Aktivni državljani in predvolilne obljube

Vir.

Danes se je v našem nabiralniku znašel letak, ki obljublja dolgoročni razvoj in bolj kakovostno življenje v našem mestu. Poziva ljudi k temu, da sami prevzamejo odgovornost za spremembe, da pošljejo svoje ideje in predloge, z drugimi besedami: da postanejo aktivni državljani oz. meščani. Bere se lepo in spodbudno, obetavno in navdihujoče, a hkrati približno enako prazno kot program zmagovalne stranke na letošnjih volitvah oz. leporečja njenega predsednika Mira Cerarja. Ne obljublja ničesar konkretnega, zgolj možnost sodelovanja pri gibanju, ki bo spremenilo življenja vseh na bolje, pa čeprav si slednje lahko prav vsak predstavlja drugače. 

Človeku, ki dobi letak v roke, hitro postane jasno, da želja gibanja, ki je letak poslalo, niso samo spremembe življenja drugih ljudi, ampak želi svoj kos pogače tudi na prihajajočih lokalnih volitvah. Na letaku je tudi fotografija pobudnika gibanja, njegov življenjepis, njegove izkušnje, prednosti, njegovo dopolnjevanje z ženo, ki ga podpira, in tako dalje. Prav vsakdo ob tem hitro pomisli, da bere predstavitev kandidata za župana. "Aha," si misli bralec, "gibanje si nabira podpornike, zbira ideje, tik pred volitvami pa se bo preoblikovalo v politično stranko, ker je recept tik-pred-zdajci očitno trenutno najboljša formula za instant uspeh." Problem nastane, ko človek obišče spletno stran gibanja in ugotovi, da to ni le gibanje, ampak že tudi politična stranka, ki je ustanovljena komaj kak teden, zato ljudem še ni znana, njen pobudnik pa bo oktobra kandidiral za župana. Ker na letaku niti z besedico ni omenjeno, da je gibanje pravzaprav politična stranka, je njegova vsebina sporna in zavajajoča. 

Le kdo si ne želi sprememb, a kaj, ko jih zlajnane puhlice ne bodo prinesle, pa če so še tako polne mogočnih besed, kot so odgovornost, zaupanje, kakovostno življenje, dolgoročni razvoj in tako dalje. V programih političnih strank se najde tudi skrb za zdravje, skrb za javno dobro, za socialne in druge pravice, skrb za kmetijstvo in vedno bolj popularni besedi ekologija in samooskrba. Žal pa papir prenese vse in puhlice so le jalovo seme, iz katerega požene bolj malo žita, ki ga lahko vidite tudi na fotografiji Mami Sandre. O tem, da so predvolilne obljube moka, iz katere marsikdaj ni kruha, pa se je razpisala tudi Vale s kmetije in bloga Naš raj: na odhajajočo premierko in ministra za kmetijstvo je naslovila pismo, ki odpira probleme nove zakonodaje o dopolnilnih dejavnostih na kmetiji. Tako na Đuboxu razumemo aktivno državljanstvo, ki mora opozarjati na velik razkorak med predvolilnimi obljubami in po volitvah sprejetimi ukrepi, odločitvami in zakoni. Če nekdo obljublja spodbujanje kmetijstva, nato pa želi sprejeti (ali celo sprejme) zakonodajo, ki slednjega predvsem omejuje in mu s togimi ukrepi onemogoča razvoj, potem to seveda ni v redu, nikakor pa tudi ni v redu, če se ob to nihče ne obregne in če se nam takšno stanje z več snedenimi kot izpolnjenimi predvolilnimi obljubami zdi normalno. Ker ni.

Tudi sonce ne pomaga

Vir.

Naslov je malček prenapihnjen, ker sonce včasih pride še kako prav, kljub temu pa prav vsak zvečer, ko sonce že potone tja nekam v tri krasne oz. za Alpe, da na naši strani ostane le mrakobna sivina, ki jo še tako močan veter ne odpihne stran, ne moremo, da ne bi odložili sončnih očal in se zazrli v precej depresivno resničnost, s katero se je v svojih Dnevnikih volivca soočil Matic Munc: do sedaj jih je nastalo kar 10, v njih pa ni naredil le pregleda vseh možnosti, ki jih boste lahko obkrožili na majskih volitvah v evropski parlament, ni le pokazal s prstom na napake in pomanjkljivosti programov strank in njihovih kandidatov, ampak se je dotaknil tudi utopičnosti UTD-ja, zagovornikov kajenja trave v medicinske namene, pri katerih gre največkrat zgolj za iskanje užitka, ter elektronskega glasovanja oz. volitev.  

Vir.

Če vam ni do branja, ker se vam kljub oblačnosti in dežnim kapljam mudi na sprehod ali pa vas čaka tradicionalno sobotno sesanje, morda tek, štihanje vrta, priprava visoke grede (več o njej na blogu Preprostost) ali morda priprava na gojenje gob (več o tem na Čarovnijah z male kmetije), potem lahko združite prijetno s koristnim (ali koristno s koristnim) in si v ušesa med delom/športom našaltate oddajo EU Si Ti na Radiu Študent, ki se na precej luciden način sooča prav s problematiko elektronske demokracije oz. politične participacije na internetu. Seveda lahko namesto zanimive oddaje poslušate tudi zvok sesalca ali pa soseda, ki žaga drva, lahko pa se tudi cel dan jezite nad slovenskimi sodišči, ki jim je treba kot Miklavžu, Dedku Mrazu in Božičku samo obljubiti, da boste pridni - o Vitanu Malu, ki je bil obsojen na smešno nizko kazen, se je razpisal Nergač, na odločitev sodišča pa je bil jezen tudi Kostin Mozeg. Da nam manjka junakov, ki bi brez izgovorov kaj konkretnega naredili, se je razpisal Nara, prijazni bralec pa je pod njegovo objavo dodal še pesem Roll the dice Charlesa Bukowskega. Na to, da v tej državi marsikaj ne štima, pa je na duhovit način opozorila tudi Čezvesoljska Zombi Cerkev blaženega zvonjenja, ki razglaša stanovanja vseh njenih članov za sakralne objekte, za katere ni treba plačevati nepremičninskega davka - več pri Hadu.

Danes toliko, kuhali in pekli bomo pa kdaj drugič.

Prebujanje

Vir.

Medtem ko so se protesti iz Bosne in Hercegovine razširili še v Črno goro, manjše skupine protestnikov pa so se zbrale tudi na Hrvaškem, se v Sloveniji prebuja le čemaž, kot lahko vidite na Čarovnijah z male kmetije, pa še tega je že danes pokril sneg, ki je lahko tudi resen problem, vedno pa pride prav tudi za odvračanje pozornosti od drugih tem: ljudje, utrujeni od kidanja, ne razmišljajo o protestu, ampak jih motijo le nesplužene ceste, medtem ko iščejo lopato ali sanke. 

Protest je samo gesta, ki pokaže, da stvari niso urejene, tako, kot bi morale biti, morda prinese določene spremembe, nikakor pa zaradi njega samo od sebe še ne pride do rešitve problemov. Sam protest torej ni dovolj, treba je delovati tudi na druge načine, med katerimi je urjenje v kritičnem razmišljanju tisto, ki ne pride nikoli iz mode. Zato smo veseli, da obstajajo portali, kot je Pod črto (ki bo zagotovo tudi med kandidati za naslednje prišleke), kjer lahko najdemo poglobljene prispevke o tem, kaj vse je narobe v slovenski družbi, katerih zakonov se ne spoštuje, zakaj nekateri največji davčni dolžniki nimajo blokiranega računa in tako dalje in tako dalje, ker gradiva še zlepa ne bo zmanjkalo. 

Avtor Anže Voh Boštic se je lotil tudi podatkovnega novinarstva na primeru pravnomočnih odločb in plačilnih nalogov tržnega inšpektorata, o čemer si lahko preberete na Metini listi. Slednjo verjetno že dobro poznate kot neodvisen medij, zavod, ki se financira s pomočjo razpisov in donacij, na podoben način pa naj bi nekoč deloval tudi portal Pod črto: avtor je izdelal zelo podroben načrt za zagon neodvisnega medija, za njegovo uresničitev pa potrebuje donatorje in donacije. 

Očitno se lahko trenutno zanesemo zgolj na prostovoljstvo, ki bo delovalo zgolj toliko časa, dokler si ga bodo lahko ljudje privoščili. Enako velja tudi za razne druge projekte in start upe, ki se financirajo s crowdfundingom (recimo Kickstarter). Pogosto se jih namreč ne le hvali, ampak celo popolnoma nereflektirano opeva, ker rešujejo brezposelnost in spodbujajo podjetništvo, čeprav v resnici tudi tak sistem nikakor ni brez napak - nekaj o tem na povezavi. Upamo, da bomo morda kaj o tej temi lahko v prihodnosti brali tudi na portalu Pod črto, zato držimo pesti, da dobi potrebna sredstva za zagon. Naj mu uspe!

Plačljiva stranišča

Vir.

O tem, zakaj stranišča na avtocestnih postajališčih ne bi smela biti plačjiva, se je razpisal Had.

Črne gradnje in legalizacija

Vsak kovanec ima dve strani tako kot tudi vsak konflikt: zakonodaja seveda ni vedno pravična, a tudi ljudstvo, ki se pod vplivom populizma medijev postavi na eno samo stran, ni - o tem, zakaj se nekatere črne gradnje rušijo, druge pa se da legalizirati, si preberite pri Alešu s Fotogaje.

Globa za napačno parkiranje

Obstaja nešteto načinov za striženje ovac: enega od njih je opisal Nergač - če boste v Ljubljani dobili kazen za napačno parkiranje, vam je ni treba nujno plačati - možno je namreč, da gre zgolj za poziv, ki ga ni izdalo Mestno redarstvo, edini organ, ki vam sme predpisati kazen. Se še kdo spomni mariborskih radarjev? Kdaj bo dokončno prekipelo tudi Ljubljančanom?

Ali mora biti študij prijeten?

Začetek študijskega leta se bliža, jutri bodo avtobusi in vlaki nabito polni, Ljubljana pa polna brucev (v ostalih 'univerzitetnih' mestih jih bo zagotovo manj), ki bodo bolj ali manj izgubljeno iskali predavalnice, stranišča, kavarne in trgovine, čeprav naj bi na fakultete prišli predvsem po status in diplomo (oz. magisterij), nekateri pa tudi po znanje. Slednji bodo najbolj razočarani. 

Študij je namreč postal podaljšek srednješolske izobrazbe, nivo znanja ni dosti drugačen, profesorji morajo biti ustrežljivi in prijazni, pedagoški in didaktični, predvsem pa si ne smejo dovoliti, da bi na njihovih izpitih popadalo preveč študentov, saj so ti vir dohodka za fakulteto. Kriteriji znanja tako postajajo nižji, profesorji si enostavno ne upajo postavljati višjih zahtev - po eni strani zaradi groženj vodstva, po drugi strani pa gre za osebno razočaranje nad vedno večjim neznanjem – kot primer: »Mi na izpitih pišejo, da je do naselitve Slovanov prišlo v 19. stoletju, pa jih moram spustiti, ker je zadnji rok in bi bilo sicer premalo vpisanih v drugi letnik.« Primer žal ni izmišljen.

Prebiti se iz prvega v vsak naslednji letnik je tako postalo nekaj, kar zahteva le malo truda in še veliko manj znanja, izpitne pole pa so postale loto listki, ki se jih izpolnjuje po liniji najmanjšega odpora in z zanašanjem na srečo ter prepričanjem o tem, da lahko vedno poskusiš tudi naslednjič, dokler ne prilezeš do zadnjega letnika in diplome, ki je – tudi če se ji reče magisterij – zgolj seminarska naloga iz nepovezanih citatov, slabo prevedenih z Wikipedie, ki jih posloveni šele lektor, če diploma pride do njega, ter jim skuša dati vsaj nek smisel, ob tem pa ga ves čas muči bojazen, da naloga ne bo sprejeta, ker je pač enostavno slaba – navadno je edini, ki se sekira, saj po zagovoru dobi mail ali sms z vsebino: »Najlepša hvala, desetko sem dobila.« Dobro, da ne boste rekli, da pretiravamo s karikiranjem: včasih je ocena tudi devet.

Sploh pa diplome v petih od desetih primerov ni napisal tisti, ki je pod njo podpisan, ampak nekdo drug, ki je tako zaslužil nekaj sto evrov: če kdo ne verjame, mu ni treba, sploh pa se najbrž tudi marsikdo od bodočih študentov predstavlja vse skupaj precej drugače, le da takšni iskalci znanja navadno obupajo celo prej kot vsi ostali, ker jim študij ne nudi nobenega izziva, jih celo malo dolgočasi ali pa se jim zdi zamalo, da morajo na izpitih odgovarjati na vprašanja, ki ne zahtevajo nobenega razmisleka oz. morajo zgolj ponoviti nekaj faktografskih podatkov: vrh ledene gore je seveda prepoznavanje strokovnjakov na fotografijah, ki smo ga omenjali že zadnjič, pri čemer so naši občutki podobni, kot ob trenutni situaciji z GG Mišičem in Luko Koper: ne vemo, ali bi se kislo smejali, jokali, z glavo začeli butati v steno, ker je vse skupaj tako absurdno bizarno.

En tak študent, ki si želi predvsem znanja, kmalu ugotovi, da je bil zgolj naiven in je živel z glavo med oblaki, ker tudi če ga profesorji imajo (in veliko jih je takšnih!), ga naprej posredujejo le v omejeni obliki, prilagojeni trenutnemu stanju, v strahu, da bodo njihova predavanja in izpiti študentom prijazni, da bodo snov podajali dovolj razločno in počasi … Nekateri študentje ne odnehajo tako hitro in začnejo srečo iskati na drugi fakulteti, pa nato na tretji in četrti, dokler se ne zaposlijo ali obupajo, ker nikjer ne najdejo tistega, kar so iskali, drugi že takoj čez študij potegnejo črto, nekako v slogu Najboljši so padli, tretji pa znanje začnejo iskati drugje, izpite pa opravljajo zgolj zaradi formalne izobrazbe: čeprav v študij vlagajo zelo malo energije in časa, so še vedno med najboljšimi študenti, kar priča o tem, da se do dobrih ocen pride precej zlahka, malo težje je le, kadar je snov zelo obsežna, pa še takrat gre le za urjenje spomina, premagovanje lenobe in učenje discipline, ne pa za resnično razmigavanje možganov, razmislek o neki temi, širino in kvaliteto pridobljenega znanja.

Če povemo, da to vsekakor velja za družboslovne fakultete, se bo zagotovo našel kdo, ki bo trdil, da se tam le meša megla in da takšnih kadrov ne potrebujemo, medtem ko naj bi bilo na naravoslovnotehniških vse drugače, zahteve pa večje, kar se vidi tudi pri velikem osipu iz prvega v drugi letnik. Srčno upamo, da slednje drži, kar pa ne pomeni, da je družboslovje nepotrebno mešanje megle – takšno postane šele z vzgajanjem slabih ali zgolj povprečnih kadrov, medtem ko bodo vsi ostali, ki si želijo več znanja, pobegnili v tujino: to ni črna slika prihodnosti, to se že dogaja.

»V sedanjem kriznem času, ko smo priča mnogim vrstam in oblikam degeneracije naše družbe, tudi v visokem šolstvu prepoznavamo različne napačne usmeritve in prakse. Ena izmed njih je upadanje zahtevnosti študija zaradi samospodbujanja všečnosti nekaterih fakultet in njihovih učiteljev, ki si na ta način prizadevajo privabiti dovolj študentov in denarja za svoje delovanje,« začne Miro Cerar svoj premislek o tem, ali bi moralbiti študij prijeten, predvsem pa, ali bi moral biti bolj zahteven, ker se ga fakultete trenutno trudijo oglaševati kot nadvse všečnega.

Do kolumne, omenjene v prejšnjem odstavku, smo prišli s pomočjo Metine liste, na kateri danes lahko najdete tudi povezavo donajboljših reklamnih oglasov proti rasizmu ter še kup drugega zanimivega ponedeljkovega branja, če ga slučajno že niste siti, ker ste se morali prebiti skozi vso to kolobocijo stavkov, ki jih najprej sploh nismo nameravali objaviti, ker se nam je zazdelo, da smo malo preveč moralizirali, kar sama od sebe pa se je pritaknila še polna skodelica gneva. Do objave je kljub temu prišlo, ker naše mnenje ni samo naše, ampak ga delimo še z marsikaterim drugim študentom, diplomantom, z nezaposlenimi in zaposlenimi, prekerci in osebami brez kakršnegakoli statusa. Prerez stanja, ki je zaskrbljujoč, naj bo razumljen kot protest, predvsem pa povod k spremembam: ne le površinskim, ki jih je prinesel bolonjski sistem, ampak h globinskim, takšnim, ki bi študiju vrnile vrednost. 

Kaj vse ste pripravljeni narediti za navijaški tatu?

Vir.

Podarjenemu konju se ne gleda v zobe, pravijo, kljub temu pa danes skupaj z Nergačem bentimo in se pridušamo nad podcenjevanjem potrošnikov, ki jih na vsakem vogalu vabijo in mamijo k sodelovanju v takšnih in drugačnih nagradnih igrah. Ne na ulici ne doma niste varni pred njimi, saj se vam zna zgoditi, da vas tu pa tam pocukajo za rokav dekleta in fantje, plačani 5 evrov na napotnico, ki vam v roke tiščijo letake, ali pa vas ob osmih zjutraj ali ob devetih zvečer pokličejo po telefonu in vas brez obveznosti povabijo na večerjo ali izlet, na kateri boste dobili nagrado presenečenja, ki naj bi jo zadeli, čeprav sploh niste sodelovali v nobeni nagradni igri. Nekateri se želijo povabiti celo k vam domov, da vam posesajo stanovanje oz. 10 % leve tretjine vašega kavča, se pogovorijo z vami o vaši prihodnosti in vam v zahvalo pustijo promocijski kuli. Zastonj! Samo za vas! Tako kot lahko v nagradnih igrah svoje osebne podatke zamenjate za majico, knjižico s petimi recepti, obesek za ključe ali navijaški tatu. Še hujše pa so variante, kjer nagrad ne dobite zastonj, ampak morate zanje z nakupi v točno določeni trgovini ali na bencinski črpalki zbirati točke, za katere si lahko izberete izdelke, ki jih ne dobite brezplačno, ampak po znižani ceni. Pred časom ste si lahko v eni od takšnih akcij po nešteto zbranih nalepkah, za katere ste zapravili nekaj 100 evrov, kupili ne le enega, ampak ste morali kupiti kar dva znižana izdelka, če ste želeli v posebni ponudbi poleg dobiti, pardon: KUPITI še košarkarsko žogo za samo 0,99 evra. Ugodno!

Našo čudovito prihodnost bo gradilo državno gradeno podjetje

Na Đuboxu razmišljamo, da bi napisali priročnik z aktualnim in nadvse modnim naslovom Kako okrasti državo, ki ga bodo državljanke in državljani z veseljem pokupili, saj jih je še kar nekaj takšnih, ki si v svoje žepe niso pobasali večjih ali manjših delov državnega premoženja, bi pa to z veseljem storili, a kaj, ko je od države ostalo le še bore malo. Kljub temu pa ne skrbite, saj vam nova vlada ponuja odlično rešitev: denar od povišanih davkov in posebnega davka na sladke pijače bomo porabili za financiranje državnega gradbenega podjetja, ki bo za vse nas zgradilo svetlo bodočnost. No, skoraj za vse: denar, ki ga bodo vzeli vsem tistim z nad 700 evri plače, bodo preko zgrajenega državnega obvoza pobasali v žepe razni novi in stari zidarji, hilde, šroti, bavčarji in jankovići, skratka: državljani. Več pri Nergaču.

 

Medalja okupiranim

Vir.

Generacija živečih v sedanjosti ne obeša zastav na svoje balkone, ampak svoji državi raje za vrat obesi medaljo za naivnost - tako kot Špiklja - kaj več ni za dodati, saj poezija govori sama zase.

Zastonj na letalo, zastonj na koncert

Vir.

Majhna državica, ki deluje predvsem na vezah in poznanstvu oz. bi I feel Slovenia lahko prevedli v: če ne gre z nepotizmom, se uporabi korupcijo ali pritisk, sicer pa po receptu: od sestre prijateljica ima sodelavko, ki dela pri podjetju, katerega direktor ima prijatelja v upravnem odboru in bo vse zrihtal preko vrste, tako kot se to dela pri zdravniku, pri specialistih, pri potovanju z letalom pa tisti pri koritu pri slabo stoječem podjetju v javni lasti dobijo popust, kako si potem ne bi upali zahtevati še brezplačnih vstopnic za koncerte ali gledališče, pa ne le zase, ampak še za ženo, mamo, sestro, celo družino - o slednjem si lahko preberete na Airbeletrini, kjer se je razpisal Uroš Bonšek, vodja za stike z javnostjo v Kinu Šiška (tisto hči v zapisu mu, prosim, oprostite), o letalskih kartah in brezsramnemu cinizmu tistih, ki so hodili na brezplačne izlete, pa lahko berete pri Nergaču.

Demokracija pod Alpami

Foto: Slovenian-alps.com via Zgodovina je kul.

“Slovenska politika je, naravno, odraz značaja naroda. Marljivi, vztrajni in počasnega mišljenja so Slovenci dobri podrejeni uslužbenci, iz njihovih vrst pa izide le malo voditeljev. Nekoliko pohlepni, morebiti zato, ker je bil boj za obstanek vedno trd, so nenehno nezaupljivi in se izrazito zatekajo k laži, pa čeprav brez praveg cilja. Čeprav vdani klerikalizmu, velja pijanstvo kot prvi narodni greh, razvrat pa je takoj za njim na drugem mestu. Od vseh lastnosti pri Slovencih najbolj izstopa okoreli materializem,” je v pismu ambasadorju Velike Britanije zapisal italijanski konzul daljnega leta 1938, čeprav se citat bere še kako aktualno. O tem, kako smo se skozi zgodovino pod Alpami učili demokracije, si lahko preberete na blogu Zgodovina je kul.

Rolka, izdelana v Sloveniji

Via Had.

Skejterska terminolgija je zarjavela v spominu še iz časov, ko so se po Sloveniji šele gradili prvi skejtparki in ko se je skejtu reklo skejt, zapisalo pa kdaj pa kdaj tudi rolka, zato nismo najbolj na tekočem z long- in wave- in kaj-vemo-kakšnimi-še boardi, ki jih navdušeno furajo današnji mladci. Kljub temu pa smo precej navdušeni, da smo začeli slovenske gozdove in znanje izkoriščati tudi za esetsko všečne in izčiščene podaljšane rolke oziroma longboarde Dimension Two - DTWO. Bukov les, retro slog, več pa pri Hadu.

Slovenska cesta brez prometa leta 2020

Vir.

Had na svojem blogu piše, da naj bi Slovenska cesta v Ljubljani leta 2020 postala javna površina, namenjena peščem, ne pa prometu. Takšna je vsaj idejna zasnova, lično zapakirana v promocijski video, ki je tako optimističen in pozitiven, da ne bo moglo biti drugače, kot da bomo leta 2020 živeli v pocukrani pravljici. Celo zanemarjeni podhod Ajdovščina naj bi s tem projektom zopet obudili k življenju, saj naj bi bilo tam shajališče z mestnim kinom. Bi ga obudil kino ali zaprtje Slovenske ceste? Kdo je idejni projekt plačal - Mestna občina Ljubljana? Da sploh ne omenjam tistega prvega in najpomembnejšega vprašanja: Kam z vsem prometom? Si predstavljate notranji ring ob konici, če bi naj preusmerili še ves promet, skupaj s počasnimi trolami, s Slovenske ceste?

Sanjsko.

Kdo nas zastopa? Janko Veber ali društvo Hervardi?

Slika: rtvslo.si

Na Metini listi so objavili sestavek Javna razprava samo za povabljene Aljaža Pengova Bitenca, ki se je na svojem blogu Sleeping with Pengovsky razpisal o srečanju predstavnikov parlamenta, pravnih strokovnjakov in javnosti o referendumski zakonodaji, ki ga je sklical naš novi predsednik državnega zbora Janko Veber. Vse lepo in prav, dokler vam ne povemo, da je bil dogodek sprva zaprt za javnost, na guest listi pa se je poleg pojočega majorja Ladislava Trohe znašel tudi Aleš Primc, goreč nasprotnik družinskega zakonika, ter Andrej Šiško, predstavnik društva Hervardi.

Čudovita druščina, ki v srcu o referendumski zakonodaji in Sloveniji zagotovo misli le dobro, ima najbrž o protestniškem gibanju, ki je poleg izražanja nezadovoljstva skušalo vzpostaviti tudi javno razpravo in čim bolj aktivno vključevanje javnosti v politične razprave, bolj odklonilno mnenje. Ironično je, da naj bi prav o referendumu, ki predstavlja glas ljudstva, odločali politiki in dvomljivi povabljenci, ne pa javnost. Še bolj ironično pa je, da so nekateri mediji ta posvet imenovali posvet o neposredni demokraciji. Naj bi bila tudi ta le za povabljene?

Pisane fasade in mavrični terorizem

S strani Pisane fasade.

Kot lepote Slovenije se bodo v turističnih vodnikih poleg Postojnske jame in Tromostovja kmalu začele oglaševati tudi pisane fasade, v živahnih barvah kapitalizma oziroma podjetij, ki jih izdelujejo v vseh mogočih odtenkih. Če hišo želite še dodatno popestriti (oziroma z barvami prikriti (še dodatno poudariti?) slabo arhitekturo), si izberite dvobarvno fasado, najbolje v dveh kotrastnih in zelo nasičenih barvnih tonih, da vaša soseda kmalu ne bo več špegala izza zaves, kaj se dogaja pri vas, saj jo bodo od vse pisanosti začele boleti oči. Seveda pa vam ne bo hotela ostati dolžna in bo moža že čez nekaj dni našuntala, da je rumeno-rdeča fasada tisto, kar njihova hiša nujno potrebuje, če hoče mož še kdaj na mizi videti šnicl in govejo juho.

S strani pisane fasade.

Slovenci smo pač prijeten narod, s čutom za estetiko, hkrati pa so za nas značilni tudi dobri medsosedski odnosi. Had je na svojem blogu predstavil zanimiv projekt #pisane fasade, kjer lahko najdete čudovite primerke tega slovenskega fenomena na enem mestu. Morda se na strani kmalu znajde tudi vaša hiša!

S strani pisane fasade.

Slovenija, moja dežela s pridihom Cipra

Z bloga Mami Sandra

Zapis S pridihom, ki ga je na svojem blogu pred dnevi objavila mami Sandra, lepo povzame trenutno stanje v naši lepi deželici, polni že precej suhih potic in pobarvanih kuhanih jajc, ki smo jih vsi počasi že siti, tako kot tudi vseh drugih jajc, ki smo jim vsakodnevno priča. Na sončni strani Alp je postalo nekam mraz, medtem ko se zdi, da je severneje od nas zaenkrat prijetneje. Že veste kam boste šli na morje?

Normalna politična stranka?

http://www.regionalobala.si/novica/hocemo-prenovo-slovenije

Zanimivo Jinovo razmišljanje o političnih strankah, ki so prehitro prepričane, da predstavljajo večino, torej vse nas, in da so njihova prepričanja v nasprotju z idejami drugih strank, edina normalna. So res? Mar nočemo pluralizma mnenj in možnosti izbire? A se nismo prav za to borili?!

Nova vlada, politika slaboumja in bankrot

O trenutnih razmerah v državi, o spremembah, ki ne prinašajo optimizma, in o tem, kaj nam sploh še preostane (cinizem?) sta se razpisala Jin na blogu Jinov svet in Nergač v zapisih Sistem slaboumja in 1 odstotek. Žal se moramo z njuno prognozo strinjati tudi na Đuboxu, kaj pa mislite o zapisih in novi slovenski vladi vi?