Na internetu čas teče blazno hitro, novice so pomembne zgolj nekaj trenutkov, bralci in obiskovalci spletnih strani hlepijo po vedno novem, najnovejšem, hočejo biti na tekočem, preteklo pa jih ne zanima - blah, kakšni arhivi, kakšna zgodovina, to najraje izbrišemo, ker nas ne zanima, kaj smo brali včeraj, ampak zgolj to, kar beremo danes, tukaj in zdaj, carpe diem v najslabšem možnem pomenu besede, najbolj izrabljenem, čisti hype potrošniške miselnosti, ki nam pred oči postavlja vedno nove in popolne, idealne, bleščeče podobe.
Prav nič utrujene mame s sedmimi otroki, pardon, sončki, ki nikoli ne jokajo, vedno brezhibno čisti avtomobili, ki ostanejo taki, tudi če se voziš po blatu, puloverji, ki so vedno videti kot novi, ker so oprani s pravim pralnim praškom, velike in popolne jagode, ki odlično rodijo v vseh pogojih, in snežno bele rjuhe, ki se sušijo zunaj, na soncu. Že samo stojala za perilo, ob katera se spotikajo lastniki marsikaterega stanovanja, ker kar ne vedo, kam naj jih postavijo, saj nimajo za to primernega prostora, kaj šele, da bi perilo lahko sušili na svežem zraku (pa še v soncu!), nam povedo, da je realnost precej drugačna. Prav v razpoko med našim resničnim življenjem in tistim, ki si ga želimo, se je udobno namestil kapitalizem, ki nam veleva in pravi: Zakaj bi bili nesrečni, nezadovoljni, žalostni, slabe volje? Zakaj bi imeli težave, če pa jih lahko rešite? Rešitev je čisto enostavna: Kupite si popolnost!
No, ja, v resnici se nam prodaja vse sorte reči, ki naj bi vodile od tega, da bi bili končno zdravi, lepi, srečni, zadovoljni in tako dalje, skratka: idealni in popolni. Če tako lahko označimo okras na piškotkih, ki jih je z vrtničnimi cvetovi okrasila NaredilaAna, ali pa cakepopse Prav posebne mame, pri kateri najdete tudi natančna navodila za izdelavo, pa smo ljudje vedno človeško, prečloveški in nam do popolnosti vedno kaj manjka. Tudi če pokupite čisto vse lepe predmete in z njimi okrasite svoje stanovanje in sebe, obiščete vse mogoče tečaje, si pridobite ogromno znanja, če imate dovolj denarja, hišo, psa, avto, družino, hodite na potovanja, živite polno in uspešno življenje ter živite svojo osebno legendo (saj smo vsi brali Alkimista, kajneda?), boste še vedno zlahka našli nešteto vsega, kar vam manjka - drugačen nos, telo brez celulita, pogum, da bi skočili s padalom, potovanje na še nikoli videno destinacijo, še malo višja plača, koča na samem sredi ničesar in tako dalje in tako dalje. Seznam naših želja je neskončen, sistem, v katerem živimo, ne spodbuja le izbire, ampak tudi kopičenje reči, ki jih ne shranjujemo več toliko zaradi tega, ker lahko še kdaj prav pridejo, kot si lahko preberete pri Vanji z bloga Tok zavesti, ampak si vso to množico vsega enostavno lahko privoščimo, čeprav jih v resnici ne potrebujemo, še huje pa je, da jih potem (težko ali lahko) vržemo stran in kupimo nove.
Svojo željo po popolnosti lahko v teh dneh najbolj neškodljivo izpolnite tako, da se našemite v Supermana, sicer pa pustno maškarado lahko izkoristite tudi za peko nepopolnih krofov, ki jih polepšate z okraski, tako kot je to naredila Katja s Peperminta, ali pa kar s prsti naredite luknje v testo in oblikujete nepopolne pustne obročke, za katere boste recept našli na blogu Moj kras in svet okrog. Pustna maškarada je idealna priložnost za to, da oblečete cesarjeva nova oblačila, o katerih piše Kostin mozeg - nekateri ljudje se vanje oblačijo vsak dan, zavijajo v plašč napihnjene samozavesti, zaradi katere se učitelji smučanja počutijo sposobni preoblikovati slovensko zastavo, misice peti in voditi oddaje, nekateri pa bi najraje rešili kar cel svet, zato živijo z vsaj dvajsetimi mačkami, petimi psi in drugimi živalmi, ki so jih rešili z ulice in zavetišča, kar je sicer hvalevredno, a za kvalitetno skrb za toliko živih bitij pač ne moreš vseh namestiti v enosobno stanovanje - o tem si lahko preberete na blogu Down under experience.
Na Đuboxu vsekakor nismo popolni, pogosto nam zmanjka energije in časa, zato se tale zapis piše že nekaj dni in je nastajal na treh različnih računalnikih, na različnih lokacijah, vmes med drugimi obveznostmi, saj živimo nekako podobno kot Nataša Briški, ki je na Metini listi opisala, kako težko je nekaterim ljudem razložiti, kaj sploh počne in da se temu, ko sedi na kavi s prenosnim računalnikom pred sabo, reče služba, ki nima delovnega časa, pisarne, bolniške, štempljanja, ampak delaš cele dneve, se premikaš od projekta do projekta, vmes pa urejaš še vso potrebno papirologijo in birokracijo, pišeš e-maile, potne stroške in se ukvarjaš s plačilno nedisciplino. Na tak način si vedno v službi, delo postane način življenja, ni več ločeno od prostega časa. Za razliko od avtorice zapisa se nam to zdi grozno utrujajoče in nezdravo, ugasnjen telefon in računalnik sta luksuz, ki si ga lahko le redko privoščiš. Seveda tudi nam ne bi ustrezalo, da bi celo življenje prespali v viseči mreži, a vsake toliko časa bi si z veseljem privoščili odklop, kot si ga je privoščila Vanja z bloga Ena leva, ena desna.
Prav zato pogosto prekršimo osnovno pravilo interneta, da je treba slediti zgolj najnovejšemu, ter vam z zamudo serviramo že nekaj dni stare objave z blogov, kampanjsko poročamo o tistem, kar se je že zgodilo, ne pa o tistem, kar se pravkar dogaja, kar je in, v trendu, modno, novo. Podobno se je zgodilo tudi Žigu z Wehar's bloga, najbrž pa se le redkim kaj takega ne pripeti, le redkim nikoli ne zmanjka časa za vse, kar bi radi počeli, ker nas pač večina ljudi ni popolnih. Mi priznamo, da nismo, zato nam je šele danes uspelo prebrati zapisa Matica Munca o slovenskih sociopatih (ta je res odličen!) in korupciji v zdravstvu ter poslušati Jonasa Žnidaršiča na Apparatusu, sedajle se lotimo še priprave intervjuja, ki vas bo na Đuboxu pričakal jutri, ko vam bo Napo serviral natančno recepturo za domač kruh, da bo ta čim bolj popoln - pa tudi če ne bo, kot da je važno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar