ponedeljek, 30. september 2013

Blog meseca oktobra bo ...

... znan jutri!

Glasovanje še do danes zvečer (do polnoči) poteka na tej povezavi.

Ali mora biti študij prijeten?

Začetek študijskega leta se bliža, jutri bodo avtobusi in vlaki nabito polni, Ljubljana pa polna brucev (v ostalih 'univerzitetnih' mestih jih bo zagotovo manj), ki bodo bolj ali manj izgubljeno iskali predavalnice, stranišča, kavarne in trgovine, čeprav naj bi na fakultete prišli predvsem po status in diplomo (oz. magisterij), nekateri pa tudi po znanje. Slednji bodo najbolj razočarani. 

Študij je namreč postal podaljšek srednješolske izobrazbe, nivo znanja ni dosti drugačen, profesorji morajo biti ustrežljivi in prijazni, pedagoški in didaktični, predvsem pa si ne smejo dovoliti, da bi na njihovih izpitih popadalo preveč študentov, saj so ti vir dohodka za fakulteto. Kriteriji znanja tako postajajo nižji, profesorji si enostavno ne upajo postavljati višjih zahtev - po eni strani zaradi groženj vodstva, po drugi strani pa gre za osebno razočaranje nad vedno večjim neznanjem – kot primer: »Mi na izpitih pišejo, da je do naselitve Slovanov prišlo v 19. stoletju, pa jih moram spustiti, ker je zadnji rok in bi bilo sicer premalo vpisanih v drugi letnik.« Primer žal ni izmišljen.

Prebiti se iz prvega v vsak naslednji letnik je tako postalo nekaj, kar zahteva le malo truda in še veliko manj znanja, izpitne pole pa so postale loto listki, ki se jih izpolnjuje po liniji najmanjšega odpora in z zanašanjem na srečo ter prepričanjem o tem, da lahko vedno poskusiš tudi naslednjič, dokler ne prilezeš do zadnjega letnika in diplome, ki je – tudi če se ji reče magisterij – zgolj seminarska naloga iz nepovezanih citatov, slabo prevedenih z Wikipedie, ki jih posloveni šele lektor, če diploma pride do njega, ter jim skuša dati vsaj nek smisel, ob tem pa ga ves čas muči bojazen, da naloga ne bo sprejeta, ker je pač enostavno slaba – navadno je edini, ki se sekira, saj po zagovoru dobi mail ali sms z vsebino: »Najlepša hvala, desetko sem dobila.« Dobro, da ne boste rekli, da pretiravamo s karikiranjem: včasih je ocena tudi devet.

Sploh pa diplome v petih od desetih primerov ni napisal tisti, ki je pod njo podpisan, ampak nekdo drug, ki je tako zaslužil nekaj sto evrov: če kdo ne verjame, mu ni treba, sploh pa se najbrž tudi marsikdo od bodočih študentov predstavlja vse skupaj precej drugače, le da takšni iskalci znanja navadno obupajo celo prej kot vsi ostali, ker jim študij ne nudi nobenega izziva, jih celo malo dolgočasi ali pa se jim zdi zamalo, da morajo na izpitih odgovarjati na vprašanja, ki ne zahtevajo nobenega razmisleka oz. morajo zgolj ponoviti nekaj faktografskih podatkov: vrh ledene gore je seveda prepoznavanje strokovnjakov na fotografijah, ki smo ga omenjali že zadnjič, pri čemer so naši občutki podobni, kot ob trenutni situaciji z GG Mišičem in Luko Koper: ne vemo, ali bi se kislo smejali, jokali, z glavo začeli butati v steno, ker je vse skupaj tako absurdno bizarno.

En tak študent, ki si želi predvsem znanja, kmalu ugotovi, da je bil zgolj naiven in je živel z glavo med oblaki, ker tudi če ga profesorji imajo (in veliko jih je takšnih!), ga naprej posredujejo le v omejeni obliki, prilagojeni trenutnemu stanju, v strahu, da bodo njihova predavanja in izpiti študentom prijazni, da bodo snov podajali dovolj razločno in počasi … Nekateri študentje ne odnehajo tako hitro in začnejo srečo iskati na drugi fakulteti, pa nato na tretji in četrti, dokler se ne zaposlijo ali obupajo, ker nikjer ne najdejo tistega, kar so iskali, drugi že takoj čez študij potegnejo črto, nekako v slogu Najboljši so padli, tretji pa znanje začnejo iskati drugje, izpite pa opravljajo zgolj zaradi formalne izobrazbe: čeprav v študij vlagajo zelo malo energije in časa, so še vedno med najboljšimi študenti, kar priča o tem, da se do dobrih ocen pride precej zlahka, malo težje je le, kadar je snov zelo obsežna, pa še takrat gre le za urjenje spomina, premagovanje lenobe in učenje discipline, ne pa za resnično razmigavanje možganov, razmislek o neki temi, širino in kvaliteto pridobljenega znanja.

Če povemo, da to vsekakor velja za družboslovne fakultete, se bo zagotovo našel kdo, ki bo trdil, da se tam le meša megla in da takšnih kadrov ne potrebujemo, medtem ko naj bi bilo na naravoslovnotehniških vse drugače, zahteve pa večje, kar se vidi tudi pri velikem osipu iz prvega v drugi letnik. Srčno upamo, da slednje drži, kar pa ne pomeni, da je družboslovje nepotrebno mešanje megle – takšno postane šele z vzgajanjem slabih ali zgolj povprečnih kadrov, medtem ko bodo vsi ostali, ki si želijo več znanja, pobegnili v tujino: to ni črna slika prihodnosti, to se že dogaja.

»V sedanjem kriznem času, ko smo priča mnogim vrstam in oblikam degeneracije naše družbe, tudi v visokem šolstvu prepoznavamo različne napačne usmeritve in prakse. Ena izmed njih je upadanje zahtevnosti študija zaradi samospodbujanja všečnosti nekaterih fakultet in njihovih učiteljev, ki si na ta način prizadevajo privabiti dovolj študentov in denarja za svoje delovanje,« začne Miro Cerar svoj premislek o tem, ali bi moralbiti študij prijeten, predvsem pa, ali bi moral biti bolj zahteven, ker se ga fakultete trenutno trudijo oglaševati kot nadvse všečnega.

Do kolumne, omenjene v prejšnjem odstavku, smo prišli s pomočjo Metine liste, na kateri danes lahko najdete tudi povezavo donajboljših reklamnih oglasov proti rasizmu ter še kup drugega zanimivega ponedeljkovega branja, če ga slučajno že niste siti, ker ste se morali prebiti skozi vso to kolobocijo stavkov, ki jih najprej sploh nismo nameravali objaviti, ker se nam je zazdelo, da smo malo preveč moralizirali, kar sama od sebe pa se je pritaknila še polna skodelica gneva. Do objave je kljub temu prišlo, ker naše mnenje ni samo naše, ampak ga delimo še z marsikaterim drugim študentom, diplomantom, z nezaposlenimi in zaposlenimi, prekerci in osebami brez kakršnegakoli statusa. Prerez stanja, ki je zaskrbljujoč, naj bo razumljen kot protest, predvsem pa povod k spremembam: ne le površinskim, ki jih je prinesel bolonjski sistem, ampak h globinskim, takšnim, ki bi študiju vrnile vrednost. 

Dahner Felsenland


fensel2
Vir.

Zapis je zgolj opomnik, namenjen temu, da se v spominu ali med miljavžent priljubljenimi povezavami ne izgubi ime, ki si ga je - sodeč po fotografijah - vredno zapomniti: Dahner Felsenland. Gozdovi in zanimive rdečkaste skale, poleg tega pa še oblica zapuščenih gradov - videti je kot sanjska dežela, ki jo bo treba enkrat obiskati, tako kot je to storila Alcessa z bloga Moosings, ki bi nas zelo razveselila tudi s kratkim turističnim vodičem po nemških deželah - kaj vse se splača videti, česa vse se ne sme zgrešiti - saj internet je poln informacij, a tiste iz prve roke so veliko več vredne, ker se z njimi lažje in hitreje naredi počitniški načrt za (morda že naslednje) poletje - mesta so za nas predvsem oporne točke na zemljevidu, bolj nas zanima vse ostalo: jezera, reke, kje se da veslati, plavati, opazovati ptiče in ostale živali, pohajkovati, hribolaziti, plezati, pa tudi najlepši gozdovi in druge naravne znamenitosti. Kaj pa na počitnicah zanima vas?

nedelja, 29. september 2013

Čokoladna krema v mini krilu in visokih petah

Vir.

Najprej je v naslovu pisalo: čokoladna krema Felicite Kalinšek v mini krilu in visokih petah, kar se je bralo sicer zelo zabavno, a bi lahko privedlo do napačnih tolmačenj, čeprav lahko celo na Wikipediji preberemo, da naj bi imela sestra Felicita smisel za humor, dandanes pa je znana predvsem po svojih kuharskih knjigah in receptih - po enem od njih je v daljni Avstraliji nastala čokoladna krema, ki najbolje uspe, če jo pripraviš v mini krilu in visokih petah: več pa na Down Under Experience.

Naj vas zapeljemo v skušnjavo

Vir.

Fotografija, ki vabi k jurčkom z jajci (mar ni ta besedna zveza zabavna?:), k ajdovi kaši z jurčki, k na maslu popečenim klobukom, ki jih prej narežeš na tanke rezine in na vsako položiš še majhen košček pršuta, vabi k sprehodu v gozd, k plazenju pod smrekicami, malo stran od poti, kjer še ni vse pobrano, vabi k skušnjavi po polni košari, ki jo je nabrala Sashita.

sobota, 28. september 2013

Stranišča, ločena s steklom

Obstaja fakulteta, na kateri morajo študenti, predvsem pa študentke, ker so pač v večini, na izpitu prepoznati literarne zgodovinarje na fotografijah, in obstaja fakulteta, na katerih so stranišča ločena le z mlečnim steklom, skozi katerega se marsikaj vidi: kaj je bolj bizarno, žalostno, nenavadno, presodite sami, da imajo dotična stranišča iz mlečnega stekla tudi vrata, pa lahko izveste iz komentarja pod Diarejo na blogu Irena Sirena. 

četrtek, 26. september 2013

Bistvo paradižnika

paradiznikov_ekstrakt_8
Vir.

Najprej mu moraš odstraniti seme in lupinico, da ostane samo sočno paradižnikovo meso, spremenjeno v gosti sok, iz katerega po šestih urah v pečici izpari vsa voda, da dobiš nekakšno pasto, slastno paradižnikovo esenco, njegovo bistvo, tisto, kar je pri njem najboljše. Če bi, pa ne veš, kako, potem si lahko natančno dokumentiran postopek pogledaš pri Hirkani - mi ji strašansko zavidamo bogastvo, ki ji ga je iz treh kilogramov paradižnika uspelo spremeniti v tri majhne kozarčke paradižnikovega izvlečka.

Plin, steklokeramika ali indukcija?

plin
Vir.

Če imate o zgoraj naštetih besedah kakršnokoli mnenje, vam gre kakšna od njih na živce ne le v teoriji, ampak tudi v praksi, sanjate o štedilniku na drva ali pa ste strastni zagovornik svojega štedilnika, ki je najboljši in edini pravi: debata o tem, kaj je boljše - plin, steklokeramika ali indukcija, se je razvnela na blogu Kruh in vino.

Pletenica z jabolki in bučami


Vir.
Po slivah poznega poletja je čas za jabolka in buče: na dvoriščih kmetij so že postavili največje velikanke, iz njih naredili takšne in drugačne skulpture, mali vrtičkarji pa se veselijo malo manjših sort, na primer zelo priljubljenih buč hokaido, ki jih lahko uporabljate tako za slane kot za sladke jedi. Jabolčni zavitek tako lahko nadgradite in ga popestrite še s kosi buče in testo prepletete v prav posebno obliko, v kito ali pletenico, tako kot je to naredila Ana z bloga Cinnamon and Thyme.

sreda, 25. september 2013

Juha iz pečenih paprik

Vir.

Že iz fotografije je jasno razvidno, da gre za nekaj mamljivega, kar voha se, kako diši, poleg tega pa še poživi kak tak jesenski oblačen dan, kot je današnji, in malo pogreje: če še ne veste, kaj bi skuhali za kosilo, malico ali za večerjo, je juhica iz pečenih paprik, ki jo je NaredilaAna, prava izbira.

torek, 24. september 2013

Stara šola in štekanje trenutnega stanja


http://www.ostriga.org/wp-content/uploads/2013/09/plakat_B1_2.png
Vir.
Žebljico na glavico, direktno v ahilovo peto ali še v kakšno bolj občutljivo točko družbe, je zadel zadnji N'tokov zapis na blogu Ex Shanti Future Shanti: o mladi generaciji, ki je kar naenkrat stara 30 let, čeprav še vedno živi po študentsko, o svetu, ki je resničnosti šov, X-Faktor, v katerem moraš pokazati svoj talent, pa naj si bo to izdelovanje nakita ali prodajanje izdelkov za hujšanje - če možnosti ne izkoristiš, si si sam kriv, seveda, kaj pa se nisi bolj potrudil - več ne bomo napisali, ker vas želimo napotiti k zapisu, ki je res vreden branja. V kontekstu je na mestu dodati le še povabilo na dogodek, na katerega ste vabljeni tako tisti, stari nad 30, kot tisti, ki ste stari manj, skratka: prav vsi, ki bi radi štekali ali pa bi radi samo uživali v dobri glasbi ter podprli tiste, ki se trudijo zanjo - v četrtek se Pri rdeči ostrigi v Škofji Loki začenja festival In memoriam prof. Peter Hafner #5, festival, na katerega vas vabi tudi N'toko v filmčku na linku.

ponedeljek, 23. september 2013

Piškoti z bučnicami

Vir.

Če se s pisano besedo trudimo na Đuboxu delati kar se da nežno, pa smo v govorjeni pri nas pogosto kar malo robati, zato bučnicam rečemo kar bučne peške - no, saj to ni prav nič napačno, se pa bučnice sliši veliko lepše, če je to sploh kak kriterij, bi morali skoraj dodati, da gre za načelo ekonomičnosti jezika, če bi želeli, da bi nam verjeli, ker zgolj estetski normativi lastnega okusa ne morejo služiti dobri argumentaciji. Kljub temu pa svojemu okusu sledimo pri izbiri receptov, ki nam predramijo čute: bučnice in čokolada - to je za naše brbončice dovolj mamljiva kombinacija, da smo morali nujno z vami deliti te čudovite piškote, ki jih je NaredilaAna.

Otok Kaprije od a do ž

Vir.

Majhen otok Kaprije je Danica z bloga Lep dan obiskala izven sezone, ko so plaže prazne, morje pa še dovolj toplo za plavanje, na njem raste timijan in borovci, na sprehodu pa lahko nabereš tudi divje čebulice za kosilo: svoje potovanje je opisala v več zapisih, zaenkrat so vam za branje na voljo trije.

Pita z bučkami, ingverjem in koromačem

Vir.
Poleg vseh sestavin, ki smo jih skupaj stlačili v ne prav kratek naslov, je pita na sliki sestavljena še iz plasti testa in smetane, dodate pa ji lahko tudi sir - kako se ingver ujema s koromačem, preverite sami, recept za to zanimivo pito pa najdete na blogu Lavivavera.

sobota, 21. september 2013

Ne pozabite na glasovanje za blog meseca oktobra!

Malo smo pozabili oglaševati naše glasovanje, ki trenutno poteka na tej povezavi, kjer lahko pustite svoj glas za svoj najljubši, najnanananejši, predvsem pa najpriljubljenejši in sploh ts-ts-ts blog (Alcessa, komentar št. 8, 16. 9. 2013 ob 22.51), ki bo naslednji mesec na častnem mestu zviška gledal na vse ostale: glasujete lahko čisto za vse, ki so trenutno na Đuboxovi listi (kar 150 jih je!), tudi za Prišleke, razen za trenutnega zmagovalca - v zgornjem desnem kotu, ozaljšan (a se reče tako?) z napisom blog meseca bo še dober teden čakal na vaš obisk Lep dan, dokler ga ne bo zamenjal nekdo drug, blog, ki ga lahko pomagate izbrati tudi vi - glasovanje za blog meseca oktobra poteka do 30. septembra do polnoči!

Čokolada z okusom po Prekmurju

Dodaj napis
Prekmurje ima okus po gibanici in bučnem olju, spomladi diši po bezgu, jeseni pa po grozdju in vinu, po jurki in tramincu, lepo zapakirano v bomboniero, okusi Prekmurja v čokoladi, ki si jo lahko pogledate pri Ruth z bloga (Ne)smisel, hkrati pa lahko pri njej spoznate tudi prekmursko govorico, ne le v zapisu, ampak tudi v videoposnetku čisto pravega prekmurskega rapa, ki govori o bolj urbani podobi Prekmurja, o blokih, garažah, hiphopu, bajkerjih, bejbah, grafitih in legendah, »mamo skejterje in hejterje tko kot vsepovsod, živimo povprečno.«

petek, 20. september 2013

Medtem po svetu

Vir.
Đubox je lista slovenskih blogov, na katerih lahko izveste tudi, kaj se trenutno dogaja po svetu: o tem, kako se mora tudi izobražena ženska v Egiptu, kjer živi Bata, nujno čim prej poročiti, o tem, kaj se medtem dogaja v Grčiji, pa izveste pri Jinu. O beli magiji na Črni celini si lahko preberete na blogu Harmonija obstoja obstaja, Nara's blog pa vam ponuja kar globalno sliko sveta: od nemirov v Turčiji, med katerimi so po televiziji predvajali dokumentarec o pingvinih, do nevzdržnih razmer v Kongu, predvsem pa dobite poročilo s konference Globalne mreže ekovasi, ki je julija 2013 potekala v Švici, ter zgodbe o tem, kako kmetujejo v Izraelu, Zimbabveju, Senegalu in tako dalje - zelo zanimivo.

Hudo, noro, zanimivo

Na Slovonskih technobah se vedno najde kaj zanimivega, sploh pa zelo radi preklikamo objave z naslovom Svet se pa vrti, v katerih je toliko res zanimivih reči, ob katerih obstanemo z odprtimi usti, same dobre ideje, ene že malce nore, druge pa pravljično čarobne, kot je lesena hiška na sliki zgoraj, na drugi so pisane stopnice, ki so zagotovo lepše od običajnih sivih, po našem skromnem mnenju pa bi mesta prav z izvirnim street artom in grafiti postala res najlepša na svetu, domačna in razigrana, navsezadnje tudi urbana, prava mesta, seveda pa so nam všeč tudi male koalice, ki lahko držijo zobno ščetko, in še marsikaj. 

Street Art Color Steps in Turkey 1
Vir.

Bučni njoki brez glutena

Vir.
Iz poletja smo se zapeljali direktno v jesen, v hladna jutra, v nogavice in jakne, med odpadajoče listje, predvsem pa od hladne paradižnikove solate in zelenih bučk k oranžnim jesenskim bučam, k juhicam in k bučnim njokom: Špela zbloga Culinary journey by me je naredila takšne brez glutena, vanje pa vmesila pečeno hokaido bučo in jih postregla s poletnimi bučkami v smetanovi omaki in s sirom - kosilce za prehod iz poletja v jesen.

četrtek, 19. september 2013

Intervju: Katja s Peperminta




Foto: Iva Novak.



Katja je punca, ki ima rada šopke, palete, kuhanje in stripe, punca, ki ustvarja Pepermint in ki jo najbrž večini bralcev ni treba posebej predstavljati, ker se nam vsem zdi, da jo poznamo že od nekdaj, da smo skupaj z njo plezali po drevesih, kracali po slikarju in igrali pasjanso. Na svojem blogu, ki nastaja že od leta 2009, se namreč pogosto spominja svojega otroštva in odraščanja, ki je skoraj tako, kot bi bilo naše. Pepermint je njeno prav posebno odlagališče vsega lepega, vsega tistega, kar naredi sama (in sama zna narediti res veliko!), in vsega, kar najde, zasledi, kar jo navduši, kar se ji zdi vredno deliti, Katja je predvsem zbiralka luštnih reči. V zadnji objavi na Pepermintu smo se kar malo zaljubili v Numokk, v izdelke, ki jih sicer sploh ne bi poznali, kar bi bilo res škoda, kot bi bilo škoda, če ne bi bilo bloga, ki ga ustvarja Katja. Z njenimi odgovori je naš vprašalnik postal pravi intervju, tak topel, prisrčen in lep, hkrati pa tudi odlično branje, ki se ga da prebrati v enem samem zamahu - uživajte in tako spoznajte Katjo še iz malo drugačne perspektive, ob tem pa ne pozabite kdaj tudi na Pepermintu pustiti kakega komentarja in povedati, kako zelo vam je všeč.

Vir.



Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?


Ko sem bila jaz majhna, so bili blogi leta stran, na računalniku smo kracali s slikarjem in igrali pasjanso. Želela sem biti cvetličarka (pa sodelavka National Geographica, pisateljica, fotografinja, arhitektka, bralka novic na radiu, profesionalna ustvarjalka kolažev s slikami iz revij, punca od Josepha Gordona Lewitta in bogvekajševse). Moji blogerski začetki so bili precej bolj dnevniško sanjavi, zaradi česar mi je še zdaj nerodno, potem pa sem odkrila tuje lifestyle bloge in v momentu vedela, da lahko končno združim vse, kar sem od nekdaj rada počela. Pri blogu mi je še danes najbolj všeč svoboda, ki ti jo ponuja, tako vsebinska kot oblikovna. Tvoj blog je lahko karkoli. Nenazadnje je lahko tudi fina odskočna deska za zaresno delo, tvoj portfolio in ogledalo tvoje osebnosti. 
Vir.

Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino?

Vsaj enkrat dnevno, priznam. Morda urejam kaj tehničnega in zato večkrat preverim, kako zadeve stojijo na strani, kdaj se zakvačkam s html-jem in z grozo opazujem pomešane elemente strani (in si zaželim fanta programerja alpakej). Ker pa je Pepermint predvsem prostor, kamor zlagam svoj navdih, se zgodi tudi to, da po njem skrolam kar tako, za lepši dan. In iz nostalgije. Kdaj namreč naletim na objavo, na katero sem že povsem pozabila, se ob njej točno spomnim, kdaj sem jo pisala in kaj se je takrat dogajalo. Blog je tako malo tudi moja zgodovina, arhiv mene. 
Vir.

O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?


Če se mi ne da blogati, blog pač malo sameva. Kdaj tudi za kakšen mesec, da si malo odpočijeva drug od drugega. Če objava nastane kar tako, to tudi zapišem, menim namreč, da bralec takoj opazi, če objava ni iskrena. Če ne drugega, gre na živce meni in jo ponavadi kar zbrišem. :) 

Vir.
Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije spletna debata?

Kaj pa vem. Več kot komentarji sami mi pomeni to, da se bralci radi vračajo na blog in da je nasploh odziv nanj pozitiven. Ponosna sem, da ga pozna toliko ljudi, čeprav postanem najbolj sramežljiv in štorast človek, ko ga/me kdo pohvali. Namen Peperminta ni v nabiranju komentarjev, klikov in lajkov, se mi pa zdi lepo, če se kdo potrudi in pokomentira objavo, kjer predstavljam zanimive in kreativne ljudi in njihovo delo. Trudim se predstavljati lepe in navdihujoče stvari, če s tem komu polepšam dan, mu ponudim novo informacijo ali predstavim novega ustvarjalca, je to zame dovolj. Ena stvar je jasna - ko so na vrsti giveawayi, kar naenkrat vsi odkrijejo ikono za komentar in najdejo besede hvale ... In ob tem se kar precej zabavam :) 


Vir.

O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih blogih?



V mojem Bloglovin' nabiralniku so blogi vseh vrst, zagotovo pa je največ takšnih z oznako "lifestyle". Noro se mi zdi, kako sem navezana na nekatere bloge (in blogerke), na katere sem naletela slučajno, morda že pred leti, z njimi jokala, opremljala stanovanja,  se veselila dojenčkov ali novih projektov. Všeč so mi te male zgodbe o uspehu, ki me navdihujejo, da tudi sama naredim nekaj posebnega, čisto mojega. Da ne pesnim preveč, všeč so mi strani, ki kažejo, kako v vsak dan znova videti in ustvarjati lepo. Občudujem iskrenost, domišljen koncept, lep dizajn in fotke, predvsem pa mislim, da so najlepši in najuspešnejši blogi tisti, ki še vedno, kljub komercialnemu uspehu, ostajajo zvesti slogu tistih čisto prvih objav. 

Vir.

Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil tvoj sanjski blog?



Ko bom velika, moj blog morda ne bo več blog, ampak zaresna spletna stran. Moja črna beležka je polna idej in skic, ki čakajo na pravi moment. Morda bo tudi v angleščini. In mogoče ne bo več le »moj«. Res je fino, če lahko ustvarjaš nekaj svojega in po svoje, je pa treba kdaj sprejeti izziv in početi še kaj drugega.


Vir.

Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?



Pa ne samo triiiii. :\ No, naj vam bo. Ano in njen Fensišmensi so najbrž omenili že vsi, pa kaj. Lajfstajl, barve, mesto vidi na svež način, odkriva nove prostore, pa tako rada jo srečam v mestu, z njo poklepetam ali pa si samo pomahava. Še ena Ana, tokrat ta iz bloga Cinnamon and Thyme. Ker so njene fotke (obožujem tudi njen Instagram) lepe, stajlingi rustikalno sodobni, pa tudi tako se mi zdi res fajn punca, čeprav je ne poznam. Za konec pa še Katja in Tjaša, prijateljici z modnega bloga TK Swat, ker sta zabavni, delavni, lepi in si upata.
In hvala Zulejki, ki je predlagala mene. :*

Vir.


Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...