Odprašeno

Z bloga Akvarij

Ažurnost je treba iskati drugje, ne na Đuboxu, ki se zbudi in zgane le takrat, ko se mu ljubi in ima kaj za povedati, kaj za deliti in sporočiti, sicer pa je raje tiho, pa čeprav to pomeni, da kakšen bralec ali bralka že malo obupa nad njim ali celo pozabi, da obstaja. 

Z bloga Tolsta Nutrija

Nič hudega: še vedno je pomlad, današnje sončno vreme vabi ven in ne na internet, ne pred računalnik, zato ga izkoristite za kakšen izlet (nekaj idej najdete pri Mojci z bloga Akvarij), sprehod, tek, kolesarjenje ali kakšno drugo nesedečo dejavnost. S seboj na pot lahko vzamete pečeno čičeriko po receptu Tolste nutrije ali pa si jo pripravite za večerno zobanje v dobri družbi filma ali branja: v obliki knjige Popolna akustika, ki jo priporoča Tomaž z bloga Konteksti, ali pa si preberite zapis O črki z bloga Petkovanja in ponedeljkovanja, o črki, brez katere bi šel lahko k vragu svet, pa čeprav pižami in paradajzu brez nje ne bi prav nič manjkalo. Za posladek pa še hitro pripravljen rožičev puding, ki ga je NaredilaAna.

Z bloga NaredilaAna

To je to, zaenkrat. V ponedeljek, 4. maja, pa pridejo prišleki: glasovanje za nove bloge na Đuboxu.

Zaprašeno: Kako zakrpati oblekico?

Z bloga Kandela.

V rubriki Zaprašeno vam predstavljamo starejše zapise z blogov, ki pa jih je zagotovo vredno reciklirati, tako kot se splača zakrpati tudi staro oblekico, kot je to na naredila Kandela - mogoče njeni nasveti in lepo razložen postopek krpanja ter šivanja, kar je lansko leto delila na svojem blogu, pride prav komu tudi letos.

Intervju: Ana z bloga Naredilaana

Naredilaana je zagotovo eden od bolj priljubljenih slovenskih kuharskih blogov, Ana, ki ga piše, pa velja tako za mojstrico peke in priprave sladic ter okraševanja kot tudi za mojstrico pri pripravi zelenjavnih, mesnih in drugih jedi, še posebej pa rada uporablja žar. Če jo želite osrečiti, ji podarite kakšno staro litoželezno ponev s patino ali pa kakšne zanimive eksotične začimbe, sicer pa ima rada recepte, opremljene z uporabnimi podrobnostmi, in pravi, da ji mogoče njen blog sploh ne bi bil všeč, če ga ne bi pisala sama. Uživajte v branju njenih odgovorov na naša vprašanja in dober tek! :)
 

Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?

Pisanje bloga ni moja kariera, ampak le hobi. ​Tudi o tem, da bi se kdaj profesionalno ukvarjala s hrano, nisem nikoli razmišljala. Da se v domači kuhinji pripravlja obroke in priboljške za praznovanja, mi je samoumevno že od malih nog. Nekoč so zbirali recepte v zvežčičih, jaz pa svoje zbiram v digitalni obliki. Tako je pisanje bloga le dodatek k eni izmed osnovnih dejavnosti v domači hiši. Profesionalno se ukvarjam s popolnoma nasprotno dejavnostjo, vendar je tako hobiju kot poklicu skupno to, da je uspeh včasih odvisen od improvizacije.

Moje pisanje bloga ni prišlo načrtno. Ko sva se s prijateljico pred parimi leti pogovarjali o kuhanju in deljenju receptov, sem ji kakšen recept zapisala na blog, ki je takrat bil skrit ostali publiki, saj je bilo v besedilu zapisanega tudi kaj zelo osebnega. Nato sem recepte "odprla" še ​nekaj prijateljem, na koncu pa se zaradi povpraševanja po receptih odločila vso neprimerno vsebino izbrisati in vse ostalo deliti s svetom. Najbrž je bilo to pravo rojstvo bloga. Za to da sva komunicirali preko bloga, je bilo odločilnega pomena to, da ostanejo recepti zbrani na enem mestu. Sicer sem že prej objavljala recepte na drugih kulinaričnih straneh, ampak niso omogočale dovolj svobode. Ker sem po naravi takšne sorte, da želim imeti vse pod nadzorom​,​ je bila edina možnost, da se podam na svoje in se "vdam" googlovi platformi, saj imam za lastno spletno stran premalo znanja. Individualnost je sicer malo okrnjena, vendar so besedilo in slike ključnega pomena.

Blogerji, ki pišemo pretežno o hrani imamo različne vzgibe, namene in cilje pisanja bloga. Nekateri pišejo zaradi denarja, drugi si  želijo obče, tretji poslovne prepoznavnosti, četrti pišejo zaradi odvečnega časa, nekateri pa pišemo predvsem zaradi hrambe in deljenja receptov. Seveda vedno pridejo prav tudi dodatki, kot so vabila na kulinarične dogodke in darila trgovcev, vendar je pomembno sodelovati le s tistimi, katerih izdelki sodijo v posameznikov koncept.

 

Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino? 

Svoj blog kliknem vedno, ko želim nekaj speči po receptu, ki sem ga že objavila, ali povezavo do recepta pošljem poznani osebi, ki je poizkusila kakšno izmed jedi in jo želi pripraviti še sama. Podrobna navodila so tudi zame zelo pomembna, saj se ne morem spomniti koliko centimetrov je imel obod določene torte, ki sem jo nazadnje delala pred tremi leti, in kako visok biskvit pride iz ene mase. Takrat  so pomembna dokumentacija tudi slike. Se zgodi tudi, da ​staro objavo spremenim zaradi novega kuharskega odkritja ali mi tekst enostavno ni všeč. ​In ravno to je tudi prednost lastnega bloga oziroma lastne spletne strani. 

 

O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?

Takrat pač ne blogam ali občasno v svet pošljem nekaj, kar sem napisala pred pol leta, vendar nikoli objavila. Vendar ker navadno ugotovim, da sem se od datuma pisanja objave naučila že nekaj novega  in bi v sedanjosti jed drugače pripravila, takšen recept le redko objavim. Imam sicer veliko zbirko slik brez napisanih receptov, vendar skoraj nikoli ne dobim navdiha za nazaj. Če ni kaj dobrega za skuhati, speči ali napisati, je boljše, da tega ne počneš na silo, saj le tako ohraniš veselje do pisanja. Vezana sem le nase, kar je spet dobra stran lastne spletne strani oziroma bloga. Se pa zaradi sodelovanja z znamko ekološke govedine Ekodar večkrat odločim za govedino  kot za drugo meso, kar mi je samo v veselje in ne v breme. 

 

Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije spletna debata?

Najbolj vesela sem komentarjev po emailu ali osebnih sporočilih, ko obiskovalec bloga napiše, da do sedaj sicer ni kaj dosti kuhal in pekel, tokrat pa mu je zaradi podrobnih navodil in navdiha uspela ulala jed! Nor mi je učinek, kako si nekoga motiviral, da se je spravil za štedilnik ali pečico, čeprav do sedaj tega ni počel. Tudi sama sem začela negotovo, še vedno iščem podrobna navodila po spletu in tudi meni ne uspe vedno. Če le ne gre za blazno dragocene sestavine in imaš v skrinji zamrznjeno sarmo za rezervo, kaj dosti narobe ne more iti. Tukaj zraven se blazno poda rek, ki sem ga prejšnji teden prebrala na ovitku čajnega filtra: "Sometimes you win, sometimes you learn." Če uspe pionirju, je to največja pohvala za moj blog. 

Obiskovalci navadno v komentarjih vprašajo za bolj podrobna navodila ali mnenja glede zamenjave sestavin in časovnega planiranja peke. Odgovorim na vse, če le to niso takšna vprašanja, na katere se odgovor zlahka najde v tekstu. No, če imam čas in voljo, odgovorim seveda vsem. Komentarji pod tekstom so zame bolj okrasek, da blog izgleda živahen. Od začetka sem imela izklopljene, nato so začela po e-pošti prihajati vedno ena in ista vprašanja, zato sem komentiranje omogočila in lahko le enkrat odgovorim na podobno vprašanje. Debata se razvije na približno eno objavo od stotih. Torej ne ravno pogosto. S kolegi podebatiramo preko osebnega kontakta. 

 

O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih blogih? 

Večinoma berem le recepte oziroma nasvete, kako pripravljati hrano. Osebne izpovedi navadno preskočim in blogov te vrste niti ne obiskujem, čeprav jih sama včasih pišem.
​

Obetavni recepti me pritegnejo s sestavinami, ki so navadno ali naključno v moji shrambi, s slikami, z enostavnostjo, ali včasih tudi zaradi raziskovanja in preizkušanja nečesa novega – nepoznanega okusa, sestavine ali tehnike. Pomembne so tudi manično podrobne "troubleshooting" objave, kjer iščem vzroke, zakaj mi določen recept ni uspel, da prihodnjič napako eliminiram in mogoče končno uspe. Blogov, ki me nervirajo, tudi ne obiščem več kot enkrat. Žal sem taka, da tako kot se nad določenimi blogi noro navdušim, me nekateri živcirajo. Dobro, da je splet poln vsega in obstaja vsaj milijon receptov za določeno jed. Vseeno pa redkeje obiščem bloge, kjer je karizma neprepoznana. Če ne bi pisala svojega bloga, obstaja celo možnost, da mi blog www.naredilaana.com ne bi bil všeč. Kdo ve.

Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil tvoj sanjski blog?

Ko bom velika, mogoče ne bom več blogerka :)  Pišem izljučno v prostem času in si ga posebej za blog niti ne vzamem več. Nekoč sem mu posvečala več časa, sedaj pa vidim, v dobro mene, mojih, kvalitete bloga, da se ne izplača več kot parkrat bedeti dolgo v noč in pisati objave. Že brisanje odvečnih slik vzame ogromno časa, kaj šele pisanje objave. Glede napredovanja in vlaganja v sanjski blog se mi zdi bolj važno, da mi uspe jed, kot objava. Sem pač amater in ne profesionalec.

 

 

 

Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?

Ker ne vem več točno, kateri so že bili udeleženi, predlagam MMMMufffins&Co, Bratinov, Mašine slaščice, Bormašina za punce, Culinary journey by me.
 

 

Intervju: Mojca Iz akvarija

Dva vesela psa, ki jima prav gotovo ne manjka gibanja, takšne in drugačne stezice za tek in pohodništvo, paleo in druge sladice, iskrive domislice, škotski klifi, italijanska, avstrijska in madžarska mesta in mesteca, popotovanja z avtodomom in z družino, veliko energije in optimizma - vse to lahko najdete na blogu Iz akvarija, ki ga piše Mojca. Rada bere in rada se giba, sama menja žarnice in sama prenaša vreče s 50 litri zemlje za presajanje rož, fotografiranje pa zaenkrat bolje obvlada njen mož. Še več o njej si lahko preberete v simpatičnem opisu na njenem blogu in v odgovorih spodaj - zamislila si jih je med tekom, zapisala pa med pitjem kamiličnega čaja. Uživajte v branju!

Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?

Hm, zakaj že? Zdaj je to že postalo navada; deliti svoja doživetja, vtise, mnenja, uspehe, pa tudi poraze z drugimi. Z znanci in neznanci. Vasi in svetu oznaniti, kako lepo je bilo na naši zadnji poti, pa da so semena paradižničkov že vzklila, da sem prekopala 1 kvadratni meter vrta, da sem pretekla 10 km, da sem bila s prijateljico na kavi … take vsakdanjosti.

Sem si pa že od malega želela postati pisateljica ali novinarka. Mogoče je to en tak približek mladostnim sanjam.

Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino?

Na svoj blog klikam, ko želim napisati kaj novega in ko je treba odgovoriti na komentarje, sicer pa ne.

Arhiv bloga bi bil lahko zelo uporaben, vendar še nisem popolnoma usvojila uporabe »tagov«, da bi bilo iskanje (recimo receptov, potopisov) po arhivu lažje.

O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?

Najraje pišem o naših popotovanjih. Pa o fejst ljudeh, ki me obkrožajo. Seveda raje o pozitivnih stvareh. Ne maram jamrati. Jamranje raje prihranim za prijateljico :)

Ne da se mi ne da blogati, pogosto težko najdem ustrezne besede, jih povežem v smiselne povedi, pravilno formo, da bi zapisala svoje misli, vtise … in potem raje ne zapišem ničesar. Zgodi se, da »akvarij« sameva dolge dneve, tudi tedne, potem pa, čeprav se mi ne dogaja nič posebnega, v enem dnevu objavim več zapisov.

Ob tej posebni priložnosti, ko moja beseda doseže več bralcev, pa pozivam današnjo mladež, polno idej in zamisli, da končno nekdo izdela napravico, ki bi samodejno zapisovala misli, ki se nam porodijo med tekom, tuširanjem, gledanjem filma/predstave, poslušanjem glasbe, tik pred spanjem …

Tudi odgovori na tale intervju so bili med včerajšnjim tekom dosti bolj zabavni in poduhovljeni, a so, žal, izpuhteli neznano kam. Za to krivim aplikacije za sledenje športnim aktivnostim, ker me vse po vrsti razočarajo in jezijo ;)

Aja, kos torte… Kje je, da ga maznem?!

Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije spletna debata?

Vsakega komentarja sem vesela vesela, sploh, ker jih nimam prav dosti (še čakam, da se mama nauči komentirat blogovske objave). Seveda koristijo gospe Ego, kako ne bi?! Velikokrat ravno v komentarjih dobim navdih oz. idejo, kaj bi še lahko napisala, pa sem pozabila. Takrat sem kar malo jezna nase.

So še druge koristi, ponavadi take v bolj družabni obliki; zmenimo se za kakšen skupen tek, srečanje itd. :)

O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih blogih?

Najraje berem bloge, ki opisujejo vsakdanje življenje, všeč mi je, če jih dopolnjujejo fotografije, vendar jih ne sme biti preveč. Najbolj občudujem tiste blogerje, ki jim gladko teče beseda. Tiste, ki znajo tako berljivo ubesedit svoje misli, čustva, doživljanja. Ki so kar malo poetični. Pa take, ki si drznejo pokazati svoje razmetano stanovanje.

Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil tvoj sanjski blog?

Ko bom velika, bom popotniška in foto blogerka. Vsak mesec bom poročala iz drugega kraja, za fotke pa bo poskrbel moj mož, če bo le manj kompliciral in hitreje dajal fotke od sebe. To bi tudi bil moj sanjski blog.

No, hčerka mi je obljubila, da mi bo, ko bo slavna igralka, kupila hišico na obrobju Londona; tudi blog iz tistih krajev bi bil sanjski ;)

Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?

Samo tri??? Ma, jaz berem milijon blogov!!! In sem žalostna vsakič, ko kdo svoj blog »ugasne«!

Bom kar ustrelila tri, ki mi pridejo najprej na pamet; najprej tekačici in super babnici; Pika in Anita, potem pa še avtodomarski Metlca.

Najlepša hvala za odgovore!

Hvala Đuboxu, da ste se spomnili name, zelo sem počaščena. Uspešno delo še naprej!

Zaprašeno: Zdravi možgani, zdravo telo

Z bloga Matica Munca

Začetek pomladi je idealen čas, da malo odprašimo stare objave in z vami delimo tiste vsebine z blogov, ki jih je vredno reciklirati. Prvi po dolgem času v rubriki Zaprašeno gostuje zapis Matica Munca o tem, kako z izgubo telesne kondicije postanejo leni tudi naši možgani.

Vabila

Z bloga Culinary journey by me.

Špela z bloga Culinary journey by me vas s slastno torto vabi na večerjo ob četrti obletnici svojega bloga - vsako leto namreč nanjo povabi enega bralca ali bralko, Vanja s Toka zavesti vas vabi k sladkanju oziroma na svojem blogu prodaja dve kuharski knjigi za peko sladic, med tem ko na blogu Jinov svet lahko najdete povabilo k branju kolumne Borisa Dežuloviča o dobi neumnosti in o tem, kako lahko skoraj vse informacije najdemo s pomočjo Googla, a kaj, ko velikokrat iščemo popolnoma napačne, celo škodljive, na internetu tako najhitreje najdemo teorije zarote in strah pred cepivi ter medicino, razne prodajalce megle in podobno, pred katerimi svari tudi Kostin mozeg.

Z bloga Tok zavesti.

Na prvi dan pomladi se bo zgodil sončni mrk, čeprav bo pri nas viden le delno, nepopolno, kot smo nepopolni prav vsi ljudje in celo Prav posebne mame, zanimiv zapis o napakah in uživanju v procesu ustvarjanja kljub zažagnim piškotom in neuspelim sladicam pa boste našli na blogu Meta mint. Takšne napake so del življenja, medtem ko se napake in nepravilnosti, ki se dogajajo v raznih študentskih klubih in študentskih organizacijah ne bi smele dogajati - na račun študentov, ki jim je denar namenjen, zelo dobro živijo študentski funkcionarji, o tem, kaj se je dogajalo v Klubu mariborskih študentov pa na portalu Pod črto, ki še vedno zbira sredstva za svoj obstoj.

Podpri neodvisno novinarstvo, podpri Pod črto!

Vabimo vas tudi na obisk pripovedovalskega festivala Pravljice danes, ki poteka te dni, jutri, v soboto, 21. marca, ob 11h pa bo Kinodvoru gostovala stripovsko-pripovedovalska animacija po motivih rezijanskih ljudskih zgodb, ki se jih nas večina še vedno zelo dobro spomni iz svojega otroštva. Zverinice iz Rezije so lansko leto izšle tudi v stripu, simpatična Grdina, Leteča lesica, ki ji njena zvitost na koncu prav nič ne pomaga, ter iz različnih predmetov sestavljena zgodba Bežimo, svet se podira! Vabimo vas k branju, prav tako pa tudi k poslušanju oddaje Sektor Ž o ženskih zadrugah jutri, v soboto 21. 3., ob 12h na Radiu Študent ter k spremljanju Đuboxa, ki se počasi prebuja iz zimskega spanca. Če še niste prebrali zadnjega intervjuja z Gito z bloga Odds & Ends ta še vedno čaka na vas, sicer pa se konec meseca po dolgem času spet obeta tudi glasovanje za prišleke.

 

Zverinice iz Rezije.

Intervju: Gita z bloga Odds & Ends

Foto: Damjan Dimič.

Pred vami je nov intervju, z Gito, ki piše in ustvarja Odds & Ends, na katerem objavlja predvsem intervjuje z različnimi zanimivimi ljudmi, umetniki, glasbeniki, takšnimi in drugačnimi ustvarjalci, ki jo navdušujejo. Rada ima glasbo, ideje, internet, družbena omrežja, šport, fotografijo in še kaj, predvsem pa ima rada zanimive ljudi in še raje se loteva novih izzivov. V enem od vprašanj je povedala, da sanja o tem, kako bo iz njenega bloga nekoč nastal večji portal - Đuboxu se zdi, da ga uspešno razvija v to smer: v zadnjem letu Gita uspešno prenovila in mu nadela minimalističen in sodoben videz, o tem, da vsebina za videzom prav nič ne zaostaja oziroma ga celo prekaša, pa se prepričajte sami. Zaradi profesionalnega pristopa pa blog ni prav nič manj simpatičen in vzneseno napisan, takšni so tudi odgovori spodaj in najbrž je takšna tudi Gita sama :). Uživajte v branju!

Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?

O pisanju bloga sem začela sanjariti tam nekje proti koncu osnovne šole, ko je internet ponudil (poleg možnosti neskončnega brskanja za Eminemovimi fotkami) ogromno zanimivih spletnih strani in spletnih dnevnikov. Zakaj imeti blog? Poleg tega, da ohranjam zanimanje za lastne interese in si širim obzorja, spoznavam nove in zanimive ljudi, ideje, kraje in občudujem dodelane fotografije ter skrbno spisane tekste, lahko bloganje vodi tudi do bolj vsakdanjih "življenjskih" koristi, kot so produktivne in pozitivne navade. Med poročanjem o različnih temah se na primer s časom izboljšujem (upam) v svojem načinu in stilu pisanja, iščem alternativne oblike ustvarjanja svojih zapisov, bolje razvijam in usmerjam tok svojih misli in idej, hkrati pa si tudi bolj učinkovito strukturiram svoj prosti čas. S spoznavanjem ustvarjalnih ljudi si pridobivam tudi nove interese in hobije, na katere pred obdobjem bloganja ne bi niti pomislila. Trenutno me na primer navdušuje vse, kar se skriva pod pokrovom ustvarjanja in oblikovanja vsebin na spletu, zato se posvečam tudi bolj podrobnemu spoznavanju HTML in CSS kode. Na kratko: bloganje mi osebno prinaša skoraj samo pozitivne stvari :)!

Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino?

Direktno na blog kliknem takoj po objavi novega posta in v primerih, ko si želim ogledati postavitev zadnjih objav ali ko apliciram spremembe, ki se tičejo oblike bloga. Na statistiko ogledov kliknem večkrat, sploh ob dnevih, ko objavim kaj novega. Zanimivo je opazovati, od kje prihajajo bralci, koliko od njih se na blog vrne večkrat in katere teme jih najbolj pritegnejo. Statistike so res kul. Včasih si vzamem več časa za brskanje po arhivu in tako odkrivam, na katerih področjih se lahko izboljšam, kje se ponavljam, česa na blogu primanjkuje … Prav tako se vsaka objava navezuje na določeno življenjsko obdobje, zato mi arhiv predstavlja tudi neke vrste osebni dnevnik; beležko izkušenj z ljudmi in občutkov, ki so bili povezani z določeno objavo.

O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?

Najraje pišem o zanimivih posameznikih, njihovih idejah in delu. O vsem, kar me navdihuje in za kar mislim, da bi lahko navdahnilo tudi moje bralce. Trudim se, da mi bloganje nikoli ne bi predstavljalo bremena ali pretirane obveznosti in zaenkrat do tega še ni prišlo. Mislim, da lahko iz objav dokaj hitro razberemo, če za njimi ždi zdolgočasenost ali nekakšna prisila in tega si sama nikakor ne želim. Vsekakor pa kdaj pride do točke, ko mi pisanje in urejanje enostavno smrdi. V takih primerih s pisanjem objave prekinem in si vzamem čas za razmislek, ali lahko o tej temi res pišem s srcem. Če ugotovim, da mi pisanje trenutne objave nikakor ne bo steklo, jo za nekaj tednov potisnem v kot in o njej ne razmišljam, ali pa se je kasneje sploh ne dotaknem več. Do opisanega sicer prihaja res redko,  saj običajno že vnaprej predvidim ali mi bo določena tema sploh zanimiva.

Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije spletna debata?

Preden sem se osredotočila na intervjuje, sem pisala o lepoti in modi in takrat je bil odziv bralcev razmeroma velik. Odkar pa sem se usmerila v intervjuje in na splošno drugačne teme, je odziva bralcev kar malo. Seveda je tu treba upoštevati tudi potencial neke teme, da lahko sploh sproži debato. V primeru opisa oziroma recenzije določenega (že tako ali tako) popularnega produkta bo bolj verjetno, da bo objava sprožila obširnejšo debato, v kateri si bodo bralci med seboj izmenjevali replike v obliki izkušenj, mnenj, ali pa zgolj strinjanja ali nestrinjanja. Pri intervjujih z umetniki je običajno manj možnosti za debato, zato se pod njimi običajno znajde le manjše število komentarjev v smislu občudovanja dela predstavljenega posameznika. Je pa res super fajn, ko prejmeš komentar v takšni ali drugačni obliki, saj vsak feedback pripomore k večji motivaciji za bolj zagnano nadaljnje delo. Gospod Velepomembni Ego od časa do časa malce zajoka, ampak ga kar na hitro utišam. Zanj v bloganju res ni prostora.

O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih blogih?

Najraje prebiram bloge z zares kakovostnimi objavami; od glasbenih in avanturistično-potovalnih do raznoraznih lifestyle blogov. Pod terminom "kakovostna objava" mislim na kvalitetne zapise, ki jih odlikuje bogat jezik (po možnosti tudi slovnično pravilen) ter zanimiv in zabaven način izražanja. Prav tako mi zlezejo pod kožo objave, ki vsebujejo zvrhano mero objektivnih informacij, pa tudi kanček nevsiljive subjektivnosti in karakterja. Iz blogov, ki jih spremljam, črpam ogromno idej: kam bi lahko šla na potovanje, katerega novega hobija se lotiti, kako na svež način preurediti najino majhno stanovanje, kako speči najboljša švedska peciva … Mislim, da ni treba poudarjati, da najbolj občudujem bloge, iz katerih sije zagnanost, izvirnost in strast do življenja, ki jo pisci delijo z bralci.

Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil tvoj sanjski blog?

Ko bom velika, bom blogala kot utrgana in se s tem tudi preživljala ;). Moj sanjski blog bi se spremenil v portal, nabasan z opisi in pogovori z zanimivimi ljudmi in projekti. Vsebin ne bi več ustvarjala sama, temveč bi k ustvarjanju povabila tudi druge pisce. S sodelavci bi hodili na potovanja, na katerih bi snemali reportaže in prispevke o ljudeh z izvirnimi hobijih ali alternativnimi življenjskimi slogi. Kako zelo zlajnano, a ne?! Skoraj ne poznam blogerja, ki si ne bi želel točno tega ;).

Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?

Težka izbira! Želela bi brati o vseh članih bloga (no, že skoraj glasbenega portala) Urban Music, o (verjetno že neštetokrat predlagani) Ani iz Fensi Šmensi in o filmoljubnem anonimnežu z bloga Filmoljub. A lahko še nekoga? Ano z Đuboxa!

Najlepša hvala za odgovore!

Najlepša hvala za vabilo in hvala za ustvarjanje Đuboxa!