(Ne)osebno, (ne)iskreno?

Tole se piše že zelo dolgo: lahko bi uporabili tisti najpogostejši neoliberalistični izgovor, da pač ni bilo časa, ampak v bistvu se ta vedno nekje najde – če ne gre drugače, pa na račun spanca: noči, obsijane z računalniškim ekranom, samo zvok tipkovnice, sicer pa tišina – temu se reče novodobna romantika. Če vas zanima, kdo stoji za Đuboxom, potem so sumljive vse osebe z velikimi podočnjaki, ki delujejo neprespano, ampak takšnih je najbrž veliko. Jutranji avtobusi in vlaki so jih polni, vsi zehajoči, utrujeni, siti vsega že v ponedeljek pred sedmo uro, ampak nekateri med njimi vseeno najdejo tisto nekaj volje, da poleg vsega ostalega ustvarjajo še blog: do sem vse super. 

Ko te bloge zbereš skupaj na en sam kup, tako kot to počnemo na Đuboxu, pa se med njimi še bolj očitno pokažejo razlike: med seboj so si zelo različni – ne le tematsko, ampak tudi v pristopu do samega bloganja. Vsak blog naj bi predstavljal osebni prostorček na internetu, ki si ga vsak lahko oblikuje popolnoma po svoje, ampak – če parafraziramo Orwellovo misel – nekateri med njimi so bolj osebni od drugih. Ne gre nujno za to, da na njih avtorji na veliko razlagajo o sebi in o tem, kaj se jim dogaja, ampak v svojih objavah zelo očitno pokažejo svoj odnos do vsebine, ki jo delijo z bralci. Šele v tem trenutku blog iz osebnega dnevnika, ki je zanimiv le tistemu, ki ga piše, njegovim bližnjim in prijateljem (pa še to ne nujno) in nekaj voajerjem, ter tistim, ki bi si radi na njem izborili pozornost, postane zanimiv in relevanten tudi za vse ostale.

Ni dovolj torej na blogu pokazati le, kaj je avtorju všeč in kaj ne, kaj je za zajtrk in za kosilo, katere revije in knjige bere, kaj zna narediti ali skuhati, kakšen telefon uporablja, kako se oblači, ampak je nujna še dodana vrednost, zaradi katere vse to ni zgolj trač iz rumenega časopisa ali celo samo sebi namen (prvi so brani, drugi pa ne, čeprav je vsebina obojih enako prazna). V neki knjigi ali filmu so lahko obravnavane popolnoma banalne teme, pa to še ne pomeni, da gre za trivialno umetnost, medtem ko so največkrat najbolj vzvišene teme ter vrednote obravnavane na tako plehek način, da jih ne moremo jemati resno – recimo: 10 korakov do sreče, Kako najti pravega, Sledi samemu sebi!, in tako dalje, in tako dalje. Zdravje je zdreducirano na Kako do seksi postave?, umetnost pa kastrirana zgolj na zunanji videz, na embalažo lepega, ne glede na to, ali gre za sodobno oblikovanje ali nek gotski portal. Sreča, ljubezen, osebno zadovoljstvo, odnosi, prijateljstvo so obravnavani na enak način kot kuhanje kosila, medtem ko je Cankarju uspelo cel kup simbolov stlačiti v eno samo šalco kave – a ni bil car? Danes bo na fejsbuku dobil cel kup lajkov ...

Če naj bi bilo razkrivanje svojega pogleda na svet, ki pač ne more nastati po vzoru tujih (unikatnih) blogov ali zgledov (ane?), namen večine blogov oz. njihov cilj, pa je poslanstvo Đuboxa ravno obratno: njegovo avtorstvo je pomaknjeno v ozadje, v ospredje pa so/ste vsi ostali – pravzaprav ne blogi, ampak vsebina na njih, posamezne kvalitetne objave. Kakšni so kriteriji? Kako razločiti zrnje od plev? Kako primerjati med sabo recept za hruškovo pito in filmsko kritiko ali pogled na trenutno politično situacijo? Kako krmariti med različnimi okusi? Kako ohraniti kvaliteto in hkrati tudi branost? Kako vplivati ne le na ohranjanje trenutnega stanja, ampak ponudbo blogov izboljšati, spodbuditi še koga, da se odloči za takšno obliko pisanja?

Čeprav se o vsem tem ogromno sprašujemo, premišljujemo, tehtamo, pa odgovorov ne poznamo, kar občasno vodi tudi v dvom o tem, ali je zadevo sploh smiselno peljati dalje, zaradi česar pride do kakšne nezaželene nekaj dnevne pavze, med katero si odpočijemo od Đuboxa, nato pa nas ponovno zgrabi: tista iskrena želja po tem, da čim bolj jasno pokažemo na tisto, kar vsaj malo štrli iz sivega povprečja interneta, na katerem pač vlada totalna anarhija ali pač neposredna demokracija: vsak se sam odloča, kaj bo objavil, kaj bo delil z drugimi. V zasebnem življenju ni dosti drugače, le da smo za svojimi odločitvami prisiljeni tudi stati, ne pa se skrivati za izmišljenimi imeni in vzdevki. To je še en dvom Đuboxa: kako zamolčati svoje avtorstvo in pri tem ostati iskren. Ena možnost je namreč, da zaideš v tisto medlo, na vse strani politično korektno in primerno stanje, zlato sredino, aristotelovski mesotes zmernosti, skratka: postaneš kot slovenski hiphop - neke vrste Borut Pahor, kot ga je na Apparatusu označil N'toko. Ali kot bi rekel nek Đuboxov sorodnik (ja, tudi te imamo): Mlačna voda še za v čevelj ni dobra. Druga možnost pa je, da ne moreš iz svoje kože, in tu pa tam kljub načelni objektivnosti, vsaj med vrsticami precej jasno izraziš svoje mnenje. 

Če vam povemo, kdo piše Đubox, bo ta postal zgolj še en blog, ne pa mesto za vse ostale, zato tega zaenkrat oz. dokler si lista slovenskih blogov za vse želje in okuse ne izoblikuje dovolj trdne identitete, ne nameravamo javno razglašati, nikakor pa to ni skrivnost. Večinoma se nam celo zdi, da se skozi objave o drugih avtorstvo razkriva bolj, kot bi se, če bi pisali o sebi, če vam recimo povemo kakšno ime in priimek ali pa to, da Đubox največkrat nastaja v roza pižami z belimi pikicami, vam morda pokažemo svoj telefon. Dokler so taka dejstva zgolj občasna, so čisto zabavna, sploh če ima blog tudi sicer vsebino, iz katere takoj postane jasno, da gre za razgledanega človeka, ki se ga ne le splača brati, ampak bi se dalo z njim tudi na kavo. Brez imen, itak se bodo prepoznali sami.

Sicer pa se tisti telefon zgoraj na sliki dejansko še uporablja, čeprav baterija počasi pojenja, zato moramo – tako kot je v Sloveniji to v navadi – izkoristiti priložnost tudi za lastne interese (in to bomo definitivno – hote ali nehote – naredili še kdaj!): če ima kdo kaj podobnega, še delujočega in ne rabi več, naj sporoči na mail – z veseljem vzamemo. Tudi Đubox je pač šibak pod kožo, zato njegova vsebina malce niha, ne gre naprej zelo premišljeno in premočrtno, ampak se počasi razvija: kaj bo iz njega nastalo, bomo pa še videli.

Predvsem si ne želi biti zgolj še eden od zbiralnikov za bloge, ampak bi bil raje zbirališče ljudi, ki imajo kaj povedati in pokazati. Pod čisto vsako objavo imate odprte komentarje, za manj javne debate pa smo dosegljivi tudi na mailu jukeboxblogs@gmail.com, veseli bomo pa tudi čisto vsake pripombe ali mnenja, še posebej pa kakšne ideje za izboljšanje. 

Pa ne skrbite: v naslednjih dneh štartamo naprej s polno paro.