ste prebrali že več kot eno kriminalko ali pa če ste malo bolj izbirčni bralci. Harlan Coben ni slab pisec kriminalk - če ga še niste brali, potem vas bo navdušil, tako kot je Tomaža z bloga Konteksti, ki se je (pohvalno!) potrudil spisati prav fino recenzijo knjige, ki jo je prebral. Zakaj pohvalno? Ker se tega zares pri nas nihče ne loteva: kvalitetnim piscem recenzij je resno pisanje o žanrski literaturi pogosto pod častjo oz. se jim zdi, da je dovolj boljše literature, na katero je morda treba opozoriti, zato o kriminalkah ponavadi lahko beremo le promocijske tekste, polne hvale in praznih besed, ki ničesar zares ne povedo, ampak pravzaprav samo vabijo k branju, predvsem pa k nakupu knjige. Saj veste: še boljša, še bolj napeta kriminalka vašega najljubšega avtorja ... Bla, bla. Precej predvidljivo.

Podoben občutek boste z vsako novo knjigo Harlana Cobena, ki jo boste vzeli v roke - vse se vam bo zdel nekam znano: njegove knjige so si pač med seboj precej podobne, predvidljivost v tem smislu pa ne postane več le ena od pričakovanih lastnosti žanra, ampak vodi v zehanje in dolgočasje. Nikakor pa Coben ni edini tak avtor - celo pri piscih nežanrske literature jih je kar precej, tako pri prozi kot pri poeziji - le da od žanra, pri katerem slogu ponavadi raje ne posvečamo pretirane pozornosti (lahko bi nas celo zmotil med branjem), pač pričakujemo večjo obrtniško spretnost. Đuboxovo priporočilo je torej, da se pri avtorjih uspešnih krimičev preventivno prebere samo eno knjigo - katero boste izbrali, ponavadi niti ni važno. Ko torej odložite svojega prvega Cobena, kljub navdušenju nad njim raje posezite še po čem drugem. Eden od Đuboxovih predlogov je npr. Jo Nesbo.  Pa čim bolj prijetno in napeto poletno branje!

Poletno branje

Vir.

Če še ne veste, kaj boste brali poleti oz. katere knjige bodo romale z vami na počitnice, potem morda kakšno zanimivo idejo najdete na blogu Konteksti, kjer je Tomaž predstavil svoj kupček poletnega čtiva: med šestimi knjigami, ki se simpatično gugajo na fotografiji, boste morda našli tudi kakšno zase.

Kako postati neumen

Vir: Mladina (via Konteksti)

Najbrž odgovorov na naslovno vprašanje sploh ni malo, kar nam vsakodnevo dokazujejo politiki, 'gospodarstveniki', estradniki in še marsikdo drug, vsekakor pa proti neumnosti obstajajo različna orodja in orožja - knjiga je pregovorno najboljše, zato jo morda prav nič brechtovsko na kavču, fotelju, viseči mreži vzamete v roke na nedeljsko ležerno popoldne, se potopite v dopustniško zabavno branje, v roman Kako sem postal neumen, ki ga je prebral tudi Tomaž in se o njem razpisal na svojem blogu Konteksti. Če pa bi radi proti neumnosti naredili še kaj (ne pozabimo, da je preventiva vedno boljša kot kurativa), pa lahko pozorno prisluhnete še besedilom Damirja Avdića, ki se zadnje dni zelo na glas poslušajo v duplini widrewande.