Ne, tokrat ni nobene fotografije, čeprav bi kakšno
lahko dodali, ampak smo se odločili narediti drugače: Simono Rebolj se da pač bolje kot v sliki predstaviti
v besedi. Pravzaprav se zna z njo najbolje predstaviti kar sama – tako na
svojem blogu, ki ga piše že od časov, ko je bil Blogos v polnem razcvetu, kot
tudi v komentarjih, ki so diametralno nasprotni stereotipni podobi tega žanra:
dolgi, argumentirani, tehtni, brez enovrstičnega lajkanja in množice smajlijev
ali primitivnega udrihanja čez drugače misleče, predvsem pa nikoli anonimni,
ampak vedno podpisani – ne le z vzdevkom, ampak celo z imenom in priimkom.
Simona Rebolj stoji za tistim, kar napiše, pogosto je ostra, kar je posledica
njene kritičnosti, predvsem pa iskrenosti: brez olepševanja si upa povedati
tisto, kar misli. Tako je odgovarjala tudi na vprašanja v intervjuju, za katera
smo bili na Đuboxu do sedaj prepričani, da se zaradi njihove lahkotnosti nanje
ne da odgovarjati resno, a nam je Simona Rebolj dokazala nasprotno – lahko bi
klišejsko napisali, da je v intervjuju tako nam, kot blogom, kot tudi družbi
nastavila ogledalo, ampak raje bi videli, da to ugotovite sami, predvsem pa si
želimo, da bi s pomočjo intervjuja ugotovili, da se Simono Rebolj splača brati.
Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali
smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav
veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?
Verjetno si
kakšen otrok "popstars" turbo kapitalističnih generacij na primernih
lokacijah želi tudi kariere blogerja. Nekateri blogerji po svetu so si kar
zavidljivo finančno opomogli, med temi so ekstra pop prilagojeni izdali še
"best seller", nastopili v Oprah Showu in še vsaj potrojili dobiček
od svojega hobija. V primerjavi z odločitvijo za vrtičkarstvo torej blog lahko
ni slaba ideja. Za otroke slovenskega prostora pa je takšno možno fantaziranje
itak v kali zatrto. Nekateri drugi uspešni blogerji v drugem svetu so pristali
v zaporu, ker jim je uspelo, da je njihov glas upravičenega upora naletel celo
na kakšno nezamašeno uho. In nekateri, ki so vzbudili pozornost preko bloga s
svojimi potenciali, ustvarjalnostjo ali produkti, so lahko kaj bolje prodali
ali vzpostavili povezave z ljudmi, ki so v njih prepoznali obetaven kader za
določeno področje ali kaj podobnega. O bloganju kot posrednem ali dopolnilnem
orodju za uresničevanje neke vizije ali ambicije bi lahko vsaj do neke mere
fantazirali tudi slovenski "otroci". Kaj se s takšnimi fantazijami v
mejah verjetnosti nasploh, ne le v zvezi
z bloganjem, dogaja pri nas v realnosti, pa verjetno ni težko opazit.
Tisti, ki
aktivirajo blog le zato, da bi vzbujali simpatije in se počutili manj
osamljeni, kot v resnici so, imajo trenutno, tukaj in zdaj, lahko največ
zadovoljstva s tem hobijem. Ker ljudem ne nudijo nič posebnega, ne pričakujejo
in nočejo nič, razen izmenjave namišljenih "toplih" občutkov v neki
mali skupini, ki ignorira ali celo sovraži kakšno drugo skupino. To je zaenkrat
v sozvočju z edino slovensko zgodbo o "trajnostnem razvoju". Zakaj
torej danes v Sloveniji imet blog s smislom? Mogoče zato, ker si vztrajen
idealist, ki ne glede na bedne okoliščine
v prostem času raje preko bloga deliš z drugimi, kar imaš za ponudit ali
povedat, kot da pečeš potico, klepetkaš na FB ali spremljaš večinoma abnormalno
vedno bolj banalen, enoličen in neustvarjalen slovenski tv program. Skratka,
blog še vedno ni najslabša ideja.
Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj
prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino?
V zadnjem
obdobju, ko objavljam le izjemoma in za bolj izbran krog "beročih",
tudi klikam malo. Ko se pojavi komentar. Pred leti, ko sem pisala vsaj tedensko
in je bil hrup okrog bloga in komentiranja velik, sem pa temu primerno več
klikala nanj. Ja, včasih prebiram arhiv. Ponavadi z namenom, da poiščem kakšen
podatek ali misel o nečem iz preteklosti za uporabo v prihodnosti. Med
vrsticami je moj blog tudi neke vrste moj osebni dnevnik. Kodirano.
O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da
blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?
Z navdihom
imam včasih tudi težave, ker se ga lahko nakopiči še preveč, posebej zato, ker
se pogosto lotevam obravnav raznih svinjarij. Tega pa nikoli ne zmanjka, a ne.
Sicer pa v negativnih okoliščinah izguba vere v smisel vsaj za določeno obdobje
požre voljo, ki potem sili nekam drugam. To se mi je že zgodilo z blogom, zato
tudi objavljam vedno bolj redko, kar pa ne pomeni, da bo zgolj pri tem ostalo.
Ne pišem
vedno o temah, o katerih bi osebno najraje pisala. Še najbolj z užitkom
obravnavam filme, ob resničnostnih šovih življenja pa občutim predvsem nujo po
izražanju. Večinoma obravnavam konfliktne situacije, posledice določene mentalitete
in razne "fenomene" določene družbe. Pomembni so ustrezni konteksti,
prebrskane informacije, ki so na voljo, in predvsem opozorila na tiste, ki na
voljo niso, in detajli, ki so vedno najpomembnejši, še posebej večinoma
spregledani. Čeprav so moje teme največkrat družbeno ali politično aktualne, bi
lahko za motiv vzela tudi kupček dreka na pločniku in bi se enako potrudila
izluščit neko po mojem mnenju omembe vredno sporočilo iz prizora. Trudim se
vzpostavljat objektivno distanco. Nisem oseba, ki bi verjela v popularno
mantro, da objektivnost ne obstaja. To je le patetičen izgovor za mentalno leno
vsiljevanje pristranskih motivov in nepremišljenih pavšalizmov. Zagotovo ne
obstaja popolna objektivnost, kot ne obstaja popolna ljubezen na primer in nič
na svetu ni popolno. A odrasli otročaji bi kar sebično izbirali, kateri pojmi
nepopolnosti zvenijo pač bolj udobno in kateri zvenijo tako zahtevno, da bi jih
kar izbrisali.
Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv
bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi
navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije
spletna debata?
Motivi in
nameni komentiranja so toliko različni, kolikor se na spletu pojavi različnih
značajev in nivojev. Povprečen nivo v Sloveniji je precej beden, pa še malo nas
je, zato tudi blogi z dodano vrednostjo težko dosežejo neko kritično maso
zaslužnega "feedbacka". Nekaterim anonimnost služi, da bolj iskreno
povedo, kar resnično mislijo, drugi anonimnost zlorabljajo za propagiranje
raznih ideološko blaznih, primitivnih ali hinavskih motivov. Komentarji so
virtualna plat ogledala realnega, kar bi bilo treba na ustrezen način
interpretirat in primerno odreagirat. A kaj se dogaja? Le nekaj užaljencev, ki
jim odziv ne godi, ker so mnenja, da jim kvari imidž, poziva k ukinitvi
spletnega komentiranja, predvsem anonimnega. Kot da bodo z interneta izbrisani,
izbrisani tudi iz realnosti. Med nami je res nemalo ljudi, ki so se zelo
verjetno v slogu športanja lahko prepiflali skozi osnovno in srednjo šolo, tudi
do zlate mature, a so polpismeni, bralno nepismeni, ideološko blazni ali
primitivni in nimajo pojma čemu služi argument, kaj šele, zakaj ali kako ga
formirat, v kolikor bi radi opletali s presojami. Zaskrbljene pa najbolj skrbi,
ker se to dejstvo na zgoščen način opazi na internetu. Tako pozitivni kot
negativni komentarji so lahko ustrezno utemeljeni in s tem koristni ali pa so
neutemeljeni, puhli in slab zgled!
Sama sem
tudi veliko komentirala in skušala spodbujat spletne debate na svojem blogu. In
vsebinsko relevantni komentarji so se kmalu začeli res množit, soustvarjali in
plemenitili so blog in s tem izrinjali primitivce, ki kmalu niso imeli več
takega veselja do samoblamiranja. Redki anonimni sadomazohisti so kdaj pa kdaj
še prišli po kakšno vzgojno verbalno focko. Tako to gre. Ob kroničnem jamranju
zaradi večinoma bednega povprečnega nivoja komentarjev se je torej smiselno
vedno vprašat, kje neki so tako prekleto pametni in duhovno superiorni ljudje
in kaj neki počnejo, da je pozitiven zgled v javnosti nasploh, ne le preko
internetnih odzivov, tako šibak in neučinkovit?! Mnogo bolj zaskrbljujoče od
temnih plati svobode govora se mi zdi možnost izkrivljanja realne podobe.
Omogočena cenzura komentarjev hkrati pomeni tudi še večjo možnost omejevanja
javnega izražanja tistim, ki imajo kaj
pametnega za pripomnit in s tem spravljajo v zadrego razne "promotorje
mentalne driske" in ideološke omejence. Med blogerji si s pomočjo cenzure
trudijo krojit in branit svoj "imidž" na primer Irena Jenko alias
Irena Sirena, difovec Roman Vodeb, Iztok Gartner ... Nivo in prioritetni cilji so takoj jasni.
O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na
drugih blogih?
Vedno me
prepriča blog, ki se prednostno posveča vsebini in je všečna forma kvečjemu v
harmoniji z vsebino, le podpira blog. Kičast blog, ki skuša z osladnim
besedičenjem ali dizajnom zakrinkat praznino, me fascinira podobno kot Kim
Kardashian. Vprašam se, kako avtorju ni nerodno pred samim seboj. Pritegnejo me
avtorji s karakterjem, katerih namen in cilj je jasen, imajo tudi kaj za
povedat in premorejo čim več neposrednosti ali iskrenosti. Lažne iskrenosti po
predvidljivih formulah všečnosti je ogromno na voljo, prepričljive pa najmanj.
Kot tudi sicer v življenju. Tole pa še posebej rada poudarim: Nisem fen
dolgoveznih, predolgih pisarij, ki nanizajo tudi do deset vrstic znakov s
presledki v ubožnem slogu za preskromen nabor sporočilnega ali informativnega
štofa, ali pa ogromno "slikc" za malo muzike.
Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil
tvoj sanjski blog?
Moj sanjski
blog je že od začetka sanjski, ker je itak nastal iz sanj o tem in onem, kar bi
lahko pomenil. Sicer ne bi premogla veselja, da ga sploh začnem pisat. S svojim
blogom, menim, da sem dosegla, kar se je v danih okoliščinah sploh dalo. S tem,
kar se je zgodilo z blogom oziroma s celotno blogersko sfero nasploh v zadnjih
letih, pa seveda nisem zadovoljna in je postalo podobno tipičnemu epilogu
zgodbe o nekdanjem slovenskem uspehu – nočni mori. Blogerji nismo
zafunkcionirali kot povezana skupnost, ki bi se pogojno lahko v našem prostoru
obdržala nad gladino le s pomočjo ustreznega uredniškega pristopa, ki bi bloge
povezoval pod skupno streho in hkrati ustrezno selekcioniral. Dogajali so se
poskusi, ki so večinoma zgolj zaradi otročje pristranskih idej in interesov
predvidljivo ostali brez omembe vrednega efekta ali kar na smetišču pozabe.
Blogi potrebujejo bolj sanjske okoliščine za sanjanje. Đubox se, kot je možno
opazit, trudi v smer povezovanja, kar je seveda dobrodošlo.
Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi
predlagala Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?
Glede na to,
da je blogerski veteran Fetalij W. Tyschew izbrisal
svojo bogato blogersko zgodovino in kakšnemu popolnemu novincu v tej sferi žal
lahko ne bi bilo jasno, zakaj za tak intervju predlagat nekoga, ki je objavil
šele tri prispevke, predlagam naslednje:
Osebno
izpovedni blog Pa
ne še en blog avtorice kariel, ki ne objavlja pogosto, ampak
objavlja v slogu in takrat, ko ima res kaj za (iz)povedat. Bi rekla, da si
želim, da bi pisala pogosteje, a bi to očitno pomenilo, da ji privoščim več
pizdarij v življenju.
Nekjedrugje avtorja Tadeja Zupančiča, ker to, da živi v Londonu
sploh nima bistvene zveze s tem, da je "nekje drugje". On je povsod,
kjer je glasba, čut in čud. Kronično inspiriran od okolja in vibracij bi bil
sam, a nikoli osamljen opazovalec nekje drugje verjetno kjer koli. Na tem blogu
izpade pisanje res gušt in zelo osebna stvar, čeprav ne razkrije nič osebnega.
Blog Nergač avtorja Mateja
Zalarja alias chefa, ker je redek primer turbo blogerja (beri: turbo pogosto
objavljanje, aktualne teme, koščki zasebnega resničnostnega šova, fotke
pokrajin, hribov, dolin in živalic, skratka, skoraj vse fore za pridobivanje
turbo klikov na kupu, razen pornografije), ki je tudi res vešč pisanja in
uporablja možgane, tako da je njegove zapise in komentarje večinoma vredno
prebrat, pa če se strinjaš z zapisanim ali pa se klavsko spičiš z avtorjem.
Tudi to se da.
Najlepša hvala za odgovore!