Intervju: Danica in njen Lep dan

Danica Lešnjak z bloga Lep dan.

Preprost pozdrav, ki ga pogosto izrečemo zgolj iz navade, je Danica Lešnjak, avtorica bloga Lep dan, napolnila z vsebino, ki pooseblja točno tisto, kar naj bi pozdrav v osnovi pomenil: ni treba velikih in privzdignjenih besed, ki pogosto zavijejo v čudne tunele ezoterike in iz njih prilezejo polne same sebe, ni treba na vsakem koraku ponavljati carpe diem in drugih slavnih zapovedi, ampak je preprosto treba iti in uživati, vmes še kaj dobrega pojesti, trenutke lepega pa tudi deliti:  jih pofotografirati, narisati ali naslikati, tako ali drugače dokumentirati, da ostanejo tam nekje tudi za kak malo bolj meglen dan. 

Uživa se lahko tudi doma, med goro paprik, ki jih je treba predelati v ajvar, ali kupom marelic ali sliv za marmelado, pa tudi, ko se nabira žulje na slavni poti v Santiago de Compostela: blog Lep dan je namreč sprva nastal prav kot dnevnik s camina, poti, ki jo je Danica prehodila kar trikrat, seveda z velikim veseljem, tako kot se na njem blogu počne prav vse – brez nuje in prisile, zgolj z enim takim nalezljivim navdušenjem, zaradi katerega se ti ob branju vedno znova zazdi, da je imeti se lepo pravzaprav zelo preprosto, če je zraven ščepec humorja, lep razgled ali košček slastnega peciva, pa še toliko boljše. 

Ali če se meglen dan spremeni v sončnega, kot se je med pisanjem tegale uvoda pravkar zgodilo: toliko o tem, kako Lep dan vidimo mi, več o njem pa v duhovitih in simpatičnih odgovorih spodaj – uživajte v branju!

Vir.

Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?

Zdaj se bo zdelo, da sem stara že dvesto let, pa še sto nisem. Televizije, telefona, računalnika in podobnih bergel v mojem otroštvu še nismo imeli. Takrat nismo sanjali, kaj bomo, pač pa smo vse to že bili, ker je bila vsakdanja igra rezultat naše bujne in plodne domišljije. Preden sem šla v šolo, ko še nisem imela zvezkov, sem s kosom opeke pisala in risala na zid. Velike črke in velike risbe, da so bile od daleč vidne. Je bil to zametek mojega bloganja? Enkrat je šiba pela, ker vsebina napisanega ni bila primerna za širšo javnost. 

Vir.

Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino?

Moja blogerska samozavest ni tako čvrsta, da bi lahko pisala, ne da bi se prej prepričala, da so tam nekje tudi bralci, ki ga spremljajo. Se pa pogosto sprašujem, kdo so, kaj pričakujejo, ko kliknejo na Lep dan. Kot bi stali zadaj za steklom, zatemnjenim z moje strani; noter me vidijo, ven jih pa ne vidim prav razločno, kot nekakšne sence so.

Zgodovine bloga nimam navade prebirati. Je še prezelena. Ko bom enkrat velika, jo pa bom, zagotovo.

Vir.

O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?

Dnevnika nisem nikoli pisala. Razen. (Vedno obstaja kakšen razen.) Na potovanjih sem navadno sproti naredila kakšno beležko v zvezčič, da se zaradi zgoščenosti vtisov ni vse zamešalo. Lani, teden dni preden sva šla na najin tretji camino, sem kupila ipad. Treba je pač v korak s časom. Ta mladi so mi na hitro pokazali, kako deluje in tako sem začela pisati blog, dnevniške zapise s camina po Portugalski. Ko se je pot končala, sem mislila nehati, pa so se moji bralci v enem mesecu, kolikor je trajalo, na blog navadili in nekako terjali, da nadaljujem. Zdaj je pa tudi meni pisanje bloga že prišlo v navado. In tako še kar traja. Kadar me prime, kaj napišem, če me ne, pa ne. To je vsa umetnost. »Od prisiljenih stvari je samo zelje dobro, pa še to ne preveč,« je star pregovor.

Vir.

Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije spletna debata?

Ja, priznam, komentar me zelo razveseli in to vsakršen, ne samo pavšalna pohvala. Koga pa ne bi? Tako osebe, ki so skrite za steklom, dobivajo obraze. Dolgo so mi dopovedovali, da komentiranje blogov ni v navadi. Pa se nekako ne morem sprijazniti s tem. No ja, kdaj pa kdaj se tudi luštna debata razvije. Zanimivo se mi zdi, da marsikdo moje pisanje raje komentira na štiri oči, ustno, po telefonu, napisati svoje mnenje se zdi težje.

Vir.

O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih blogih?

Vseh vrst blogov berem. To je tako, kot bi me vprašali, kakšne knjige rada berem. Dobre. Kadar jezik lepo teče, ko se čuti iskrenost, ko je vsaj kanček duhovitosti zraven. Ko ima bloger kaj povedati. Tema pa niti ni pomembna.

Občudujem bloge, ki so tudi oblikovno dodelani do pičice. Te res občudujem. Pa dobre fotografije, uau.

Vir.

Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil tvoj sanjski blog?

Nimam nobenih tozadevnih sanj. Kar bo, pa bo. »Če bo okroglo, bo lopata, če bo špičasto, pa vile,« je oznanil butalski vajenec.

Vir.

Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?

Za ta odgovor sem porabila daleč največ časa. No, pa naj bo:

Just eat it (Iva Gruden),

Naturšček (Klemen Košir)

Flip flip me Heidi (Špela Razpotnik)

Kaj pa če bi Đuboxovci tudi o sebi kaj več povedali?

Lep dan,

Danica Lešnjak