sreda, 27. november 2013

Intervju: Simona Rebolj

Ne, tokrat ni nobene fotografije, čeprav bi kakšno lahko dodali, ampak smo se odločili narediti drugače: Simono Rebolj se da pač bolje kot v sliki predstaviti v besedi. Pravzaprav se zna z njo najbolje predstaviti kar sama – tako na svojem blogu, ki ga piše že od časov, ko je bil Blogos v polnem razcvetu, kot tudi v komentarjih, ki so diametralno nasprotni stereotipni podobi tega žanra: dolgi, argumentirani, tehtni, brez enovrstičnega lajkanja in množice smajlijev ali primitivnega udrihanja čez drugače misleče, predvsem pa nikoli anonimni, ampak vedno podpisani – ne le z vzdevkom, ampak celo z imenom in priimkom. Simona Rebolj stoji za tistim, kar napiše, pogosto je ostra, kar je posledica njene kritičnosti, predvsem pa iskrenosti: brez olepševanja si upa povedati tisto, kar misli. Tako je odgovarjala tudi na vprašanja v intervjuju, za katera smo bili na Đuboxu do sedaj prepričani, da se zaradi njihove lahkotnosti nanje ne da odgovarjati resno, a nam je Simona Rebolj dokazala nasprotno – lahko bi klišejsko napisali, da je v intervjuju tako nam, kot blogom, kot tudi družbi nastavila ogledalo, ampak raje bi videli, da to ugotovite sami, predvsem pa si želimo, da bi s pomočjo intervjuja ugotovili, da se Simono Rebolj splača brati.

Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?

Verjetno si kakšen otrok "popstars" turbo kapitalističnih generacij na primernih lokacijah želi tudi kariere blogerja. Nekateri blogerji po svetu so si kar zavidljivo finančno opomogli, med temi so ekstra pop prilagojeni izdali še "best seller", nastopili v Oprah Showu in še vsaj potrojili dobiček od svojega hobija. V primerjavi z odločitvijo za vrtičkarstvo torej blog lahko ni slaba ideja. Za otroke slovenskega prostora pa je takšno možno fantaziranje itak v kali zatrto. Nekateri drugi uspešni blogerji v drugem svetu so pristali v zaporu, ker jim je uspelo, da je njihov glas upravičenega upora naletel celo na kakšno nezamašeno uho. In nekateri, ki so vzbudili pozornost preko bloga s svojimi potenciali, ustvarjalnostjo ali produkti, so lahko kaj bolje prodali ali vzpostavili povezave z ljudmi, ki so v njih prepoznali obetaven kader za določeno področje ali kaj podobnega. O bloganju kot posrednem ali dopolnilnem orodju za uresničevanje neke vizije ali ambicije bi lahko vsaj do neke mere fantazirali tudi slovenski "otroci". Kaj se s takšnimi fantazijami v mejah verjetnosti  nasploh, ne le v zvezi z bloganjem, dogaja pri nas v realnosti, pa verjetno ni težko opazit.

Tisti, ki aktivirajo blog le zato, da bi vzbujali simpatije in se počutili manj osamljeni, kot v resnici so, imajo trenutno, tukaj in zdaj, lahko največ zadovoljstva s tem hobijem. Ker ljudem ne nudijo nič posebnega, ne pričakujejo in nočejo nič, razen izmenjave namišljenih "toplih" občutkov v neki mali skupini, ki ignorira ali celo sovraži kakšno drugo skupino. To je zaenkrat v sozvočju z edino slovensko zgodbo o "trajnostnem razvoju". Zakaj torej danes v Sloveniji imet blog s smislom? Mogoče zato, ker si vztrajen idealist, ki  ne glede na bedne okoliščine v prostem času raje preko bloga deliš z drugimi, kar imaš za ponudit ali povedat, kot da pečeš potico, klepetkaš na FB ali spremljaš večinoma abnormalno vedno bolj banalen, enoličen in neustvarjalen slovenski tv program. Skratka, blog še vedno ni najslabša ideja.


Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino?

V zadnjem obdobju, ko objavljam le izjemoma in za bolj izbran krog "beročih", tudi klikam malo. Ko se pojavi komentar. Pred leti, ko sem pisala vsaj tedensko in je bil hrup okrog bloga in komentiranja velik, sem pa temu primerno več klikala nanj. Ja, včasih prebiram arhiv. Ponavadi z namenom, da poiščem kakšen podatek ali misel o nečem iz preteklosti za uporabo v prihodnosti. Med vrsticami je moj blog tudi neke vrste moj osebni dnevnik. Kodirano.

O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?
           
Z navdihom imam včasih tudi težave, ker se ga lahko nakopiči še preveč, posebej zato, ker se pogosto lotevam obravnav raznih svinjarij. Tega pa nikoli ne zmanjka, a ne. Sicer pa v negativnih okoliščinah izguba vere v smisel vsaj za določeno obdobje požre voljo, ki potem sili nekam drugam. To se mi je že zgodilo z blogom, zato tudi objavljam vedno bolj redko, kar pa ne pomeni, da bo zgolj pri tem ostalo.

Ne pišem vedno o temah, o katerih bi osebno najraje pisala. Še najbolj z užitkom obravnavam filme, ob resničnostnih šovih življenja pa občutim predvsem nujo po izražanju. Večinoma obravnavam konfliktne situacije, posledice določene mentalitete in razne "fenomene" določene družbe. Pomembni so ustrezni konteksti, prebrskane informacije, ki so na voljo, in predvsem opozorila na tiste, ki na voljo niso, in detajli, ki so vedno najpomembnejši, še posebej večinoma spregledani. Čeprav so moje teme največkrat družbeno ali politično aktualne, bi lahko za motiv vzela tudi kupček dreka na pločniku in bi se enako potrudila izluščit neko po mojem mnenju omembe vredno sporočilo iz prizora. Trudim se vzpostavljat objektivno distanco. Nisem oseba, ki bi verjela v popularno mantro, da objektivnost ne obstaja. To je le patetičen izgovor za mentalno leno vsiljevanje pristranskih motivov in nepremišljenih pavšalizmov. Zagotovo ne obstaja popolna objektivnost, kot ne obstaja popolna ljubezen na primer in nič na svetu ni popolno. A odrasli otročaji bi kar sebično izbirali, kateri pojmi nepopolnosti zvenijo pač bolj udobno in kateri zvenijo tako zahtevno, da bi jih kar izbrisali.

Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije spletna debata?

Motivi in nameni komentiranja so toliko različni, kolikor se na spletu pojavi različnih značajev in nivojev. Povprečen nivo v Sloveniji je precej beden, pa še malo nas je, zato tudi blogi z dodano vrednostjo težko dosežejo neko kritično maso zaslužnega "feedbacka". Nekaterim anonimnost služi, da bolj iskreno povedo, kar resnično mislijo, drugi anonimnost zlorabljajo za propagiranje raznih ideološko blaznih, primitivnih ali hinavskih motivov. Komentarji so virtualna plat ogledala realnega, kar bi bilo treba na ustrezen način interpretirat in primerno odreagirat. A kaj se dogaja? Le nekaj užaljencev, ki jim odziv ne godi, ker so mnenja, da jim kvari imidž, poziva k ukinitvi spletnega komentiranja, predvsem anonimnega. Kot da bodo z interneta izbrisani, izbrisani tudi iz realnosti. Med nami je res nemalo ljudi, ki so se zelo verjetno v slogu športanja lahko prepiflali skozi osnovno in srednjo šolo, tudi do zlate mature, a so polpismeni, bralno nepismeni, ideološko blazni ali primitivni in nimajo pojma čemu služi argument, kaj šele, zakaj ali kako ga formirat, v kolikor bi radi opletali s presojami. Zaskrbljene pa najbolj skrbi, ker se to dejstvo na zgoščen način opazi na internetu. Tako pozitivni kot negativni komentarji so lahko ustrezno utemeljeni in s tem koristni ali pa so neutemeljeni, puhli in slab zgled!

Sama sem tudi veliko komentirala in skušala spodbujat spletne debate na svojem blogu. In vsebinsko relevantni komentarji so se kmalu začeli res množit, soustvarjali in plemenitili so blog in s tem izrinjali primitivce, ki kmalu niso imeli več takega veselja do samoblamiranja. Redki anonimni sadomazohisti so kdaj pa kdaj še prišli po kakšno vzgojno verbalno focko. Tako to gre. Ob kroničnem jamranju zaradi večinoma bednega povprečnega nivoja komentarjev se je torej smiselno vedno vprašat, kje neki so tako prekleto pametni in duhovno superiorni ljudje in kaj neki počnejo, da je pozitiven zgled v javnosti nasploh, ne le preko internetnih odzivov, tako šibak in neučinkovit?! Mnogo bolj zaskrbljujoče od temnih plati svobode govora se mi zdi možnost izkrivljanja realne podobe. Omogočena cenzura komentarjev hkrati pomeni tudi še večjo možnost omejevanja javnega izražanja tistim, ki imajo kaj pametnega za pripomnit in s tem spravljajo v zadrego razne "promotorje mentalne driske" in ideološke omejence. Med blogerji si s pomočjo cenzure trudijo krojit in branit svoj "imidž" na primer Irena Jenko alias Irena Sirena, difovec Roman Vodeb, Iztok Gartner ...  Nivo in prioritetni cilji so takoj jasni.

O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih blogih?
Vedno me prepriča blog, ki se prednostno posveča vsebini in je všečna forma kvečjemu v harmoniji z vsebino, le podpira blog. Kičast blog, ki skuša z osladnim besedičenjem ali dizajnom zakrinkat praznino, me fascinira podobno kot Kim Kardashian. Vprašam se, kako avtorju ni nerodno pred samim seboj. Pritegnejo me avtorji s karakterjem, katerih namen in cilj je jasen, imajo tudi kaj za povedat in premorejo čim več neposrednosti ali iskrenosti. Lažne iskrenosti po predvidljivih formulah všečnosti je ogromno na voljo, prepričljive pa najmanj. Kot tudi sicer v življenju. Tole pa še posebej rada poudarim: Nisem fen dolgoveznih, predolgih pisarij, ki nanizajo tudi do deset vrstic znakov s presledki v ubožnem slogu za preskromen nabor sporočilnega ali informativnega štofa, ali pa ogromno "slikc" za malo muzike.

Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil tvoj sanjski blog?
Moj sanjski blog je že od začetka sanjski, ker je itak nastal iz sanj o tem in onem, kar bi lahko pomenil. Sicer ne bi premogla veselja, da ga sploh začnem pisat. S svojim blogom, menim, da sem dosegla, kar se je v danih okoliščinah sploh dalo. S tem, kar se je zgodilo z blogom oziroma s celotno blogersko sfero nasploh v zadnjih letih, pa seveda nisem zadovoljna in je postalo podobno tipičnemu epilogu zgodbe o nekdanjem slovenskem uspehu – nočni mori. Blogerji nismo zafunkcionirali kot povezana skupnost, ki bi se pogojno lahko v našem prostoru obdržala nad gladino le s pomočjo ustreznega uredniškega pristopa, ki bi bloge povezoval pod skupno streho in hkrati ustrezno selekcioniral. Dogajali so se poskusi, ki so večinoma zgolj zaradi otročje pristranskih idej in interesov predvidljivo ostali brez omembe vrednega efekta ali kar na smetišču pozabe. Blogi potrebujejo bolj sanjske okoliščine za sanjanje. Đubox se, kot je možno opazit, trudi v smer povezovanja, kar je seveda dobrodošlo.

Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?

Glede na to, da je blogerski veteran Fetalij W. Tyschew izbrisal svojo bogato blogersko zgodovino in kakšnemu popolnemu novincu v tej sferi žal lahko ne bi bilo jasno, zakaj za tak intervju predlagat nekoga, ki je objavil šele tri prispevke, predlagam naslednje:

Osebno izpovedni blog Pa ne še en blog avtorice kariel, ki ne objavlja pogosto, ampak objavlja v slogu in takrat, ko ima res kaj za (iz)povedat. Bi rekla, da si želim, da bi pisala pogosteje, a bi to očitno pomenilo, da ji privoščim več pizdarij v življenju.

Nekjedrugje avtorja Tadeja Zupančiča, ker to, da živi v Londonu sploh nima bistvene zveze s tem, da je "nekje drugje". On je povsod, kjer je glasba, čut in čud. Kronično inspiriran od okolja in vibracij bi bil sam, a nikoli osamljen opazovalec nekje drugje verjetno kjer koli. Na tem blogu izpade pisanje res gušt in zelo osebna stvar, čeprav ne razkrije nič osebnega.

Blog Nergač avtorja Mateja Zalarja alias chefa, ker je redek primer turbo blogerja (beri: turbo pogosto objavljanje, aktualne teme, koščki zasebnega resničnostnega šova, fotke pokrajin, hribov, dolin in živalic, skratka, skoraj vse fore za pridobivanje turbo klikov na kupu, razen pornografije), ki je tudi res vešč pisanja in uporablja možgane, tako da je njegove zapise in komentarje večinoma vredno prebrat, pa če se strinjaš z zapisanim ali pa se klavsko spičiš z avtorjem. Tudi to se da.

Najlepša hvala za odgovore!

torek, 26. november 2013

8 mesecev za 3 minute na filmskem traku

Vir.

Živimo v času tako hitrih rešitev, da jih skorajda več ne znamo ceniti, ker se nam zdijo samoumevne: vse je le klik stran, dosegljivo brez posebnega truda, fotografije nastajajo v vsakem trenutku, serijsko, ena za drugo, enako je s kratkimi filmčki, ki jih snemamo s fotoaparati in mobilnimi telefoni. Ne potrebujemo nobene dodatne opreme, nobenega znanja, čakanja na to, da se film razvije, vse je zelo enostavno, zato je še toliko bolj zanimivo, ko se nekdo loti snemanja po starem: s kamero na filmski trak, ki ga je treba najprej nekje dobiti, nato razviti in si ga ogledati s projektorjem ali pa ga dati presneti na DVD - kako poteka takšen projekt in kakšne so tiste tri minute, ki so zahtevale toliko časa in truda, pa si lahko pogledate na Retrospektivi.

Preveč vsega

Potrošništvo
Vir.
Police v trgovinah vabijo k izbiri, nešteto navadnih pralnih praškov in nešteto tistih iz reklame, iste sestavine in različne cene, podobna embalaža, akcije in popusti, kartice ugodnosti, kupončki in nalepke, vrste na blagajnah, polni smetnjaki, hrana, ki ostane, kruh, ki se ne proda, knjige po en evro, majice iz Bangladeša, ki jih po dveh pranjih vržeš proč, ker se tako raztegnejo.

Pisana ponudba vsega, kar lahko imamo, kar naj bi potrebovali, čim več stvari, vedno poln hladilnik, novi laki za nohte, nove hlače in majčke, najraje cenena roba, ki ni predraga, ki se hitro strga, ki je ni škoda, če se umaže, uniči, vsak dan kaj novega, kupujemo čokoladice na blagajni, lačni marsičesa, nikakor pa ne hrane.

Vir.



Revščina se ne kaže več v tem, da nimaš, ampak v tem, kaj imaš, v razkuhanem rižu, ki ga dobiš v paketih Rdečega križa, navadnih belih testeninah namesto pirinih, v piškotih, ki niso brez glutena, brez maščobe, brez sladkorja, ki niso eko bio, v izdelkih, ki niso iz pravične trgovine, v tem, da nimaš dizajnerskih skodelic in krp, da te ni na Instagramu, ker si ne moreš privoščiti pametnega telefona, ker tvoja hrana ni videti tako stajliš, da bi se jo splačalo fotografirati, ker nimaš hudih sončnih očal in ne hodiš v trgovine pomerjat oblačil, ker nimaš vsak dan novega  laka, ker ne potuješ v zanimive kraje.

Ker nimaš možnosti izbire, ampak izbereš tisto, kar je najceneje, kar res potrebuješ, kar je nujno, da nahraniš sebe in svojo družino, nobenih papirnatih prtičkov z motivov Sneguljčice in sedmih palčkov ter ujemajočih papirnatih kozarčkov, krožničkov in slamic v vozičku neke mame, ki bojda nima denarja, zato šolske potrebščine kupuje na bone Karitasa, zraven pa še torta in kupi sladkarij. Marsikateri otrok sploh ne ve več, da tega res ne potrebuje za srečo, da se da igrati tudi brez igrač, sploh pa jih ne potrebuje toliko, kot jih ima, kaj šele bombonov in čokolad, ki jih prinese teta, ki jih prinesejo Miklavž, Božiček in Dedek Mraz, soseda, prijatelji iz vrtca, babica in tako dalje.
Vir.

Imamo preveč cenenih stvari, nevrednih, nepomembnih, odvečnih – pomislite na to naslednjič, ko si boste spet zaželeli kaj kupiti, tisto, česar ne potrebujete, pa čim prej podarite naprej. Za začetek pa lahko preštejete stvari, ki jih imate, tako kot je to storil Aleš s Fotogaje.

Blog meseca decembra

Pompozno najavljamo glasovanje! 

Glasovanje za najboljši, najlepši, najkvalitetnejši, predvsem pa najpriljubljenejši in sploh naj naj blog, ki bo cel december ždel čisto na vrhu Đuboxove lestvice, na najbolj vidnem mestu, očislan s častnim napisom: blog meseca! 

Ne le, da bo lahko zviška zrl na vse ostale in se sončil pod žarometi slave, ampak ga ne bo mogel spregledati prav nihče, zato se zmagovalcu obeta tudi več klikov in več obiskovalcev.
Dolgo smo modrovali, se posvetovali z vsemi očaki in strici iz ozadja, tudi tete so nam prišepetovale, kako naj poteka glasovanje, dobivali smo modre kuverte, v katerih so nas ob enem skušali podkupiti in nam hkrati grozili, če ne bomo uvedli sistema, na podlagi katerega bi imel točno določen kandidat prave barve, vzorca in s trenirko pravšnjega materiala, določene prednosti in s tem več možnosti za zmago, nekateri pa so od nas z izključno dobrimi nameni od nas zahtevali, da lahko glasujejo le tisti v tazahmašnem gvantu, nikomur od teh pa se nismo dali ter se tako soglasno odločili, da flancanje o neposredni demokraciji iz teorije prenesemo v prakso.
 
Pravila:

1. Prav vsi blogi na Đuboxovi listi se tako lahko potegujejo za mesto zmagovalca, razen trenutnega bloga meseca (glej zgoraj desno), za katerega ta mesec ne morete glasovati, saj sta dva zaporedna zmagovalna mandata po naših zakonih prepovedana.

2. Glasovanje je javno in poteka v komentarjih pod to objavo.

3. En komentar pomeni en glas za en blog.

4. Ena oseba lahko glasuje tudi večkrat, ker zaenkrat še ne moremo preverjati številke vaše osebne ali potnega lista in bančne kartice (NSA trenutno žal noče posredovati teh podatkov).
 
5. Iz komentarja mora biti jasno razvidno, kateremu blogu namenjate svoj glas. Veseli bomo, če dodate še kratko utemeljitev (Primer: Glasujem za Đubox, ker je najboljši.).

6. Če iz komentarja ne bomo znali razbrati, komu ste namenili svoj glas, ga ne bomo upoštevali. Prav tako ne bomo upoštevali komentarjev, v katerih boste glasovali za več kot en blog. 
 
7. H komentarjem tega glasovanja se prištejejo še glasovi iz prejšnjega meseca. Nekateri blogi tako začenjajo tekmovanje z rahlo prednostjo, ki se nam zdi pravična, saj so si prislužili vaše glasove (če se kdo ne strinja, naj pove), ki bi v nasprotnem primeru postali nični:

1 glas so do sedaj dobili Bratinov, Lenn, Uglašena kuhinja, Naredila Ana, Moj svet kuhanja in priprave sladic, Coprnije, Fotogaja in Tok zavesti.

2 glasova ste podelili Hiši Pšenički in Nergaču.

3 komentarje ste namenili Kostnemu mozgu, Culinary journey by me in Čarovnijam z male kmetije.  
 
Lavivavera ima zaenkrat 9 glasov.
 
Pepermint pa je do sedaj dobil 12 glasov.
 
Za vse ostale bloge se tekmovanje začenja z ničle. 

Glasovanje traja do 30. novembra 2013 do polnoči (če komentar oddate 00:00 bo še veljaven, minuto čez pa ne več).

ponedeljek, 25. november 2013

Čokoladne tortice

Vir.

Fotogenično, sladko, vendar ne sladkano s sladkorjem, brez glutena, čokoladno, okrašeno z žlico marmelade: takšne so male čokoladne tortice, ki se jih lahko nagledate na blogu Teresamisu, kjer najdete tudi recept zanje.

Barcelona



Vir.

Izbrali smo samo dve fotografiji iz množice tistih, ki jih lahko najdete na blogu Neznanokam in nazaj: turistično mesto z odlično hrano, z mogočno arhitekturo in z gosmi na trgu - vse to je Barcelona.


Kukurčna zlejvanka

torta
Vir.

Kukurčno zlejvanko se v očesu kokošje glave postreže z lipovim čajem in šnopcem: če vam ni nič jasno, potem pokukajte k Alcessi, kjer boste našli recept za koruzno čudo, nekakšno torto, pečenjak, nekaj koruznega pač, kar je celo brez glutena in se lahko je sladko ali slano.

Privezani čiliji

Vir.

Preberite si zabavno anekdoto, ki jo je na svojem blogu delila Sashita: o tem, kako so zeleni čiliji kar naenkrat postali rdeči, za to pa ni poskrbelo sonce, ampak starši s smislom za humor. :)

Pujsa Pepa



Vsi vemo, kako se navežemo na risanke z otroštva, na tiste, ki smo jih gledali s široko odprtimi očmi, se vanje vživeli, se jim smejali, liki v njih pa so postali naši prijatelji. Zgoraj si lahko ogledate dve risanki, v kateri nastopajo pujsi, le da je ena nastala nekoč, druga pa danes, ena je v originalu nemška, druga pa angleška, predvsem pa se v obeh odraža čas, v katerem sta nastali - Pipi in Melikijad sta prava pujsa, ki stojita na štirih parkljih in se pogovarjata o vsem mogočem, medtem ko Pujsa Pepa zgornje parklje uporablja za roke, oblečena je v oblekico, narisana stilizirano, z enobarvnimi ploskvami, risanka je narisana brez senčenja in šrafur, v njej pa so uporabljene bolj žive barve in več zvočnih efektov, dialogi pa so povsem drugačni. 

Današnji otroci imajo Pujso Pepo radi in zato se bodo njene figurice razveselili tudi na torti - kako jo narediti, si poglejte na blogu Moj svet kuhanja in priprave sladic, dodajamo pa še namig: dovolite otrokom, da ustvarjajo skupaj z vami, lahko tudi s plastelinom, predvsem pa jim predstavite tudi risanke vašega otroštva - škoda bi bilo, da bi utonile v pozabo samo zato, ker so stare.
Pujsa Pepa iz tičino mase - Peppa Pig fondant
Vir.

Samo eden je zmagovalec

Čeprav je bilo že od začetka skorajda jasno, za kateri blog navija največ bralcev, pa je bilo treba počakati do konca glasovanja, da smo dobili uradne rezultate našega malega tekmovanja za prišleke, nove bloge na Đuboxu, ki so takšni:

Blaž kuha ima do sedaj 2 glasova,

Welcome to the jungle ima 3 glasove,

What have I learned today je skupno dobil 7 glasov,

Flip flip me Heidi ima že 16 glasov,

zmagovalni blog Odds & Ends pa je dobil kar 32 glasov!

Čestitamo!
Odds & Ends.
Svoje mesto je zmagovalcu odstopil blog Starševstvo+, ki se je pred časom iz lastne domene preselil drugam, kjer ga žal ni več mogoče spremljati preko RSS-ja, zato je obtičal na zadnjem mestu naše liste.

nedelja, 24. november 2013

1 + 1 + 2 + 1 + 1

Ne bomo rekli, da že dva dni štejemo glasove, ker ni res, vsekakor pa drži, da ste bili res pridni in da se jih je na zadnjem glasovanju za prišleke nabralo ogromno - hvala vsem za sodelovanje! Zmagovalni blog bomo slavnostno razglasili jutri, ker se moramo danes vsaj malo naspati, takoj za tem pa začnemo novo glasovanje za blog meseca - zato: ostanite z nami! :)

petek, 22. november 2013

Samo še danes

Danes je zadnji dan glasovanja za prišleke: enega od njih bomo jutri uvrstili na Đuboxovo listo. Le katerega? :)
Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...