četrtek, 31. oktober 2013

Kostanj in kostanjeve kroglice

Vir.
Jesenski recept, kostanj malo drugače, skuhan, pretlačen, z dodatkom limoninega soka in sladkorja, oblikovan v kroglice in povaljan v naribani čokoladi: recept in zapis o kostanju najdete na blogu Čarovnije z male kmetije.

Globa za napačno parkiranje

Obstaja nešteto načinov za striženje ovac: enega od njih je opisal Nergač - če boste v Ljubljani dobili kazen za napačno parkiranje, vam je ni treba nujno plačati - možno je namreč, da gre zgolj za poziv, ki ga ni izdalo Mestno redarstvo, edini organ, ki vam sme predpisati kazen. Se še kdo spomni mariborskih radarjev? Kdaj bo dokončno prekipelo tudi Ljubljančanom?

Testenine iz bučk

spagetti2_small
Vir.
Namesto klasičnih testenin iz moke lahko naredite takšne iz bučkinih trakov, kot jih je naredila Nasha - o nečem podobnem ste enkrat na Đuboxu že brali: za drugo varianto podobnega recepta pokukajte semkaj.

Očala brez prstnih odtisov?

Čista stekla na očalih so ena od tistih skrivnosti, ki jim na Đuboxu še nismo prišli do dna, neznansko privlačnost med njimi in prstnimi odtisi pa je odkrila tudi Alcessa. Da ne gre za zakon fizike, ki bi se ga ne dalo spremeniti, dokazujejo tisti, ki imajo očala z vedno čistimi stekli: le kako jim uspe?

Šlampasta kuharija

Vir.
Ne boste verjeli, ampak v davnih časih so ljudje kuhali tudi brez guglanja za recepti, pa tudi kuharske knjige so bile pogosto zgolj okras na polici: popolnoma na pamet in po navdihu, z nekaj sreče marsikdaj nastanejo najboljše jedi - preverite morsko paello brez natančnega recepta pri Naturščku.

sreda, 30. oktober 2013

Wadjda

Vir.

Film iz Saudske (ali pač Saudove) Arabije je besedna zveza, ki v glavi najbrž sproži predvsem velik vprašaj, ne pa kakšne asociacije, kaj šele, če gre za film, ki ga je posnela režiserka: Zeleno kolo ali Wadjda obeta nekaj nepoznanega, a zanimivega - več o njem pa v Filmskem kotičku.

Brezglutenski kruh iz riževe moke

rižev kruh
Vir.

Namesto vsaj po okusu napol plastičnega brezglutenskega kruha iz trgovine si privoščite okusnega in zapečenega v domači pečici: izboljšan recept za kruh iz riževe moke najdete na blogu Spinal fluid.

Ste ta mesec prejeli otroški dodatek?

Birokracija
Vir.

V bistvu ne gre zgolj za otroški dodatek, gre za stike z davčnimi uradi, upravnimi enotami, takšnimi in drugačnimi zavodi in centri oz. državnimi institucijami, gre za birokracijo izpolnjevanja nekaj strani dolgega obrazca v treh izvodih (fotokopiranje ne pride v poštev) ali za to, da moraš svoje osebne podatke stokrat prepisovati v vse mogoča okenca, razlika je le v tem, da enkrat piše ime in priimek, drugič pa priimek in ime. 

Gre za to, da so nekatere gospe in kakšen gospod med njimi za pultom res prijazni, ti pomagajo in razložijo, zakaj so tvoji papirji, ki si jih oddal na Gorenjskem romali v Krško, zato traja več kot en teden, da se po pošti vrnejo na tvoj naslov, dodajo še kakšen nasvet, medtem ko se pogosto zgodi, da na vprašanje zgolj skomignejo z rameni in te pošljejo drugam, soba 176, drugo nadstropje, od tam pa spet pred druga vrata, na drugo telefonsko, gospa Mateja bo vedela, skratka: prelaganje odgovornosti na druga pleča. 

Vestni občan bo šel tako brati zakone, v njih iskal rešitev svojega problema oz. to, kaj mora storiti, katere obrazce oddati, da uveljavi svoje pravice oz. zadosti državi, a kaj, ko se mu lahko pripeti, da mu uradna oseba, ko prinese k njej množico popisanih papirjev, reče: "Kaj imate pa to? Tega pa res ne rabite." Čeprav v zakonu piše drugače. In ima ta zakon celo nek smisel: če bi gospa od vsakega zahtevala papirje, ki jih mora potrditi določeno ministrstvo, bi ji to vzelo nekaj sekund, hkrati pa bi tistih nekaj inšpektorjev imelo manj dela, ker jim tega ne bi bilo treba preverjati pri vsakem občanu posebej. Ampak gospa papirjev sploh ni hotela vzeti. Ker ona tega tako ne dela. Ker teh papirjev po njenem sploh ni treba oddajati. Tako kot so to povedali Karmen z bloga Hirkani: da ji vloge za otroški dodatek ni treba oddati, celo dvakrat, dokler oktobra otroški dodatek ni bil nakazan, ker ... ne boste verjeli: niso oddali vloge za otroški dodatek. 

Vse se začne pri odgovornosti posameznika: v tako velikem sistemu, kot je javna uprava,  vlada sindrom internetne anonimnosti - tako kot pod vzdevkom lahko napišeš karkoli, tako lahko stranki podaš napačno informacijo, jo zavedeš, narediš napako, saj zanjo ne boš kriv ti, ampak nek abstraktni mastodont, ki se mu reče javna uprava. Ali pač država. Več v Prišepetovalcih, predvsem od 24:46 dalje, ko beseda nanese prav na zgoraj napisano, kako preoblikovati obrazce, da bodo bolj uporabni, si preberite na D_magazinu, Stop birokraciji pa lahko rečete tudi na istoimenski strani.

torek, 29. oktober 2013

Pravična čokolada

Vir.

Čokolada je lahko le sladka razvada, lahko pa je tudi zdrava, če izberete tako z veliko kakava in je ne pojeste preveč, hkrati pa lahko pri nakupu poskrbite, da gre denar, ki ste ga odšteli zanjo, v prave roke. Vse o pravični trgovini, pridelovanju kakava, predvsem pa o čokoladi in o sejmu Čokoljana, ki se je nekaj dni nazaj odvijal v Ljubljani, najdete na blogu Retrospektiva.

Hobitske hiške



Vir.
V predalu, v katerem so v možganih shranjeni stereotipi, je Nova Zelandija pravljična dežela, po ogledu fotografij hobitske vasice, ki se skriva sredi zelenih hribčkov, pa si vse skupaj predstavljamo še malo bolj sanjsko in idilično: več pa na blogu Teresamisu.

ponedeljek, 28. oktober 2013

Zelena zelenjavna juha

Vir.

Zelena juha je narejena iz zelene zelenjave, med katero nista le brokoli in bučka, ampak tudi zelena, seveda pa vanjo lahko dodate tudi še kaj drugega - NaredilaAna priporoča iskanje navdiha za kuhanje med jesenskimi pridelki na vrtu.

Karmen z bloga Hirkani na Apparatusu

Če še niste poslušali pogovora s Karmen, ki ustvarja blog Hirkani, mu lahko še vedno prisluhnete na Apparatusu: o vrtnarjenju namesto fitnesa, o kuhanju in o impulzivnem fotografiranju na p in na film s pretečenim rokom uporabe ter o vsem ostalem. Fajn!

Testo, ki plava

Lebdeč starter.
Vir.

Lahko bi rekli, da je tisti, ki drži glavo nad vodo in ne potone, iz pravega testa: da to ne velja le metaforično, ampak se da dokazati tudi s preprostim fizikalnim poskusom, si poglejte pri Nataši z bloga Zapečenega kruha se največ poje, ki je nahranila rženi starter - ker prazna vreča pač ne stoji pokonci - in ga naučila plavati, da je dokazala, kako zelo živ je.

sobota, 26. oktober 2013

Ha!


Teorija, da bloge pišejo samo kul ljudje (strokovni terminološki izraz), se je vnovič pokazala za resnično: dokaz je priloženo slikovno gradivo, popolno presenečenje in prijazen odziv na objavo na linku, kjer smo bolj za hec kot zares napisali, da bo šel oldtajmerski telefon kmalu v franže, zato je čas za zamenjavo z novejšim modelom: evo, pa ga imamo!

Zraven smo dobili še lično zapakirano jabolčno marmelado z medom, ki zaenkrat še čaka, da jo preizkusimo skupaj z najboljšimi brezglutenskimi in paleo palačinkami iz tapiokine moke, ki se ne lomijo in so še odličnega okusa: recept za oboje najdete na RetroSpektivi, blogu, ki ga ustvarjajo Eva, Špela in Miha, s katerimi smo že kar pred nekaj časa naredili tudi intervju, ki se ga splača vnovič prebrati. Poleg tega lahko dodamo še, da sta dekleti povedali, kako blog vpliva na resnično življenje: od kar ga imajo, jejo bolje. :)

Vsekakor obiščite RetroSpektivo, če vas zanimajo paleo prehrana, lomo fotografija, glasba, potopisi s potovanj in še marsikaj, vsake toliko časa pa tudi razni naredi sam projekti, kot je tale etui na spodnji sliki: čeprav naj bi bil namenjen sončnim očalom, bi se ga dalo porabiti tudi kot torbico oz. žepek za telefon, če imate kaj modernejšega in bolj občutljivega, seveda - tisti na zgornji sliki je ne potrebuje in prav to je ena od njegovih prednosti, čeprav z njim ne moreš preverjati, kaj se dogaja na blogih, zato pa je toliko lepše, ko te na računalniku vsak dan pričaka cela vrsta novih objav na Đuboxu - sedaj pa vsi, ki pišete blog, še enkrat preberite prvi stavek - kul ste, vsekakor!
Vir.

Špeli in Evi pa še enkrat en velik hvala!

petek, 25. oktober 2013

Amsterdam

Vir.

Pravkar smo izvedeli, da so mladi iskalci dela na zaposlitvenem sejmu o Angliji izvedeli predvsem to, kaj najraje jedo Angleži ter da tam zaradi podnebja pogosto dežuje, o samih priložnostih pa pravzaprav nič. Kot da bi se zaradi dežja in pregovorno slabe hrane kdo branil službe tam ali pač v katerikoli drugi severni deželi, kot da vsi potrebujemo palme, večno sonce in modro nebo ter domačo hrano, potice, polnjene z domoljubjem, da preživimo, ne pa službe, denarja, možnosti za bivanje in dostojanstva, kot da nihče zaradi sivega neba ne bi hotel odpotovati v London, Oslo ali pač Amsterdam, čeprav bi tam morda lahko živel bolje. O tem, kako te lahko že na kratkem izletu prevzame tudi deževen Amsterdam, pa pri Mateji Lukežič.

Zaprta Slovenska cesta


Vir.
A ste že spili kavo in pojedli brezplačni rogljiček na še ne tako dolgo zaprti Slovenski cesti? Prazni rumeni stolčki, ki so videti nadvse neudobno, so pritrjeni na lesene palete, mimo vozijo avtobusi, taksiji in tudi še kakšen avto, od katerih so ločeni le z rdeče-belim trakom: takšno naj bi bilo mesto, prijazno ljudem. Ne le, da je podoba kaj klavrna, ampak so zanjo zapravili tudi čisto preveč denarja (in ga bodo še), slikovit opis in kritiko trenutnega stanja si preberite pri Nergaču, pri Ireni Sireni pa dobite fotomaterial.

Quiche z bučkami

IMG_3403
Vir.

Ideja za hitro kosilo ali večerjo: kako se naredi testo, je jasno s slike, iz njega oblikujete podlago na pekaču, nato pa jo obložite po svoje - pospravite hladilnik, nanjo lahko date tudi tisto, česar sicer ne bi nihče pojedel, saj  naslednjem koraku vse skupaj prikrijete in zamaskirate z mešanico jajc in kisle smetane, spečete in pojeste skoraj vse, razen nekaj koščkov, ki jih lahko naslednji dan nesete s sabo v službo ali kam drugam - quiche je namreč odličen tudi hladen, vse ostale informacije in natančen recept s še več fotografijami pa najdete pri Micimici.
IMG_3429
Vir.

November je čas za LIFFE

Via Filmski kotiček.

Da se boste lažje odločili, katere filme na Liffu si splača ogledati oz. katerih ne smete zamuditi, si poglejte vodič, ki ga lahko najdete v Filmskem kotičku: že po njegovi dolžini je jasno, da je izbira velika, zato se je še toliko težje odločiti, katere filme izpustiti in kateri so res vredni obiska - sedaj je čas, da naštudirate program in kupite karte, novembra pa se prepustite užitku na velikem platnu.

četrtek, 24. oktober 2013

Najboljši domači sladoled

Vir.

Še vedno je jesen, ampak tudi v tem letnem času paše sladoled: kako ga na enostaven način narediti doma, si preberite pri Ireni Sireni.

Podobe jeseni




Košarice z jurčki in rikoto.
Navodila za uporabo: besedilo stoji popolnoma zase, klik na fotografijo ali na podnapis pod njo pa vas odnese v jesen na slovenskih blogih.   

Jesenska ohrovtova mineštra.
Bojda je treba biti v trendu, vsaj tako piše na naslovnici marsikatere revije, čas je za škornje in plašče, ker je jesen, pa čeprav je zunaj še tako toplo, da je včasih še tanka jakna odveč, ampak treba je slediti duhu časa, ki vsako leto znova pride in se potem lahko reciklira iste misli na sto različnih načinov.
Triglav in jesenski macesni
Vogar-Pršivec-Sedmera jezera v barvah jeseni.
Temu se reče cikel letnih časov, ki so se sicer v zadnjih letih malo uprli in začeli delovati po svoje, briga njih za točne datume na koledarju, ki je itak že malo zastarel, briga njih za simbolne predstave, za jesen z vencem listja in grozdja na glavi in jabolki v košari, ampak mi pa še vedno iščemo neko trdnost v tem fluidnem času prav v menjavanju letnih časov, stalnici, na katero se lahko zanesemo, če se že na svoje zdravstveno zavarovanje ne moremo, ker so čakalne vrste pač take, kot so, eno leto za prvi pregled pri revmatologu, recimo, pa doplačila za zdravila, ki jih nujno rabiš, ne moremo se zanesti na službo in plačo, kaj šele na politiko, v kateri pa se - ironično - obrazi ne menjajo tako hitro. 
Talking to volcano.
Ampak ok, pustimo to, pustimo resničnost pri miru in se podajmo v varne svetove naših predstav, v katerih je konec oktobra, zato jemo kostanj s prezeblimi rokami, hodimo po jurčke in lisičke (ta je še najbolj resnična), se grejemo s toplimi napitki in slastnimi jesenskimi pitami (slive, jabolka, hruške, grozdje ...), večere pa izkoristimo za branje knjige, medtem ko čez dan uživamo na sprehodu ob občudovanju jesenskega listja v gozdu, ker imamo vsi na razpolago toliko prostega časa, ki ga lahko porabimo samo za lepe reči.
A small World full of opportunities.
Virtualna resničnost je v tem smislu varen pristan, ker z izjemo nergavih komentatorjem na najbolj obljudenih portalih, ki vzklikajo vsevprek iste reči, v njej vlada skoraj sama pozitivnost: najbrž jo v teh časih recesije kar malo rabimo, da se vanjo umaknemo pred krutim svetom realnosti.

100_7631m
The solace of nature.
Ne bi si drznili iz vsega tega narediti kakšnega sociološkega pregleda, ker to ni v naši domeni, vsekakor pa morate priznati, da je zabavno, ko na internetu oktobra najdeš skoraj več jeseni kot v resničnosti.

Boljše kot Pocket Coffee: Domače čokoladne kroglice.
Stanovanja, pisarne in notranjosti avtomobila se ne spreminjajo ravno zelo v skladu z letnimi časi, še najbolj očitno se to pozna pri temeperaturi, odvijanju ventilov na radiatorju, čeprav v zadnjem tednu niti to ni več tako zelo nujno, ker so dnevi topli, deke in dodatni kovtri pa povsem odveč.
Jesenska romanca.

V mestih pa so pločniki enako sivi, listje sproti pometejo ali ga odpihne veter, na jesen pa opozarjajo samo prodajalci kostanja, medtem ko so cene ene merice očitno namenjene komu drugemu, ne pa večini. 
Pririne jabolčne miške.
Kaj nas torej zanima? Kaj beremo? Kaj delimo z drugimi? Pometanje listja vsak dan, ker sicer cesta ni prevozna, je totalno banalna vsakodnevna rutina, tako kot jutranje premikanje budilke naprej za 5 ali 10 minut, medtem ko je pitje kave ali vroče čokolade, eden od teh naših malih obredov, ki nas držijo pokonci, dajejo občutek varnosti in kratkotrajnih užitkov, iskanje smisla v malenkostih iz lepe skodelice, v dobrem kosilu. 
jesen13
Jesen na Onkraj gradbišča.
Iz poti v službo ali na faks si naredimo sprehod, gremo čez park, pojemo tam malico in uživamo v navadnem rogljičku z marmelado za kakšen evro in celo v nedozorelem paradižniku na vrtu iščemo lepo. Skromni smo, se vam ne zdi?
420_small
Ko pride jesen.

Presno

Vir.
Namesto teksta tokrat samo fotografija, na blogu Teresamisu pa si lahko pogledate celo filmček o pripravi fotogenične presne hrane.

Nagradna igra: pletena košarica

 photo lavivavera-makro_zpsfe4e1b19.gif
Vir.

Samo kot opozorilo, da slučajno ne zgrešite, če bi želeli imeti novo košarico za shranjevanje česarkoli že: vse informacije dobite na blogu Lavivavera.

sreda, 23. oktober 2013

(Ne)osebno, (ne)iskreno?

Tole se piše že zelo dolgo: lahko bi uporabili tisti najpogostejši neoliberalistični izgovor, da pač ni bilo časa, ampak v bistvu se ta vedno nekje najde – če ne gre drugače, pa na račun spanca: noči, obsijane z računalniškim ekranom, samo zvok tipkovnice, sicer pa tišina – temu se reče novodobna romantika. Če vas zanima, kdo stoji za Đuboxom, potem so sumljive vse osebe z velikimi podočnjaki, ki delujejo neprespano, ampak takšnih je najbrž veliko. Jutranji avtobusi in vlaki so jih polni, vsi zehajoči, utrujeni, siti vsega že v ponedeljek pred sedmo uro, ampak nekateri med njimi vseeno najdejo tisto nekaj volje, da poleg vsega ostalega ustvarjajo še blog: do sem vse super. 

Ko te bloge zbereš skupaj na en sam kup, tako kot to počnemo na Đuboxu, pa se med njimi še bolj očitno pokažejo razlike: med seboj so si zelo različni – ne le tematsko, ampak tudi v pristopu do samega bloganja. Vsak blog naj bi predstavljal osebni prostorček na internetu, ki si ga vsak lahko oblikuje popolnoma po svoje, ampak – če parafraziramo Orwellovo misel – nekateri med njimi so bolj osebni od drugih. Ne gre nujno za to, da na njih avtorji na veliko razlagajo o sebi in o tem, kaj se jim dogaja, ampak v svojih objavah zelo očitno pokažejo svoj odnos do vsebine, ki jo delijo z bralci. Šele v tem trenutku blog iz osebnega dnevnika, ki je zanimiv le tistemu, ki ga piše, njegovim bližnjim in prijateljem (pa še to ne nujno) in nekaj voajerjem, ter tistim, ki bi si radi na njem izborili pozornost, postane zanimiv in relevanten tudi za vse ostale.

Ni dovolj torej na blogu pokazati le, kaj je avtorju všeč in kaj ne, kaj je za zajtrk in za kosilo, katere revije in knjige bere, kaj zna narediti ali skuhati, kakšen telefon uporablja, kako se oblači, ampak je nujna še dodana vrednost, zaradi katere vse to ni zgolj trač iz rumenega časopisa ali celo samo sebi namen (prvi so brani, drugi pa ne, čeprav je vsebina obojih enako prazna). V neki knjigi ali filmu so lahko obravnavane popolnoma banalne teme, pa to še ne pomeni, da gre za trivialno umetnost, medtem ko so največkrat najbolj vzvišene teme ter vrednote obravnavane na tako plehek način, da jih ne moremo jemati resno – recimo: 10 korakov do sreče, Kako najti pravega, Sledi samemu sebi!, in tako dalje, in tako dalje. Zdravje je zdreducirano na Kako do seksi postave?, umetnost pa kastrirana zgolj na zunanji videz, na embalažo lepega, ne glede na to, ali gre za sodobno oblikovanje ali nek gotski portal. Sreča, ljubezen, osebno zadovoljstvo, odnosi, prijateljstvo so obravnavani na enak način kot kuhanje kosila, medtem ko je Cankarju uspelo cel kup simbolov stlačiti v eno samo šalco kave – a ni bil car? Danes bo na fejsbuku dobil cel kup lajkov ...

Če naj bi bilo razkrivanje svojega pogleda na svet, ki pač ne more nastati po vzoru tujih (unikatnih) blogov ali zgledov (ane?), namen večine blogov oz. njihov cilj, pa je poslanstvo Đuboxa ravno obratno: njegovo avtorstvo je pomaknjeno v ozadje, v ospredje pa so/ste vsi ostali – pravzaprav ne blogi, ampak vsebina na njih, posamezne kvalitetne objave. Kakšni so kriteriji? Kako razločiti zrnje od plev? Kako primerjati med sabo recept za hruškovo pito in filmsko kritiko ali pogled na trenutno politično situacijo? Kako krmariti med različnimi okusi? Kako ohraniti kvaliteto in hkrati tudi branost? Kako vplivati ne le na ohranjanje trenutnega stanja, ampak ponudbo blogov izboljšati, spodbuditi še koga, da se odloči za takšno obliko pisanja?

Čeprav se o vsem tem ogromno sprašujemo, premišljujemo, tehtamo, pa odgovorov ne poznamo, kar občasno vodi tudi v dvom o tem, ali je zadevo sploh smiselno peljati dalje, zaradi česar pride do kakšne nezaželene nekaj dnevne pavze, med katero si odpočijemo od Đuboxa, nato pa nas ponovno zgrabi: tista iskrena želja po tem, da čim bolj jasno pokažemo na tisto, kar vsaj malo štrli iz sivega povprečja interneta, na katerem pač vlada totalna anarhija ali pač neposredna demokracija: vsak se sam odloča, kaj bo objavil, kaj bo delil z drugimi. V zasebnem življenju ni dosti drugače, le da smo za svojimi odločitvami prisiljeni tudi stati, ne pa se skrivati za izmišljenimi imeni in vzdevki. To je še en dvom Đuboxa: kako zamolčati svoje avtorstvo in pri tem ostati iskren. Ena možnost je namreč, da zaideš v tisto medlo, na vse strani politično korektno in primerno stanje, zlato sredino, aristotelovski mesotes zmernosti, skratka: postaneš kot slovenski hiphop - neke vrste Borut Pahor, kot ga je na Apparatusu označil N'toko. Ali kot bi rekel nek Đuboxov sorodnik (ja, tudi te imamo): Mlačna voda še za v čevelj ni dobra. Druga možnost pa je, da ne moreš iz svoje kože, in tu pa tam kljub načelni objektivnosti, vsaj med vrsticami precej jasno izraziš svoje mnenje. 

Če vam povemo, kdo piše Đubox, bo ta postal zgolj še en blog, ne pa mesto za vse ostale, zato tega zaenkrat oz. dokler si lista slovenskih blogov za vse želje in okuse ne izoblikuje dovolj trdne identitete, ne nameravamo javno razglašati, nikakor pa to ni skrivnost. Večinoma se nam celo zdi, da se skozi objave o drugih avtorstvo razkriva bolj, kot bi se, če bi pisali o sebi, če vam recimo povemo kakšno ime in priimek ali pa to, da Đubox največkrat nastaja v roza pižami z belimi pikicami, vam morda pokažemo svoj telefon. Dokler so taka dejstva zgolj občasna, so čisto zabavna, sploh če ima blog tudi sicer vsebino, iz katere takoj postane jasno, da gre za razgledanega človeka, ki se ga ne le splača brati, ampak bi se dalo z njim tudi na kavo. Brez imen, itak se bodo prepoznali sami.

Sicer pa se tisti telefon zgoraj na sliki dejansko še uporablja, čeprav baterija počasi pojenja, zato moramo – tako kot je v Sloveniji to v navadi – izkoristiti priložnost tudi za lastne interese (in to bomo definitivno – hote ali nehote – naredili še kdaj!): če ima kdo kaj podobnega, še delujočega in ne rabi več, naj sporoči na mail – z veseljem vzamemo. Tudi Đubox je pač šibak pod kožo, zato njegova vsebina malce niha, ne gre naprej zelo premišljeno in premočrtno, ampak se počasi razvija: kaj bo iz njega nastalo, bomo pa še videli.

Predvsem si ne želi biti zgolj še eden od zbiralnikov za bloge, ampak bi bil raje zbirališče ljudi, ki imajo kaj povedati in pokazati. Pod čisto vsako objavo imate odprte komentarje, za manj javne debate pa smo dosegljivi tudi na mailu jukeboxblogs@gmail.com, veseli bomo pa tudi čisto vsake pripombe ali mnenja, še posebej pa kakšne ideje za izboljšanje. 

Pa ne skrbite: v naslednjih dneh štartamo naprej s polno paro.

ponedeljek, 21. oktober 2013

Blog meseca novembra

Pompozno najavljamo glasovanje! 

Glasovanje za najboljši, najlepši, najkvalitetnejši, predvsem pa najpriljubljenejši in sploh naj naj blog, ki bo cel november ždel čisto na vrhu Đuboxove lestvice, na najbolj vidnem mestu, očislan s častnim napisom: blog meseca! 

Ne le, da bo lahko zviška zrl na vse ostale in se sončil pod žarometi slave, ampak ga ne bo mogel spregledati prav nihče, zato se zmagovalcu obeta tudi več klikov in več obiskovalcev.
Dolgo smo modrovali, se posvetovali z vsemi očaki in strici iz ozadja, tudi tete so nam prišepetovale, kako naj poteka glasovanje, dobivali smo modre kuverte, v katerih so nas ob enem skušali podkupiti in nam hkrati grozili, če ne bomo uvedli sistema, na podlagi katerega bi imel točno določen kandidat prave barve, vzorca in s trenirko pravšnjega materiala, določene prednosti in s tem več možnosti za zmago, nekateri pa so od nas z izključno dobrimi nameni od nas zahtevali, da lahko glasujejo le tisti v tazahmašnem gvantu, nikomur od teh pa se nismo dali ter se tako soglasno odločili, da flancanje o neposredni demokraciji iz teorije prenesemo v prakso.
 
Pravila:

1. Prav vsi blogi na Đuboxovi listi se tako lahko potegujejo za mesto zmagovalca, razen trenutnega bloga meseca (glej zgoraj desno), za katerega ta mesec ne morete glasovati, saj sta dva zaporedna zmagovalna mandata po naših zakonih prepovedana.

2. Glasovanje je javno in poteka v komentarjih pod to objavo.

3. En komentar pomeni en glas za en blog.

4. Ena oseba lahko glasuje tudi večkrat, ker zaenkrat še ne moremo preverjati številke vaše osebne ali potnega lista in bančne kartice (NSA trenutno žal noče posredovati teh podatkov).
 
5. Iz komentarja mora biti jasno razvidno, kateremu blogu namenjate svoj glas. Veseli bomo, če dodate še kratko utemeljitev (Primer: Glasujem za Đubox, ker je najboljši.).

6. Če iz komentarja ne bomo znali razbrati, komu ste namenili svoj glas, ga ne bomo upoštevali. Prav tako ne bomo upoštevali komentarjev, v katerih boste glasovali za več kot en blog. 
 
7. H komentarjem tega glasovanja se prištejejo še glasovi iz prejšnjega meseca. Nekateri blogi tako začenjajo tekmovanje z rahlo prednostjo, ki se nam zdi pravična, saj so si prislužili vaše glasove (če se kdo ne strinja, naj pove), ki bi v nasprotnem primeru postali nični:

1 glas so do sedaj dobili Bratinov, Lenn, Uglašena kuhinja, Nergač, Naredila Ana, Moj svet kuhanja in priprave sladic, Coprnije, Fotogaja in Tok zavesti.

2 glasova ste podelili Hiši Pšenički in Culinary journey by me.

3 komentarje ste namenili Kostnemu mozgu.

4 je število glasov, ki jih je dobila Retrospektiva.

7 glasov ima Pepermint.

8 komentarjev se je nabralo za Lavivavero.

Za vse ostale bloge pa se tekmovanje začenja z ničle. 

Glasovanje traja do 31. oktobra 2013 do polnoči (če komentar oddate 00:00 bo še veljaven, minuto čez pa ne več).

V BOJ!

četrtek, 17. oktober 2013

Gozd in gož


Vir.
Danes vam ponujamo sprehod po gozdu, na katerem lahko morda srečate tudi goža, ki ga lahko občudujete na fotografijah z bloga Čarovnije z male kmetije, lahko se vanj odpravite v resnici, naberete kostanj in kakšnega jurčka ali drugo gobo, lahko pa se po njem sprehodite tudi v domišljiji - s pomočjo ilustracije Maje Kastelic.

sreda, 16. oktober 2013

torek, 15. oktober 2013

Trikotniki z blitvo in feto

Vir.
Za malico, kosilo ali večerjo, morda pa za prigrizek kar tako, zato da porabite blitvo, ki jo je v zmrzovalniku dovolj že za celo zimo, nekaj pa jo ostaja celo še na vrtu, lahko naredite odlične trikotnike: v testo poleg blitve zavijete še feta sir in nekaj dodatkov, spečete in pojeste. Recept in fotografije, ob katerih se nam cedijo sline, pa na blogu Moj kras in svet okrog.

Finska

Vir.

Alja z Ljubeznic je eno leto preživela in študirala na Finskem, ob tem pa tudi pridno pisala na posebnem blogu, kjer vas čaka veliko fotografij in branja.

ponedeljek, 14. oktober 2013

Izenačeno

Vir.


Vzeli smo si nekaj časa za premislek, da preučimo rezultate zadnjega glasovanja za prišleke in razsodimo, kateremu blogu podeliti zmago: nikakor namreč nismo pričakovali, da bo izid izenačen, a se je zgodilo prav to, zato je bilo treba spremeniti pravila oz. jih prilagoditi nastali situaciji. 

3. mesto: What have I learned today in Blaž kuha sta dobila vsak po 1 glas
2. mesto: Flip Flip Me Heidi ima sedaj 8 glasov
1. mesto: Mikstejp in Čarovnije z male kmetije s 27 glasovi

Tuhtali smo, se posvetovali, praskali po glavi in iskali rešitev, kako se odločiti med okraski, ki na Mikstejpu v zadnji objavi kar vabijo na zabavo, in med slastnimi ajdovimi palačinkami s čežano, ki jih lahko občudujete na Čarovnijah z male kmetije. 

Odločili smo se, da ne razglasimo le enega zmagovalca, ampak kar dva, zato sta oba bloga, ki sta se po vaši zaslugi znašla na prvem mestu, sprejeta na Đubox!

 Čestitamo!
Vir.

Prostor sta zmagovalcema odstopila zadnji blog na Đuboxu Za ljudi! in Črkujem od smeha, ki je žal postal zaprt za javnost. Preselili smo ju v blogerska večna lovišča: seznam blogov, ki so zaradi takšnih ali drugačnih razlogov izumrli. Da bi bilo čim manj takšnih!

sobota, 12. oktober 2013

Lep teden

Vir.

Vzporedna resničnost na Đuboxu vedno obstaja, tudi takrat, ko v realnosti ni vse tako, kot si je človek zamislil, ko se smrka in kiha, ko je vsega preveč in se dnevi končujejo v jutranjih urah, začenjajo pa tako kmalu, da spanje skoraj ne obstaja: tam nekje vmes se glava izprazni in ni energije za pisanje, ampak tistih nekaj klikov do lepšega sveta nekoga drugega je pa vedno mogoče. 
Vir.
Teden tako postane vsaj malo tudi lep, ker je takšna lahko tudi žalost deklice, ki ji je bila prevelika za ta svet, zato je zbrala pogum in skočila v drugega: Ninalena jo je ujela v skoku, z eno nogo že drugje, izven slike. Posebna deklica, takšna kot je Sofia, ki si jo lahko pogledate v filmčku na Pepermintu, predvsem pa tam najdete zgodbo o njeni mami Petri, ki na neverjetno iskren in neposreden način spregovori o svojih občutkih - nikakor ne samo o lepih. Prav zato te presune, se te dotakne, nekako tako kot knjiga Krive so zvezde Johna Greena, ki jo v branje priporoča Tomaž.
Tako kot Anita z bloga Life, style, fun, ki jo sicer poznamo kot vedno nasmejano in veselo dekle, tokrat pa je priznala, da ni vedno lahko biti pogumen, se skušati postaviti na lastne noge v svetu recesije in v svetu, v katerem se vse meri v denarju. Začarani krog, v katerem moraš prodajati pod ceno, ker si sicer tisti, ki bi izdelke/storitve radi kupili, teh ne bodo mogli privoščiti, ker so tudi sami slabo plačana/prekerna, predvsem pa izkoriščana delovna sila, je težko spremeniti v čarobno deželo, v kateri si za svoje delo in trud poplačan tako, kot si to zaslužiš. Kaaiti je uspelo vsekakor potrebujemo več takih! Dodajamo pa še slideshow za motivač.
Vir.

Ker so s podobnimi občutki, kot so Anitini, srečuje vse več mladih, ki iz varljivo varnega študentskega statusa padejo direktno v brezposelnost in odvisnost od drugih, nas je ta teden razveselila Zulejka, ki je dobila vsaj začasno službo, pa čeprav tako, kjer se pije le kava z avtomata, zato si jo skuha doma in jo nosi s sabo, prav tako kot vodo: če še nimate stekleničke zanjo ali pa si želite lepšo, predvsem pa bi radi podprli dve ustvarjalni dekleti, potem pokukajte na Lavivavero in naročite svojo čutarico z etno motivom. 

Vir.
Bolj ko si vpotegnjen v rutino, bolj nujno je svoj pogled kdaj pa kdaj izpostaviti tudi prepihu: na istoimenskem blogu je Tea Hvala pisala o staranju, o katerem navadno razmišljamo zgolj v okviru biološkega determinizma, kot o neizogibnem, ki nas čaka po sladki mladosti, v kateri je mogoče vse, potem pa nam ostanejo le še šibka in onemogla telesa - že vohate stereotipe? Kako jih preseči, kako o staranju razmišljati onkraj telesa, a še vedno tudi skozi telo, kako sprejeti spreminjanje svojega telesa, če v medijih to ostaja vsaj na videz enako: gladko, lepo, prožno, mehko, zdravo - podobe vitalnih in mladostnih starejših žensk niso le pozitivne, ampak lahko tudi frustrirajo, povzročajo skrivanje in prikrivanje gub in sivih las, povzročajo sram ob inkontinenci ali pa zgolj občutek nemoči, ko telo ni več zmožno tistega, kar je nekoč lahko naredilo. Zgoraj omenjeni zapis na blogu Prepih je nastal ob plesni predstavi Maje Delak Kaj če, odličnem solo performansu, v katerem gre za prevpraševanje predpisanega, priporočenega in primernega, gre za zapovedi o tem, kakšno bi moralo biti naše telo: vedno na razpolago za delo, za izkoriščanje, močno, vedno v pogonu, torej bi moralo biti večno mlado, brez bolečin, vsega zmožno, nikoli staro, predvsem pa bi moralo svoje negativne občutke znati zamolčati, če želi ostati uspešno. 
Vir.

Prepih se lahko doživi tudi na potovanjih, sploh takih po daljnih krajih, po peščenih sipinah, v Maroko in Senegal, sploh če se tja odpraviš s starim mercedesovim kombijem, tako kot Pajk, poti bližje pa so še bolj dosegljive: če je vreme pravo, je fino pobegniti v hribe, recimo na Kepo, tako kot je to storil Nergač, ali pa na koncert, sploh kakšen tak, kot je tisti od Mačje godbe in Nece Falk - fotografije iz njega si lahko ogledate na blogu Zaodrje, predodrje. 
Vir.

Vedno se tudi paše pocrkljati z dobro hrano: limoninim kolačem brez glutena, ki ga je spekla Špela z bloga Culinary journey by me, ali pa kar celo slow food pojedino, ki jo v besedi in sliki najdete pri Sashiti. Za zraven pa še nekaj duhovitega pisanja o stereotipih in šopingu, ki ga najdete pri Aljošu Harlamovu, in za takrat, kadar niti za branje ni dovolj energije in časa, pa lahko vsaj gledamo ilustracije: ta mesec so se znašle celo v izložbi Konzorcija, kjer razstavlja Ana Baraga, ki je porisala in popisala tudi šipo, na kateri najdete izreke in misli o času, ki nam ga vsem po malem zmanjkuje, zato si ga skušamo čim bolje organizirati in ga stlačiti v koledarček - le kdo bi se branil takšnega z lepimi ilustracijami: zaenkrat je na voljo le množica različnih variant že zgoraj omenjene ilustratorke, sicer pa bi bili mi strašansko veseli tudi kakšne beležke, v kateri bi bele strani vsake toliko prekinila kakšna risba iz skicirke Maje Kastelic, taka nežna, krhka, ne čisto dodelana, kot nikoli niso do konca zarisani tudi naši načrti za prihodnost, tisti, ki si želijo večje barvitosti, pa bi lahko izbrali pisano hrano Metemundus: ne le za v beležko ali koledarček, tudi za na steno - kako dobro je videti množica različnih ilustracij na njej, pa si poglejte pri Ani Maraž na Talking to volcano.

Vir.

Lahko pa vam povemo še en razlog za lep teden: danes smo našteli skoraj 40 blogov, ki bi si v tem trenutku zaslužili, da jih uvrstimo na Đubox, pri tem pa nismo upoštevali Prišlekov, ki se potegujejo za vstop na našo listo in za katere lahko glasujete samo še jutri.

Ostanite čim lepše!
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...