 |
| Vir. |
Prazniki v reklamah vedno dišijo po cimetu in sveže pečenih piškotih, ki jih ženske s popolnimi frizurami in snežno belim nasmeškom postavijo na okrašeno mizo pred svojo srečno družino, ki doma ni nikoli oblečena v trenirko ali sprano majico, nobeden od otrok ni popacan z borovničevim sokom ali paradižnikovo omako - seveda, saj njegova mama ne uporablja navadnega pralnega praška niti ne navadnih čistil, ampak tista z reklame, zate se njena hiša sveti, ona pa je srečna in vsaj na videz nikoli utrujena gospodinja.
Kot da je takšna idila tisto, kar si ženske želijo, kot da si želijo sveta, v katerem moški samo sedijo za mizo, otroci pa predvsem čisti. Seveda pa kdaj - ne glede na to, ali so nam to željo prodale in vsilile ali pač zgolj skomercializirale in zbanalizirale reklame - čisto paše, da tudi sredi (ne nujno pospravljenega) stanovanja kdaj pa kdaj zadiši po piškotih, ki se jih v resničnosti največkrat je tako, da kakšna drobtina pade tudi mimo mize - pa kaj potem, saj ne živimo v reklami. Zato tudi ni treba, da so naši piškoti videti kot iz slaščičarne ali trgovine, pomembneje je, da so okusni in da receptura zanje ne vzame preveč časa: testo za lešnikove piškote bodo z veseljem in enostavno oblikovale tako moške kot ženske, pa tudi otroške ročice, iz pečice pa bo dišalo po lešnikih in čokoladi - recept za paleo piškote brez glutena najdete na Retrospektivi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar