Za ilustracijo zapisa z naslovom Dva obraza zime, tega, kako s snegom in olimpijskimi igrami znamo prikriti vse težave, dve objavi na blogu Matica Munca: obe odlični, obe takšni, kakršne bi po našem mnenju morale biti objave na blogih, prav nič ozkogledi, predvsem pa kritični, za ilustracijo in za zgled. Skratka, vzemite si čas in preberite Navijajmo za naše po Sočiju! in Kaj v resnici hočemo? Pojma nimamo!, kot slikovno gradivo k temu zapisu pa vam je na ogled Zelenjava, ki je videti kot pragozd za mravlje in jo je narisala Maja Kastelic, palimpsestni iluminirani rokopisi na časopisnem papirju, ki jih trenutno v Beogradu razstavlja angleški umetnik Grebo Gray, o katerem si lahko več preberete na Flip Flip Me Heidi, čisto spodaj pa še novi in prenovljeni Mentor, za katerega je svežo likovno podobo oblikovala Meta Wraber, več o njem pa lahko najdete na blogu Aljoše Harlamova.
Kako je, ko hopsaš domov po dobri gledališki predstavi, ves navdušen nosiš delčke prizorov, poglede in geste igralcev, dialoga s sabo v glavi, na Đuboxu sicer vemo, a se nam tak katarzični občutek žal premalokrat zgodi, zato kar malo zavidamo Striti, ki so jo samo pustili v Ljubljano v Lutkovno gledališče, kjer se je zaljubila v Robinsona: njen zapis je vsekakor dobro priporočilo, zato upamo, da kmalu najdemo datume naslednjih uprizoritev.
Večkrat kot v gledališče pa se nam na Đuboxu uspe zaljubiti v knjige, v njihove začetke in v konce, v vsebino, predvsem pa v slog, v to, kako so napisane, kako so oblikovani stavki, kakšne besede avtor izbira in kako jih zlaga skupaj, v kakšnem zaporedju, v kakšni obliki. Vedno znova nas na primer s svojimi žnedravimi in žnegravimi vasmi, duhovitostjo in slogom navduši Florjan Lipuš, ki je pred kratkim pri založbi Litera izdal nov roman Poizvedovanje za imenom (komaj čakamo, da ga dobimo v roke), pisatelja pa boste lahko v živo poslušali v četrtek, 16. maja, v Cankarjevem domu: več o tem pri pisunu Aljošu Harlamovu.
