Lep teden
Vzporedna resničnost na Đuboxu vedno obstaja, tudi takrat, ko v realnosti ni vse tako, kot si je človek zamislil, ko se smrka in kiha, ko je vsega preveč in se dnevi končujejo v jutranjih urah, začenjajo pa tako kmalu, da spanje skoraj ne obstaja: tam nekje vmes se glava izprazni in ni energije za pisanje, ampak tistih nekaj klikov do lepšega sveta nekoga drugega je pa vedno mogoče.
Teden tako postane vsaj malo tudi lep, ker je takšna lahko tudi žalost deklice, ki ji je bila prevelika za ta svet, zato je zbrala pogum in skočila v drugega: Ninalena jo je ujela v skoku, z eno nogo že drugje, izven slike. Posebna deklica, takšna kot je Sofia, ki si jo lahko pogledate v filmčku na Pepermintu, predvsem pa tam najdete zgodbo o njeni mami Petri, ki na neverjetno iskren in neposreden način spregovori o svojih občutkih - nikakor ne samo o lepih. Prav zato te presune, se te dotakne, nekako tako kot knjiga Krive so zvezde Johna Greena, ki jo v branje priporoča Tomaž.
Tako kot Anita z bloga Life, style, fun, ki jo sicer poznamo kot vedno nasmejano in veselo dekle, tokrat pa je priznala, da ni vedno lahko biti pogumen, se skušati postaviti na lastne noge v svetu recesije in v svetu, v katerem se vse meri v denarju. Začarani krog, v katerem moraš prodajati pod ceno, ker si sicer tisti, ki bi izdelke/storitve radi kupili, teh ne bodo mogli privoščiti, ker so tudi sami slabo plačana/prekerna, predvsem pa izkoriščana delovna sila, je težko spremeniti v čarobno deželo, v kateri si za svoje delo in trud poplačan tako, kot si to zaslužiš. Kaaiti je uspelo vsekakor potrebujemo več takih! Dodajamo pa še slideshow za motivač.
Ker so s podobnimi občutki, kot so Anitini, srečuje vse več mladih, ki iz varljivo varnega študentskega statusa padejo direktno v brezposelnost in odvisnost od drugih, nas je ta teden razveselila Zulejka, ki je dobila vsaj začasno službo, pa čeprav tako, kjer se pije le kava z avtomata, zato si jo skuha doma in jo nosi s sabo, prav tako kot vodo: če še nimate stekleničke zanjo ali pa si želite lepšo, predvsem pa bi radi podprli dve ustvarjalni dekleti, potem pokukajte na Lavivavero in naročite svojo čutarico z etno motivom.
Bolj ko si vpotegnjen v rutino, bolj nujno je svoj pogled kdaj pa kdaj izpostaviti tudi prepihu: na istoimenskem blogu je Tea Hvala pisala o staranju, o katerem navadno razmišljamo zgolj v okviru biološkega determinizma, kot o neizogibnem, ki nas čaka po sladki mladosti, v kateri je mogoče vse, potem pa nam ostanejo le še šibka in onemogla telesa - že vohate stereotipe? Kako jih preseči, kako o staranju razmišljati onkraj telesa, a še vedno tudi skozi telo, kako sprejeti spreminjanje svojega telesa, če v medijih to ostaja vsaj na videz enako: gladko, lepo, prožno, mehko, zdravo - podobe vitalnih in mladostnih starejših žensk niso le pozitivne, ampak lahko tudi frustrirajo, povzročajo skrivanje in prikrivanje gub in sivih las, povzročajo sram ob inkontinenci ali pa zgolj občutek nemoči, ko telo ni več zmožno tistega, kar je nekoč lahko naredilo. Zgoraj omenjeni zapis na blogu Prepih je nastal ob plesni predstavi Maje Delak Kaj če, odličnem solo performansu, v katerem gre za prevpraševanje predpisanega, priporočenega in primernega, gre za zapovedi o tem, kakšno bi moralo biti naše telo: vedno na razpolago za delo, za izkoriščanje, močno, vedno v pogonu, torej bi moralo biti večno mlado, brez bolečin, vsega zmožno, nikoli staro, predvsem pa bi moralo svoje negativne občutke znati zamolčati, če želi ostati uspešno.
Prepih se lahko doživi tudi na potovanjih, sploh takih po daljnih krajih, po peščenih sipinah, v Maroko in Senegal, sploh če se tja odpraviš s starim mercedesovim kombijem, tako kot Pajk, poti bližje pa so še bolj dosegljive: če je vreme pravo, je fino pobegniti v hribe, recimo na Kepo, tako kot je to storil Nergač, ali pa na koncert, sploh kakšen tak, kot je tisti od Mačje godbe in Nece Falk - fotografije iz njega si lahko ogledate na blogu Zaodrje, predodrje.
Vedno se tudi paše pocrkljati z dobro hrano: limoninim kolačem brez glutena, ki ga je spekla Špela z bloga Culinary journey by me, ali pa kar celo slow food pojedino, ki jo v besedi in sliki najdete pri Sashiti. Za zraven pa še nekaj duhovitega pisanja o stereotipih in šopingu, ki ga najdete pri Aljošu Harlamovu, in za takrat, kadar niti za branje ni dovolj energije in časa, pa lahko vsaj gledamo ilustracije: ta mesec so se znašle celo v izložbi Konzorcija, kjer razstavlja Ana Baraga, ki je porisala in popisala tudi šipo, na kateri najdete izreke in misli o času, ki nam ga vsem po malem zmanjkuje, zato si ga skušamo čim bolje organizirati in ga stlačiti v koledarček - le kdo bi se branil takšnega z lepimi ilustracijami: zaenkrat je na voljo le množica različnih variant že zgoraj omenjene ilustratorke, sicer pa bi bili mi strašansko veseli tudi kakšne beležke, v kateri bi bele strani vsake toliko prekinila kakšna risba iz skicirke Maje Kastelic, taka nežna, krhka, ne čisto dodelana, kot nikoli niso do konca zarisani tudi naši načrti za prihodnost, tisti, ki si želijo večje barvitosti, pa bi lahko izbrali pisano hrano Metemundus: ne le za v beležko ali koledarček, tudi za na steno - kako dobro je videti množica različnih ilustracij na njej, pa si poglejte pri Ani Maraž na Talking to volcano.
Ostanite čim lepše!
Ni komentarjev:
Objavite komentar