Intervju: Napa ali Napota Kruh in vino

Vir.

Napa v kuhinji ni nikakršna napota, sklanjanje nad štedilnika ali žar tudi ne, medtem ko nam je jezikovno neskladje med politično korektno knjižno obliko in ono drugo, pogovorno, ki jo večkrat izrečemo in se nam zato sliši bolj naravno, že v naslovu zakuhalo malce zmede, iz katere bi Boštjan Napotnik, avtor bloga Kruh in vino, zagotovo znal skuhati še kaj drugega kot godljo, v kateri smo se znašli mi, zato nas je imelo, da bi napisali kar: od unga Napotnika blog, sej ga poznate. 

Vir.

Kako ga ne bi, ko pa je tudi avtor fine kuharske knjige Kuhinja za prave moške, improligaš, pripovedovalec zgodb in še kaj, uspešno pa je prevzel tudi nasledstvo Ilovarjevega tria in sedaj vsak teden piše za Mladinin Konzum, poleg tega pa že vrsto let svoje recepture v sočnem jeziku in začinjene z dobršno mero humrja in duhovitosti objavlja tudi na blogu, vse po vrsti lepo zapečene, malo prepražene in obvezno skuhane na plinu, tako zelo žmohtne, da se od besed kar cedi: branje Kruha in vina je zato prebijanje čez ravno prav zavozlane jezikovne umisleke, vmes pa se človek obvezno in vedno na ves glas smeji. Enako seveda velja tudi intervju, zato si že pred branjem pripravite malo kruha, da boste z njimi na koncu pomazali krožnik do konca, ter kozarec vina, da ga boste na koncu poplaknili z njim.

Pa dober tek!

 

Vir.

Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji, učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok. Zakaj sploh imeti blog?

Ježeš, za odgovor na to bi pa moral kar dobro odpihniti prah iz malih sivih – slednje so namreč o teh vprašanjih razglabljale že dolgih sedem in še več let nazaj. Kruh in vino je imel v prvi preambuli zapisano, da gre za spominsko knjigo, odprto v izogib pozabi dobrih stvari, ki sem jih bil skuhal in/ali pojedel in ali popil. Ker sem mislil, da se dovolj dobro poznam, sem računal tudi na to, da bo pisarjenje na tej platformi po začetnem navdušenju tudi usahnilo. Pa se očitno nisem dovolj dobro poznal, ker sta kruh in vino še vedno tu. Zdaj sta en tak star frend, ki mu ne težiš kar naprej, vseeno pa z njim ohranjaš redne stike in z njim preživiš marsikak zabaven večer.

Vir.

Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino?

Vsak dan izvedem rutinski obisk, med katerim pregledam statistiko, skušam odgovoriti na komentarje in pregnati spemerje. Skušam tudi spisati zapis ali dva na teden. To se je – odkar je potrebno sproducirati tedensko recenzijo oštarije za Mladino, še posebej pa letos, ko sem pisal drugo knjigo – izkazalo za trenutno skrajni domet. Zgodovino pa gledam, vedno, kadar jo je treba – to je vendar moja beležka z recepti, ane?!

Vir.

O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?

Pišem pa najraje o hrani in pijači. Če se mi res ne da blogati, potem ne blogam. Kadar se mi pa da (a. k. a. imam čas) pa pogledam v mapo s spravljenimi/pripravljenimi fotkami in spišem še besede za zraven. Kosov torte (in kosov česarkoli okusnega) pa nikakor ne gre žrtvovati vesolju, ampak jih je treba nujno in takoj uničiti z mletjem med zobmi in kemično razgradnjo s prebavnimi sokovi.

Vir.

Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev? Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije spletna debata?

Na začetku je seveda hec, ko kar pišeš, pa pojma nimaš ali kdo te jezične produkte sploh bere, ali pa se nemara že v tretji vrstici odpravi na kakšen lažje prebavljiv spletni pašnik. Komentarji – predvsem tisti, ki imajo tudi kakšno vsebino, ne samo “kul! – dbest! – lajkam! – js tud!” – so za vsakega blogerja pomemben vir povratnih informacij. Sicer si pa ego futram tudi še kje drugje, tako da je odziv bralstva fajn predvsem zato, da drug drugega o čem podučimo, pokramljamo in razdremo kakšno žaltavo. 

Vir.

O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih blogih?

Najraje berem zanimivo in dobro napisane tekste in/ali gledam dobro narejene ilustracije ali fotke, iz katerih se vidi in čuti, da sta v njih kreacijo vključena strast in spoštovanje do obravnavane teme/podobe, do likovnega/literarnega jezika, do bralcev/gledalcev ... 

Vir.

Kakšen bloger boš, ko boš velik, in kakšen bi bil tvoj sanjski blog?

Najprej je z mano tako, kot pravi Pika: Ljube kroglice pregelk, nikdar nočem biti vel’k. Potem pa tako, kot pravi Dino: Svakoga dana u savakom pogledu sve više napredujem. Ko ne bom imel več nič za povedat ali pokazat, bosta šla kruh in vino v penzijo. Do takrat je pa kar to moj sanjski (in resnični) blog.

Vir.

Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagal Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?

Fotoblogatec je (bil?) izjemen blog fotografa Andreja Korenča, ki vsak dan priobči eno hudo fotko iz Logatca in okolice, februarja je začel pavzirati, upam, da ne za vedno; so pa vse tam zbrane fotke še vedno vredne ogleda! ... Glavna mašina revije Vino Marjan Močivnik je ne samo vrhunski fotograf, ampak tudi pronicljiv pisec, še posebej ljube so mi njegove recenzije popitih vin v rubriki Prazna flaša, vse skušaj se dogaja na naslovu http://www.revija-vino.si/blog/mm/. Tretji je tudi fotograf – Marko Jamnik, ki pa v blogerski trio ni prišel zaradi fotk, ampak zaradi svojih ljubiteljskih pivovarskih dosežkov, ki jih zanimivo in zabavno popisuje na BrewBite Brewery’s blogu.

Vir.

Najlepša hvala za odgovore!

Ni za kaj!