Nepopolni v iskanju popolnosti

Vir.

Na internetu čas teče blazno hitro, novice so pomembne zgolj nekaj trenutkov, bralci in obiskovalci spletnih strani hlepijo po vedno novem, najnovejšem, hočejo biti na tekočem, preteklo pa jih ne zanima - blah, kakšni arhivi, kakšna zgodovina, to najraje izbrišemo, ker nas ne zanima, kaj smo brali včeraj, ampak zgolj to, kar beremo danes, tukaj in zdaj, carpe diem v najslabšem možnem pomenu besede, najbolj izrabljenem, čisti hype potrošniške miselnosti, ki nam pred oči postavlja vedno nove in popolne, idealne, bleščeče podobe. 

Vir.

Prav nič utrujene mame s sedmimi otroki, pardon, sončki, ki nikoli ne jokajo, vedno brezhibno čisti avtomobili, ki ostanejo taki, tudi če se voziš po blatu, puloverji, ki so vedno videti kot novi, ker so oprani s pravim pralnim praškom, velike in popolne jagode, ki odlično rodijo v vseh pogojih, in snežno bele rjuhe, ki se sušijo zunaj, na soncu. Že samo stojala za perilo, ob katera se spotikajo lastniki marsikaterega stanovanja, ker kar ne vedo, kam naj jih postavijo, saj nimajo za to primernega prostora, kaj šele, da bi perilo lahko sušili na svežem zraku (pa še v soncu!), nam povedo, da je realnost precej drugačna. Prav v razpoko med našim resničnim življenjem in tistim, ki si ga želimo, se je udobno namestil kapitalizem, ki nam veleva in pravi: Zakaj bi bili nesrečni, nezadovoljni, žalostni, slabe volje? Zakaj bi imeli težave, če pa jih lahko rešite? Rešitev je čisto enostavna: Kupite si popolnost! 

Vir.

No, ja, v resnici se nam prodaja vse sorte reči, ki naj bi vodile od tega, da bi bili končno zdravi, lepi, srečni, zadovoljni in tako dalje, skratka: idealni in popolni. Če tako lahko označimo okras na piškotkih, ki jih je z vrtničnimi cvetovi okrasila NaredilaAna, ali pa cakepopse Prav posebne mame, pri kateri najdete tudi natančna navodila za izdelavo, pa smo ljudje vedno človeško, prečloveški in nam do popolnosti vedno kaj manjka. Tudi če pokupite čisto vse lepe predmete in z njimi okrasite svoje stanovanje in sebe, obiščete vse mogoče tečaje, si pridobite ogromno znanja, če imate dovolj denarja, hišo, psa, avto, družino, hodite na potovanja, živite polno in uspešno življenje ter živite svojo osebno legendo (saj smo vsi brali Alkimista, kajneda?), boste še vedno zlahka našli nešteto vsega, kar vam manjka - drugačen nos, telo brez celulita, pogum, da bi skočili s padalom, potovanje na še nikoli videno destinacijo, še malo višja plača, koča na samem sredi ničesar in tako dalje in tako dalje. Seznam naših želja je neskončen, sistem, v katerem živimo, ne spodbuja le izbire, ampak tudi kopičenje reči, ki jih ne shranjujemo več toliko zaradi tega, ker lahko še kdaj prav pridejo, kot si lahko preberete pri Vanji z bloga Tok zavesti, ampak si vso to množico vsega enostavno lahko privoščimo, čeprav jih v resnici ne potrebujemo, še huje pa je, da jih potem (težko ali lahko) vržemo stran in kupimo nove.

Vir.

Svojo željo po popolnosti lahko v teh dneh najbolj neškodljivo izpolnite tako, da se našemite v Supermana, sicer pa pustno maškarado lahko izkoristite tudi za peko nepopolnih krofov, ki jih polepšate z okraski, tako kot je to naredila Katja s Peperminta, ali pa kar s prsti naredite luknje v testo in oblikujete nepopolne pustne obročke, za katere boste recept našli na blogu Moj kras in svet okrog. Pustna maškarada je idealna priložnost za to, da oblečete cesarjeva nova oblačila, o katerih piše Kostin mozeg - nekateri ljudje se vanje oblačijo vsak dan, zavijajo v plašč napihnjene samozavesti, zaradi katere se učitelji smučanja počutijo sposobni preoblikovati slovensko zastavo, misice peti in voditi oddaje, nekateri pa bi najraje rešili kar cel svet, zato živijo z vsaj dvajsetimi mačkami, petimi psi in drugimi živalmi, ki so jih rešili z ulice in zavetišča, kar je sicer hvalevredno, a za kvalitetno skrb za toliko živih bitij pač ne moreš vseh namestiti v enosobno stanovanje - o tem si lahko preberete na blogu Down under experience. 

Vir.

Na Đuboxu vsekakor nismo popolni, pogosto nam zmanjka energije in časa, zato se tale zapis piše že nekaj dni in je nastajal na treh različnih računalnikih, na različnih lokacijah, vmes med drugimi obveznostmi, saj živimo nekako podobno kot Nataša Briški, ki je na Metini listi opisala, kako težko je nekaterim ljudem razložiti, kaj sploh počne in da se temu, ko sedi na kavi s prenosnim računalnikom pred sabo, reče služba, ki nima delovnega časa, pisarne, bolniške, štempljanja, ampak delaš cele dneve, se premikaš od projekta do projekta, vmes pa urejaš še vso potrebno papirologijo in birokracijo, pišeš e-maile, potne stroške in se ukvarjaš s plačilno nedisciplino. Na tak način si vedno v službi, delo postane način življenja, ni več ločeno od prostega časa. Za razliko od avtorice zapisa se nam to zdi grozno utrujajoče in nezdravo, ugasnjen telefon in računalnik sta luksuz, ki si ga lahko le redko privoščiš. Seveda tudi nam ne bi ustrezalo, da bi celo življenje prespali v viseči mreži, a vsake toliko časa bi si z veseljem privoščili odklop, kot si ga je privoščila Vanja z bloga Ena leva, ena desna.

Vir.

Prav zato pogosto prekršimo osnovno pravilo interneta, da je treba slediti zgolj najnovejšemu, ter vam z zamudo serviramo že nekaj dni stare objave z blogov, kampanjsko poročamo o tistem, kar se je že zgodilo, ne pa o tistem, kar se pravkar dogaja, kar je in, v trendu, modno, novo. Podobno se je zgodilo tudi Žigu z Wehar's bloga, najbrž pa se le redkim kaj takega ne pripeti, le redkim nikoli ne zmanjka časa za vse, kar bi radi počeli, ker nas pač večina ljudi ni popolnih. Mi priznamo, da nismo, zato nam je šele danes uspelo prebrati zapisa Matica Munca o slovenskih sociopatih (ta je res odličen!) in korupciji v zdravstvu ter poslušati Jonasa Žnidaršiča na Apparatusu, sedajle se lotimo še priprave intervjuja, ki vas bo na Đuboxu pričakal jutri, ko vam bo Napo serviral natančno recepturo za domač kruh, da bo ta čim bolj popoln - pa tudi če ne bo, kot da je važno.

Črno-belo

Vir.

Čisto črno najdete na blogu Tamara's Blend, črna v kombinaciji z rumeno se skriva v presni mangovi torti s čokolado, ki jo je pripravila Špela z bloga Culinary journey by me, bele pa so kocke magične torte, ki so jo spekli na Retrospektivi. Naj črno-belost ostane zgolj pri okusu za modo in hrano, v razmišljanju in dojemanju sveta pa vam želimo še veliko drugih odtenkov!

Za ilustracijo

Vir.

Za ilustracijo zapisa z naslovom Dva obraza zime, tega, kako s snegom in olimpijskimi igrami znamo prikriti vse težave, dve objavi na blogu Matica Munca: obe odlični, obe takšni, kakršne bi po našem mnenju morale biti objave na blogih, prav nič ozkogledi, predvsem pa kritični, za ilustracijo in za zgled. Skratka, vzemite si čas in preberite Navijajmo za naše po Sočiju! in Kaj v resnici hočemo? Pojma nimamo!, kot slikovno gradivo k temu zapisu pa vam je na ogled Zelenjava, ki je videti kot pragozd za mravlje in jo je narisala Maja Kastelic, palimpsestni iluminirani rokopisi na časopisnem papirju, ki jih trenutno v Beogradu razstavlja angleški umetnik Grebo Gray, o katerem si lahko več preberete na Flip Flip Me Heidi, čisto spodaj pa še novi in prenovljeni Mentor, za katerega je svežo likovno podobo oblikovala Meta Wraber, več o njem pa lahko najdete na blogu Aljoše Harlamova.

Vir.

Vir.

Deljenje

Vir.

Začne se s seštevanjem in odštevanjem, nato pa pride še deljenje in množenje, ampak tokrat ne bomo vadili matematičnih operacij, ampak se bomo posvetili malo drugačnemu deljenju, tisti svetli strani interneta in globalizacije, možnosti šeranja vsebine, da ni treba iz Nemčije preko kataloga naročati kaset z Doorsi in čakati na paket, pa švercat kavbojk, praška in kinderjajc iz Italije in Avstrije, ni potrebe po izrezovanju in shranjevanju člankov iz revij in časopisov, ki pri nas še vedno padajo iz starih knjig, ker se do večine informacij pride zelo hitro, z enim samim klikom. 

V tem svetu izobilja glavni problem pogosto ni izbira, ampak to, da se čez pragozd vsega prebiješ do tistega, kar te res zanima, ker je preveč vsega in hitro kaj spregledaš, zato je še toliko bolj dragoceno, da ti kdo kdaj malo namigne: to poslušaj, to si poglej, to je vredno branja, tega ne smeš zamuditi. Seveda se vse te možnosti deljenja izkorišča tudi v druge namene, za to, da z drugimi deliš svojo fotografijo, narejeno v ogledalu, tvitneš, da si slabe volje, ali v svojem profilu na fejsbuku obelodaniš, da si zaljubljen, ampak kljub temu komunikacijskemu šumu (zasebnost naj pač ostane zasebnost), je deljenje nekaj, v kar na Đuboxu zelo verjamemo: no, saj je to tudi glavni razlog, zakaj je sploh nastal.
 

Ne, za deljenje res ne potrebuješ virtuale, ampak z njeno pomočjo gre lažje tudi na večje razdalje, vse je bolje dosegljivo, hitro lahko recimo nekoga v drugi državi okužiš z navdušenjem nad Aphro Tesla, kot se je pripetilo včeraj, čeprav žal ne more na koncert, naslednji četrtek, 27. 2. (v Kinu Šiška skupaj z Anno Calvi), zato pa jo lahko spremlja na internetu. In če smo ravno pri koncertih in glasbi, vam lahko predstavimo še simpatično Pjesmico Mikija Solusa, ki svira pop u četiri oka širokim masama, Pjesmico o hipsteru, ki čita Murakamija i Heideggra - vse to spodaj na videu z malo kišice ali pa naslednji petek, 28. 2., v Škofji Loki, Pri rdeči ostrigi.

Poleg glasbe se splača poslušati tudi podcaste ali internetne radijske oddaje: v najnovejšem Apparatusu lahko poslušate intervju z avtorjem portala Pod črto, o katerem smo pisali že zadnjič - pogovor je tekel predvsem okrog množice novic brez ozadja in konteksta oz. o tem, kakšni so mediji in novinarstvo v Sloveniji - Mladina je postala precej podobna Reporterju in Demokraciji, sogovornika pa poskrbita tudi za primerjavo slovenske medijske scene s tujino. Za boljšo obveščenost o dogajanju po svetu bo poskrbel blog Polone Frelih, ki ga sicer še ni na Đuboxu, upamo pa, da enkrat bo - trenutno na njem najdete predvsem informacije o grozljivih rezultatih protestov oz. o ranjenih in mrtvih v Ukrajini, medtem ko je avtor bloga Jinov svet opozoril na članek Mihe Kosovela o razočaranju in resignaciji slovenskih državljanov.



Vir.

Na Kvarkadabri so z nami delili zanimiv posnetek iz Yellowstonskega nacionalnega parka, v katerega so naselili volkove, ki s svojo prisotnostjo niso vplivali le na ekosistem parka, na vegetacijo in naselitev novih vrst živali, ampak celo na reke. Nergač je delil svojo jezo nad vse mogočimi akcijami in ugodnimi cenami, do katerih lahko pridete zgolj s posebno kartico vsakega od trgovcev, medtem ko bo s pomočjo interneta več ljudi izvedelo za povabilo na dneve in večere odprtih vrat observatorija na Golovcu, o čemer so nas obvestili na Portalu v vesolje. Poleg tega vas čaka še eno povabilo, in sicer nas je Aljoša Harlamov na svojem blogu povabil na literarni večer o Hrumu časa Osipa Mandelštama, ki bo danes, 20. februarja, ob 19h v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani.

Vir.

Seveda se na spletu lahko deli tudi recepte in ideje za kuhanje ter za pripravo hrane: za sadno pito, ki vas čaka na blogu Ena leva, ena desna, za domačo pico z bloga Zgodbe na krožniku ali pa za zimsko pecivo s suhim sadjem, ki si ga lahko ogledate na blogu Moj kras in svet okrog., medtem ko je Hirkani po napotkih in navodilih sodelavca ustvarila slastne čokoladne pralineje.
 

Vir.

Da tisti, ki s prstom žugajo proti internetnemu druženju in spoznavanju, nimajo vedno prav, saj ima to kar nekaj prednosti - recimo, da si sogovornike izbereš na podlagi interesov, piše Kostin mozeg, za vse tiste, ki ste se prebili do konca tega dolgega zapisa, pa še nagrada: pokukajte na blog Odds & Ends, kjer morda lahko dobite darilce.

Sladkanje

Vir.

Vir.

Morda se boste posladkali s pomarančnimi piškoti z vanilijo, ki jih je NaredilaAna, morda boste izbrali cakepopse ali tortice na palčkah, ki jih najdete pri Prav posebni mami, mi pa se bomo med tem sladkali z glasbo: pri Celinki so poleg ČeDe-ja izdali še vinilko z glasbo Sounds of Slovenia - čisto na koncu objave na njihovem blogu vas čakajo tri pesmi - pri nas trenutno na ves glas nažigamo skladbo Pleničke je prala.

Vir.

Nagradna igra in nominacija

Vir.

Kostin mozeg se je namesto pivske igre, o kateri se zadnje čase precej govori, domislil ene malo drugačne ideje, za katero smo nominirani prav vsi, na Lavivaveri pa lahko sodelujete v nagradni igri in si prisvojite fensišmensi denarnico.

Morski diptih

Vir.

 

 

 

Vir.

 

 

 

 

 

Morje pozimi, megleno in razburkano, moda in fotografija, Tamara's Blend in Magnifique.

Dva obraza zime

Vir.

Saj smo vam že včeraj povedali, da je treba govoriti o snegu, ne pa o drugih rečeh, recimo o evropskih volitvah, ki so postale zgolj sanjska služba v evropskem parlamentu, o cuzanju evropskih sredstev in prazni shemi jamstvo za mlade, ki pod novim imenom ponuja skoraj zgolj reciklažo starih programov - skratka: nič novega v dolini Šentflorjanski, samo snega je včeraj spet malo zapadlo, čeprav ga je v nižini in v mestih že skoraj pobralo, za njim ostaja le snežna brozga, nekatere reke poplavljajo, malo višje pa lahko najdete snežno idilo, ki si jo lahko ogledate pri Sashiti, spluženo avtocesto na Pokljuko, lahko pa si ogledate tudi neolepšano sliko trenutnega stanja v naših gozdovih, ki jo je z nami delila Vale s kmetije NašRaj - vse skupaj ni le žalostno, ampak je tudi tako čudovita metafora za stanje v državi - če drevesa odstraniš s ceste, ki vodi v evropski parlament, s tem pač ne narediš veliko. Na tak način pod krinko skrbi za druge poskrbiš le zase, medtem ko se trenutno lastniki gozdov in kmetje spopadajo ne le s padlimi drevesi in poškodovanimi gozdovi, ampak tudi z visokim davkom na nepremičnine, ki je za kmetijske stavbe zelo visok in znaša kar 30 %. Juhu, sneg!

Vir.

Sicer pa si o tem, kje trenutno smo, kako si mečemo pesek v oči, da se imamo boljše kot lansko leto, zaslepljeni od vse beline in zimskega sonca in idile, v kateri živimo - no, o tem in o čudoviti slovenski politiki si lahko preberete tudi pri Nergaču.

Prebujanje

Vir.

Medtem ko so se protesti iz Bosne in Hercegovine razširili še v Črno goro, manjše skupine protestnikov pa so se zbrale tudi na Hrvaškem, se v Sloveniji prebuja le čemaž, kot lahko vidite na Čarovnijah z male kmetije, pa še tega je že danes pokril sneg, ki je lahko tudi resen problem, vedno pa pride prav tudi za odvračanje pozornosti od drugih tem: ljudje, utrujeni od kidanja, ne razmišljajo o protestu, ampak jih motijo le nesplužene ceste, medtem ko iščejo lopato ali sanke. 

Protest je samo gesta, ki pokaže, da stvari niso urejene, tako, kot bi morale biti, morda prinese določene spremembe, nikakor pa zaradi njega samo od sebe še ne pride do rešitve problemov. Sam protest torej ni dovolj, treba je delovati tudi na druge načine, med katerimi je urjenje v kritičnem razmišljanju tisto, ki ne pride nikoli iz mode. Zato smo veseli, da obstajajo portali, kot je Pod črto (ki bo zagotovo tudi med kandidati za naslednje prišleke), kjer lahko najdemo poglobljene prispevke o tem, kaj vse je narobe v slovenski družbi, katerih zakonov se ne spoštuje, zakaj nekateri največji davčni dolžniki nimajo blokiranega računa in tako dalje in tako dalje, ker gradiva še zlepa ne bo zmanjkalo. 

Avtor Anže Voh Boštic se je lotil tudi podatkovnega novinarstva na primeru pravnomočnih odločb in plačilnih nalogov tržnega inšpektorata, o čemer si lahko preberete na Metini listi. Slednjo verjetno že dobro poznate kot neodvisen medij, zavod, ki se financira s pomočjo razpisov in donacij, na podoben način pa naj bi nekoč deloval tudi portal Pod črto: avtor je izdelal zelo podroben načrt za zagon neodvisnega medija, za njegovo uresničitev pa potrebuje donatorje in donacije. 

Očitno se lahko trenutno zanesemo zgolj na prostovoljstvo, ki bo delovalo zgolj toliko časa, dokler si ga bodo lahko ljudje privoščili. Enako velja tudi za razne druge projekte in start upe, ki se financirajo s crowdfundingom (recimo Kickstarter). Pogosto se jih namreč ne le hvali, ampak celo popolnoma nereflektirano opeva, ker rešujejo brezposelnost in spodbujajo podjetništvo, čeprav v resnici tudi tak sistem nikakor ni brez napak - nekaj o tem na povezavi. Upamo, da bomo morda kaj o tej temi lahko v prihodnosti brali tudi na portalu Pod črto, zato držimo pesti, da dobi potrebna sredstva za zagon. Naj mu uspe!

O serijah in novih začetkih

Vir.

Medtem ko na Đuboxu tuhtamo, koga bi povabili na naslednji intervju, si lahko na blogu Odds & Ends preberete, kako je na Gitina vprašanja odgovarjala Anita z bloga Life, style, fun, ki ustvarjala tudi svoje izdelke pod znamko 3ptice. Gre za prvi intervju v seriji
Blogger4Blogger, kot jo je poimenovala Gita.

In ko smo ravno pri serijah: že nekaj časa nas žuli kar nekaj idej, s katerimi bi radi blogerje zvabili k sodelovanju in jih še bolj medsebojno povezali, zato je čas, da te ideje začnemo uresničevati. Konec februarja je ravno pravšnji datum za nove začetke, ker so novoletne zaobljube že pozabljene in si lahko izmislimo nove. Recimo serijo zapisov, v katerih bodo blogerji pisali o drugih blogih, o slovenski blogerski sceni, o tem, kaj jim je všeč in kaj jih moti, kaj bi spremenili, o čem bi si še želeli brati, česa je preveč in katerih tematik na blogih manjka, kdo je najboljši, kateri blogi bi morali biti bolj poznani in tako dalje. 

Skratka: začenjamo serijo Slovenski blogi in iščemo blogerje, ki bi si želeli pisati o tem. Vsi tisti, ki imate svoj blog na Đuboxovi listi, ste dovolj pogumni in bi želeli sodelovati, pišite na jukeboxblogs@gmail.com za dodatna navodila!

Informativni dan: pravo, matematika ali kaj drugega?

Vir.

Prihaja čas leta, ko si srednješolci začnejo še bolj vneto beliti glavo z vprašanjem, na katero fakulteto se vpisati oziroma kateri študij izbrati. Informativni dnevi ponudijo zgolj osnovne informacije, so predvsem dnevi odprtih vrat na fakultetah, ki se skušajo predstaviti v najlepši luči, hvalijo se z rezultati, z ekskurzijami, s strokovnimi posveti, na papirju so študijski programi bleščeči, predmeti so poimenovani z zanimivimi imeni, profesorji pa so nadvse prijazni in razumevajoči, tako kot dekan in vsi ostali delavci, ki se prijazno nasmihajo potencialnim strankam – ker, žal, študenti postajajo predvsem to: za njihovo vpisno mesto država fakulteti nameni denarce, torej jih je treba prodati čim več, ne le zasebne, ampak tudi javne fakultete pa postajajo tržno usmerjene ustanove, ki ne prodajajo le svoje fasade ali vrat učilnic za reklame, ampak na nek način tudi svoje profesorje in študente. 

Prav zaradi marketinškega jezika, ki ga uporabljajo pri svoji predstavitvi, v kateri se logično hvalijo tudi s kariernim centrom, ki je pred časom kot eno od prednosti mladih diplomantov navedel tudi, da so poceni delovna sila, je odločitev o tem, kako nadaljevati šolanje, še težja, saj bodoči študenti težko dobijo realno sliko resničnega stanja. Žal je treba povedati, da ta ni rožnata. Univerza je v krizi, nima denarja, profesorji marsikatero uro oddelajo prostovoljno, čeprav so že tako ali tako preobremenjeni, zato se nimajo časa posvečati študentom, ti pa od študija pogosto ne dobijo tistega, kar si želijo, pogosto ne dobijo dovolj znanja, širine, pa tudi discipline in delovnih navad ne. 

Vir.

Vsekakor je srednješolcem, ki so trenutno v dilemi, kam se vpisati, treba povedati, da je večina študijev lažja, kot se govori, da se prav vse izpite da narediti v prvem roku, če pa kateri slučajno ne uspe, pa tudi ni takšna kriza. Treba je povedati, da je na začetku študija dobro zagristi na polno, ker začetna vnema kasneje še prehitro popusti. Ter da ima diploma oziroma magisterij še vedno nek smisel, čeprav morda od njega trenutno nihče nima prav veliko niti z njegovo pomočjo ne more priti do zaposlitve. 

Skratka: toliko na hitro. Bolj sistematično se je nasvetov za bodoče študente prava lotila Špela z bloga Retrospektiva, v zapisu pa najdete tudi povezavo, na objavo, ki jo je na istem blogu že lansko leto napisala Eva, prav pa bo prišla bodočim matematikom. Seveda pa bodo maturanti veseli tudi drugih informacij iz prve roke, zato morda ideja še za vse druge blogerje: če imate čas in voljo, napišite nekaj nasvetov za tiste, ki bodo v prihodnosti študirali isto smer, kot ste jo vi – lahko na svojem blogu ali pa kar spodaj v komentarjih – hvala! 

Valentinovo

Moj svet kuhanja in priprave sladic.

Pepermint.

Via Flip Flip me Heidi.

Via Teresamisu.

Lavivavera.

Katie's Kite.

Pepermint.

Lavivavera.

Skoraj brez besed, samo fotografije z blogov, na katerih najdete različne ideje, misli, recepte ali kaj drugega, povezanega z valentinovim (kliknite na napis pod fotografijami), ki je lahko tudi velikega pakunga Raffaella, kot je zapisal avtor bloga What have I learned today, zapis o tem prazniku pa najdete tudi pri Danaji, na Metini listi pa vas na današnji dan opozarjajo, da morate paziti, da vam kakšna Špelca ne bo dala košarice. Aja, pa valentinovo se - tako kot tudi skoraj vsi ostali prazniki razen Prešernovega dneva in Marijnega vnebovzetja - piše z malo začetnico. Imejte se radi.

Retrospektiva.

Via Coprnije.

Mateja Lukežič.

Mikstejp.

Odpotovanja in Tomaž Pengov

Via Danaja.

Tomaž Pengov je žal odpotoval, Danaja pa se je na svojem blogu razpisala o njem, o njegovi glasbi in o tem, kako je v joku nekega dneva dobila ime. Glasbeno spremljavo k zapisu najdete na Radiu Študent.

Naravna zobna ščetka iz Sahare

Vir.

Imate dovolj navadnih zobnih ščetk? Iščete nekaj posebnega? Nekaj naravnega? Pred vami je revolucionarno odkritje: popolnoma naravna zobna ščetka, ki ni narejena iz plastike! In ne samo to - za uporabo te posebne naravne zobne ščetke ne boste potrebovali niti zobne paste! Popolnoma naravna zobna ščetka ne onesnažuje okolja, je popolnoma ekološka in razgradljiva, poleg tega pa jo lahko uporabljate tudi kot zobotrebec! Več informacij najdete na blogu Harmonija obstoja obstaja, predvsem pa v zapisu zgoraj ne spreglejte ponavljanja pojma naravno, ki je tako splošen, tako nedoločljiv, da se ga zlahka pripiše marsičemu, ne le naravnim zobnim ščetkam, predvsem pa se rado zlorablja pojem nenaravno: če so to zgolj predmeti ali hrana, ki jih zato pač kdo ne uporablja ali ne je, to ni nič hudega, problem je, ko se nenaravnost začne pripisovati nekaterim oblikam družin ali določenemu vedenju posameznikov, saj nenaravno kmalu postane nesprejemljivo, nenormalno, tisto, kar ni prav, pa čeprav je zgolj drugačno.

Pica za kosilo

Vir.

Đubox bo kmalu star eno leto, zato se rad šali, da si bo za rojstni dan privoščil slovesno večerjo: šel bo na pico, to do obisti skomercalizirano jed, ki se prodaja predvsem kot hitra hrana, primerna za vsako priložnost, pogreta v mikrovalovni pečici ali pač pečena v krušni peči, velika, debela, ne preveč draga, a nasitna, torej vse tisto, kar je pomembno množici lačnih kruha in iger - pica je najboljša rešitev. Posebej taka, na katero nadevaš pica šunko in debele rezine univerzalnega sira brez okusa (pri nas se mu reče plastični sir) - najbrž je imel prav take pice v mislih Bukowski, ki bi v eni od svojih pesmi jedce takih pic kar obesil. Seveda pa je pica lahko tudi popolnoma drugačna pesem, gurmanski užitek z izbranimi dodatki, taka, kot jo je pripravila Nataša z bloga Zapečenega kruha se največ poje - v njen rob je skrila skuto, ali pa pica brez glutena, zato pa s česnom, mocarelo, rožmarinom, šitakami in drugimi dodatki - fotografijo končnega izdelka vidite spodaj, recept pa najdete na blogu Culinary journey by me.

 

Vir.