Prekmurje
ima okus po gibanici in bučnem olju, spomladi diši po bezgu, jeseni pa po
grozdju in vinu, po jurki in tramincu, lepo zapakirano v bomboniero, okusi Prekmurja v čokoladi, ki si jo lahko pogledate pri
Ruth z bloga (Ne)smisel, hkrati pa lahko pri njej spoznate tudi
prekmursko govorico, ne le v zapisu, ampak tudi v videoposnetku čisto pravega
prekmurskega rapa, ki govori o bolj urbani podobi Prekmurja, o blokih, garažah,
hiphopu, bajkerjih, bejbah, grafitih in legendah, »mamo skejterje in
hejterje tko kot vsepovsod, živimo povprečno.«
Novi recepti so kot zmenki z novimi okusi, z veliko navdušenja in nekaj strahu, da morda ne bo šlo vse po pričakovanjih, a z dobrimi sestavinami težko zgrešite, sploh če je glavna med njimi temna čokolada z vsaj 70 % kakava - Ruth je iz nje naredila čokoladni mousse.
Če se je Proust v Iskanju izgubljenega časa ob okusu magdalenic spomnil na že pozabljene dogodke iz otroštva, pa je Ruth z bloga (Ne)smisel nepozabni okus makovega peciva z višnjami ostal le v spominu, sladico pa so med tem prenehali prodajati. Želela je pričarati točno tisti okus, zmešala mak z rozinami in margarino, sladkorjem, rumenjaki, dodala višnje, čokolado in : "To je bilo to." Takrat. Ko se je recepta lotila naslednjič, je bila premalo pozorna in pecivo na koncu ni imelo okusa po pecivu, ki je tako dobro zapisano ostalo v njenem spominu. Nostalgija ni bila dovolj. Za dobro peko je namreč nujen tudi ščepec pravega trenutka.
Dovolj imamo turobnega vremena, kurilne sezone in rdečih nosov, zato se nam tako kot Ruth z bloga (ne)smisel toži po pomladi. Za ta občutek je izumila posrečen neologizem pomladnotožje in si v žep natresla semena oziroma oreščke, semena pomladi, sonca. Semena za urejeno prebavo, o kateri piše Izgubljena v Vesolju, ki je prehitela pomlad s čemaževo omletko, ki si jo je pripravila po svojem novem spomladanskem načrtu prehranjevanja: več vitaminov, manj OH, manj soli. Mi navijamo še za več sonca. Pomaga tudi prebavi.
