četrtek, 02. april 2015

Intervju: Ana z bloga Naredilaana



Naredilaana je zagotovo eden od bolj priljubljenih slovenskih kuharskih blogov, Ana, ki ga piše, pa velja tako za mojstrico peke in priprave sladic ter okraševanja kot tudi za mojstrico pri pripravi zelenjavnih, mesnih in drugih jedi, še posebej pa rada uporablja žar. Če jo želite osrečiti, ji podarite kakšno staro litoželezno ponev s patino ali pa kakšne zanimive eksotične začimbe, sicer pa ima rada recepte, opremljene z uporabnimi podrobnostmi, in pravi, da ji mogoče njen blog sploh ne bi bil všeč, če ga ne bi pisala sama. Uživajte v branju njenih odgovorov na naša vprašanja in dober tek! :)
 

Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?

Pisanje bloga ni moja kariera, ampak le hobi. ​Tudi o tem, da bi se kdaj profesionalno ukvarjala s hrano, nisem nikoli razmišljala. Da se v domači kuhinji pripravlja obroke in priboljške za praznovanja, mi je samoumevno že od malih nog. Nekoč so zbirali recepte v zvežčičih, jaz pa svoje zbiram v digitalni obliki. Tako je pisanje bloga le dodatek k eni izmed osnovnih dejavnosti v domači hiši. Profesionalno se ukvarjam s popolnoma nasprotno dejavnostjo, vendar je tako hobiju kot poklicu skupno to, da je uspeh včasih odvisen od improvizacije.
Moje pisanje bloga ni prišlo načrtno. Ko sva se s prijateljico pred parimi leti pogovarjali o kuhanju in deljenju receptov, sem ji kakšen recept zapisala na blog, ki je takrat bil skrit ostali publiki, saj je bilo v besedilu zapisanega tudi kaj zelo osebnega. Nato sem recepte "odprla" še ​nekaj prijateljem, na koncu pa se zaradi povpraševanja po receptih odločila vso neprimerno vsebino izbrisati in vse ostalo deliti s svetom. Najbrž je bilo to pravo rojstvo bloga. Za to da sva komunicirali preko bloga, je bilo odločilnega pomena to, da ostanejo recepti zbrani na enem mestu. Sicer sem že prej objavljala recepte na drugih kulinaričnih straneh, ampak niso omogočale dovolj svobode. Ker sem po naravi takšne sorte, da želim imeti vse pod nadzorom​,​ je bila edina možnost, da se podam na svoje in se "vdam" googlovi platformi, saj imam za lastno spletno stran premalo znanja. Individualnost je sicer malo okrnjena, vendar so besedilo in slike ključnega pomena.
Blogerji, ki pišemo pretežno o hrani imamo različne vzgibe, namene in cilje pisanja bloga. Nekateri pišejo zaradi denarja, drugi si  želijo obče, tretji poslovne prepoznavnosti, četrti pišejo zaradi odvečnega časa, nekateri pa pišemo predvsem zaradi hrambe in deljenja receptov. Seveda vedno pridejo prav tudi dodatki, kot so vabila na kulinarične dogodke in darila trgovcev, vendar je pomembno sodelovati le s tistimi, katerih izdelki sodijo v posameznikov koncept.
 



Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino? 

Svoj blog kliknem vedno, ko želim nekaj speči po receptu, ki sem ga že objavila, ali povezavo do recepta pošljem poznani osebi, ki je poizkusila kakšno izmed jedi in jo želi pripraviti še sama. Podrobna navodila so tudi zame zelo pomembna, saj se ne morem spomniti koliko centimetrov je imel obod določene torte, ki sem jo nazadnje delala pred tremi leti, in kako visok biskvit pride iz ene mase. Takrat  so pomembna dokumentacija tudi slike. Se zgodi tudi, da ​staro objavo spremenim zaradi novega kuharskega odkritja ali mi tekst enostavno ni všeč. ​In ravno to je tudi prednost lastnega bloga oziroma lastne spletne strani. 
 



O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?

Takrat pač ne blogam ali občasno v svet pošljem nekaj, kar sem napisala pred pol leta, vendar nikoli objavila. Vendar ker navadno ugotovim, da sem se od datuma pisanja objave naučila že nekaj novega  in bi v sedanjosti jed drugače pripravila, takšen recept le redko objavim. Imam sicer veliko zbirko slik brez napisanih receptov, vendar skoraj nikoli ne dobim navdiha za nazaj. Če ni kaj dobrega za skuhati, speči ali napisati, je boljše, da tega ne počneš na silo, saj le tako ohraniš veselje do pisanja. Vezana sem le nase, kar je spet dobra stran lastne spletne strani oziroma bloga. Se pa zaradi sodelovanja z znamko ekološke govedine Ekodar večkrat odločim za govedino  kot za drugo meso, kar mi je samo v veselje in ne v breme. 
 

Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije spletna debata?

Najbolj vesela sem komentarjev po emailu ali osebnih sporočilih, ko obiskovalec bloga napiše, da do sedaj sicer ni kaj dosti kuhal in pekel, tokrat pa mu je zaradi podrobnih navodil in navdiha uspela ulala jed! Nor mi je učinek, kako si nekoga motiviral, da se je spravil za štedilnik ali pečico, čeprav do sedaj tega ni počel. Tudi sama sem začela negotovo, še vedno iščem podrobna navodila po spletu in tudi meni ne uspe vedno. Če le ne gre za blazno dragocene sestavine in imaš v skrinji zamrznjeno sarmo za rezervo, kaj dosti narobe ne more iti. Tukaj zraven se blazno poda rek, ki sem ga prejšnji teden prebrala na ovitku čajnega filtra: "Sometimes you win, sometimes you learn." Če uspe pionirju, je to največja pohvala za moj blog. 

Obiskovalci navadno v komentarjih vprašajo za bolj podrobna navodila ali mnenja glede zamenjave sestavin in časovnega planiranja peke. Odgovorim na vse, če le to niso takšna vprašanja, na katere se odgovor zlahka najde v tekstu. No, če imam čas in voljo, odgovorim seveda vsem. Komentarji pod tekstom so zame bolj okrasek, da blog izgleda živahen. Od začetka sem imela izklopljene, nato so začela po e-pošti prihajati vedno ena in ista vprašanja, zato sem komentiranje omogočila in lahko le enkrat odgovorim na podobno vprašanje. Debata se razvije na približno eno objavo od stotih. Torej ne ravno pogosto. S kolegi podebatiramo preko osebnega kontakta. 
 


O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih blogih? 

Večinoma berem le recepte oziroma nasvete, kako pripravljati hrano. Osebne izpovedi navadno preskočim in blogov te vrste niti ne obiskujem, čeprav jih sama včasih pišem.
Obetavni recepti me pritegnejo s sestavinami, ki so navadno ali naključno v moji shrambi, s slikami, z enostavnostjo, ali včasih tudi zaradi raziskovanja in preizkušanja nečesa novega – nepoznanega okusa, sestavine ali tehnike. Pomembne so tudi manično podrobne "troubleshooting" objave, kjer iščem vzroke, zakaj mi določen recept ni uspel, da prihodnjič napako eliminiram in mogoče končno uspe. Blogov, ki me nervirajo, tudi ne obiščem več kot enkrat. Žal sem taka, da tako kot se nad določenimi blogi noro navdušim, me nekateri živcirajo. Dobro, da je splet poln vsega in obstaja vsaj milijon receptov za določeno jed. Vseeno pa redkeje obiščem bloge, kjer je karizma neprepoznana. Če ne bi pisala svojega bloga, obstaja celo možnost, da mi blog www.naredilaana.com ne bi bil všeč. Kdo ve.



Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil tvoj sanjski blog?

Ko bom velika, mogoče ne bom več blogerka :)  Pišem izljučno v prostem času in si ga posebej za blog niti ne vzamem več. Nekoč sem mu posvečala več časa, sedaj pa vidim, v dobro mene, mojih, kvalitete bloga, da se ne izplača več kot parkrat bedeti dolgo v noč in pisati objave. Že brisanje odvečnih slik vzame ogromno časa, kaj šele pisanje objave. Glede napredovanja in vlaganja v sanjski blog se mi zdi bolj važno, da mi uspe jed, kot objava. Sem pač amater in ne profesionalec.
 

 
 
Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?

Ker ne vem več točno, kateri so že bili udeleženi, predlagam MMMMufffins&Co, Bratinov, Mašine slaščice, Bormašina za punce, Culinary journey by me.
 
 


1 komentar:

  1. Ana je zakon. Kot bloger, pek, kuhar, slascicar,..., poklicno itd. Se najbolj pa je super kot oseba. Preprosta, nasmejana, polna nasvetov in toplih besed.

    OdgovoriIzbriši

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...