Ali mora biti študij prijeten?

Začetek študijskega leta se bliža, jutri bodo avtobusi in vlaki nabito polni, Ljubljana pa polna brucev (v ostalih 'univerzitetnih' mestih jih bo zagotovo manj), ki bodo bolj ali manj izgubljeno iskali predavalnice, stranišča, kavarne in trgovine, čeprav naj bi na fakultete prišli predvsem po status in diplomo (oz. magisterij), nekateri pa tudi po znanje. Slednji bodo najbolj razočarani. 

Študij je namreč postal podaljšek srednješolske izobrazbe, nivo znanja ni dosti drugačen, profesorji morajo biti ustrežljivi in prijazni, pedagoški in didaktični, predvsem pa si ne smejo dovoliti, da bi na njihovih izpitih popadalo preveč študentov, saj so ti vir dohodka za fakulteto. Kriteriji znanja tako postajajo nižji, profesorji si enostavno ne upajo postavljati višjih zahtev - po eni strani zaradi groženj vodstva, po drugi strani pa gre za osebno razočaranje nad vedno večjim neznanjem – kot primer: »Mi na izpitih pišejo, da je do naselitve Slovanov prišlo v 19. stoletju, pa jih moram spustiti, ker je zadnji rok in bi bilo sicer premalo vpisanih v drugi letnik.« Primer žal ni izmišljen.

Prebiti se iz prvega v vsak naslednji letnik je tako postalo nekaj, kar zahteva le malo truda in še veliko manj znanja, izpitne pole pa so postale loto listki, ki se jih izpolnjuje po liniji najmanjšega odpora in z zanašanjem na srečo ter prepričanjem o tem, da lahko vedno poskusiš tudi naslednjič, dokler ne prilezeš do zadnjega letnika in diplome, ki je – tudi če se ji reče magisterij – zgolj seminarska naloga iz nepovezanih citatov, slabo prevedenih z Wikipedie, ki jih posloveni šele lektor, če diploma pride do njega, ter jim skuša dati vsaj nek smisel, ob tem pa ga ves čas muči bojazen, da naloga ne bo sprejeta, ker je pač enostavno slaba – navadno je edini, ki se sekira, saj po zagovoru dobi mail ali sms z vsebino: »Najlepša hvala, desetko sem dobila.« Dobro, da ne boste rekli, da pretiravamo s karikiranjem: včasih je ocena tudi devet.

Sploh pa diplome v petih od desetih primerov ni napisal tisti, ki je pod njo podpisan, ampak nekdo drug, ki je tako zaslužil nekaj sto evrov: če kdo ne verjame, mu ni treba, sploh pa se najbrž tudi marsikdo od bodočih študentov predstavlja vse skupaj precej drugače, le da takšni iskalci znanja navadno obupajo celo prej kot vsi ostali, ker jim študij ne nudi nobenega izziva, jih celo malo dolgočasi ali pa se jim zdi zamalo, da morajo na izpitih odgovarjati na vprašanja, ki ne zahtevajo nobenega razmisleka oz. morajo zgolj ponoviti nekaj faktografskih podatkov: vrh ledene gore je seveda prepoznavanje strokovnjakov na fotografijah, ki smo ga omenjali že zadnjič, pri čemer so naši občutki podobni, kot ob trenutni situaciji z GG Mišičem in Luko Koper: ne vemo, ali bi se kislo smejali, jokali, z glavo začeli butati v steno, ker je vse skupaj tako absurdno bizarno.

En tak študent, ki si želi predvsem znanja, kmalu ugotovi, da je bil zgolj naiven in je živel z glavo med oblaki, ker tudi če ga profesorji imajo (in veliko jih je takšnih!), ga naprej posredujejo le v omejeni obliki, prilagojeni trenutnemu stanju, v strahu, da bodo njihova predavanja in izpiti študentom prijazni, da bodo snov podajali dovolj razločno in počasi … Nekateri študentje ne odnehajo tako hitro in začnejo srečo iskati na drugi fakulteti, pa nato na tretji in četrti, dokler se ne zaposlijo ali obupajo, ker nikjer ne najdejo tistega, kar so iskali, drugi že takoj čez študij potegnejo črto, nekako v slogu Najboljši so padli, tretji pa znanje začnejo iskati drugje, izpite pa opravljajo zgolj zaradi formalne izobrazbe: čeprav v študij vlagajo zelo malo energije in časa, so še vedno med najboljšimi študenti, kar priča o tem, da se do dobrih ocen pride precej zlahka, malo težje je le, kadar je snov zelo obsežna, pa še takrat gre le za urjenje spomina, premagovanje lenobe in učenje discipline, ne pa za resnično razmigavanje možganov, razmislek o neki temi, širino in kvaliteto pridobljenega znanja.

Če povemo, da to vsekakor velja za družboslovne fakultete, se bo zagotovo našel kdo, ki bo trdil, da se tam le meša megla in da takšnih kadrov ne potrebujemo, medtem ko naj bi bilo na naravoslovnotehniških vse drugače, zahteve pa večje, kar se vidi tudi pri velikem osipu iz prvega v drugi letnik. Srčno upamo, da slednje drži, kar pa ne pomeni, da je družboslovje nepotrebno mešanje megle – takšno postane šele z vzgajanjem slabih ali zgolj povprečnih kadrov, medtem ko bodo vsi ostali, ki si želijo več znanja, pobegnili v tujino: to ni črna slika prihodnosti, to se že dogaja.

»V sedanjem kriznem času, ko smo priča mnogim vrstam in oblikam degeneracije naše družbe, tudi v visokem šolstvu prepoznavamo različne napačne usmeritve in prakse. Ena izmed njih je upadanje zahtevnosti študija zaradi samospodbujanja všečnosti nekaterih fakultet in njihovih učiteljev, ki si na ta način prizadevajo privabiti dovolj študentov in denarja za svoje delovanje,« začne Miro Cerar svoj premislek o tem, ali bi moralbiti študij prijeten, predvsem pa, ali bi moral biti bolj zahteven, ker se ga fakultete trenutno trudijo oglaševati kot nadvse všečnega.

Do kolumne, omenjene v prejšnjem odstavku, smo prišli s pomočjo Metine liste, na kateri danes lahko najdete tudi povezavo donajboljših reklamnih oglasov proti rasizmu ter še kup drugega zanimivega ponedeljkovega branja, če ga slučajno že niste siti, ker ste se morali prebiti skozi vso to kolobocijo stavkov, ki jih najprej sploh nismo nameravali objaviti, ker se nam je zazdelo, da smo malo preveč moralizirali, kar sama od sebe pa se je pritaknila še polna skodelica gneva. Do objave je kljub temu prišlo, ker naše mnenje ni samo naše, ampak ga delimo še z marsikaterim drugim študentom, diplomantom, z nezaposlenimi in zaposlenimi, prekerci in osebami brez kakršnegakoli statusa. Prerez stanja, ki je zaskrbljujoč, naj bo razumljen kot protest, predvsem pa povod k spremembam: ne le površinskim, ki jih je prinesel bolonjski sistem, ampak h globinskim, takšnim, ki bi študiju vrnile vrednost.