Zapisali so (junij 2014)

Vir.

Nova rubrika: na začetku vsakega meseca se bomo ozrli nazaj in naredili pregled tistega, kar je bilo v preteklem mesecu zapisano na blogih z Đuboxove liste. 

Uživajte v branju!

Vir.

»Moje življenje ni Pinterest popolno in nočem v svet pošiljati sporočila, da je popolno. Čemu bi to koristilo? Vsa socialna omrežja, ki so se v družbi prijela, spodbujajo ravno to: lažno popolnost. Kako to vpliva na ljudi? Predvsem negativno. Vsi ti drobci, ki so objavljeni na socialnih omrežjih, ne predstavljajo niti polovice realnega življenja.«  (Neja z bloga You can have your cake too v receptu za korenčkovo torto)


»Vrstniki vzgajajo vrstnike. To neprestano pozabljamo, kakšno moč ima referenčna skupina. Moji ljudje. Moji bodoči prijatelji, partnerji, sodelavci, sošolci … moja generacija. In že iz tega razloga, ko šola na eno mesto spravi toliko vzgojiteljev iste generacije se ukvarja z vzgojo. Učijo se preko poskusov in napak, besednega učenja in tudi učenja z zgledom. In tukaj se lahko zgodi vihar dušebrižnih odraslih, ker so baje mnogi vrstniki drugim vrstnikom v slab zgled. Aha, v veliko slabšega kot smo mi, odrasli, kajne?« (Matic Munc o vzgoji)

Vir.

»Javnomnenjske raziskave. Kdo jih najbolj potrebuje, vemo. A kakšen je profil tipičnega anketiranca? Kdo so tisti volivci, ki si pravzaprav vzamejo čas in odgovarjajo na zastavljena vprašanja? Vaše mnenje šteje, pravijo. Pa je to mnenje tudi kredibilno in ali bi nas sploh morali zanimati tisti že prirojeno odločeni, ki slepo sledijo velikim vodjem do konca - tudi za zapahe, če je potrebno? Četudi je kriv - kar pa, seveda, nikoli ni, saj je "pošten", "zaslužen" in "edini, ki lahko reši Slovenijo".
Osebno ne poznam nikogar, ki bi si sredi belega dne, ko mu zazvoni telefon, vzel čas, da se posveti javnomnenjski anketi. Tega trenutka še nisem doživel. Večinoma se jih odslovi še preden pridejo do "delamo anketo o ... ", saj jih izda že ton glasu, umetna prijaznost in pretirana formalnost: "Pozdravljeni! Sem dobila gospoda Koširja? Ime mi je Vera, kličem iz podjetja tega-in-tega. Izvajamo pa kratko ... " ... Aha, anketa - hvala lepa, ne bi.« (Izak Košir na Metini listi o javnomnenjskih raziskavah)

Vir.

»Mesečno zaslužim približno 800 evrov, ko odštejem vse stroške z najemom, davkarijo, elektriko, urbano, internetom in mobilno telefonijo, mi ostane približno 170 evrov za hrano, tobak in druge zadeve na mesec. In tako je nastala kolumna za reveže. To je slika zaposlenega reveža v Sloveniji. Slavnega srednjega razreda, ki bo živel vse ostale, na katerem sloni naša družba. Imamo pa bivališče, streho nad glavo. Včasih je to celo edina razlika med revežem in klošarjem.« (Matic Munc o zaposlenih slovenskih revežih)

Vir.

»Od ljudi, ki se hvalijo z obvladovanjem dela z računalnikom, med drugim pričakujem, da ločijo med kopijo in skrito kopijo elektronskega sporočila. Osnove seveda pričakujem tudi od zadolženih za stike z javnostmi, a sem neredko razočaran. Ne samo, da so mnogi neodzivni, neažurni, nekomunikativni in nepismeni, ampak jim težave povzroča celo pošiljanje elektronske pošte. Tako poleg piar sporočila dobim še celotno adremo pošiljatelja, vključno z njegovimi družinskimi člani in pivskimi prijatelji.« (Nergač o obvladovanju dela na računalniku)

Vir.

»Ker je Julijan hranjen po gastrostomi s posebno ketogeno dieto, ki zahteva specifičen urnik hranjenja, natančno pripravo vnaprej in je nikakor ni mogoče naročiti v restavraciji, hrane zanj nikoli ne naročamo. Na zunaj verjetno izgledamo kot največji sebičneži, ko se sami mastimo s polnimi krožniki hrane pred sabo, naš mali junak pa tiho in mirno sedi v svojem vozičku. Takrat bi rada na ves glas povedala vsej restavraciji, da bi našemu fantu z velikim veseljem dala stran tri četrtine svojega obeda, če bi le lahko. Ne gre za to, da mu ne želim privoščiti, ne smem mu.« (Prav posebna mama Urška o tem, kako okolica vidi otroka s posebnimi potrebami)

Vir.

»Včeraj sem ob doživljanju drobnarij že videla, kako se iz njih spletajo zgodbe, ki jih bom premlevala, ko bodo že spomini. Ne vem še, ali sladki ali ne, niti ali bodo težki ali čisto lahki. In ko namesto klepeta raje razmišljaš o rečeh, ki nikogar ne dosežejo in imajo čisto svoj naboj.« (Špiklja o točkah v pristanu)

Vir.

»Švedski bo samo zato, da se bolj imenitno sliši, pa zaradi balonov, te imajo Švedi kar radi na pikniku...pa, ja no, pa zaradi zvezde piknika - klad kake. Takšnega piknika res še nismo imeli, da bi nekdo prinesel na pol narejeno torto, potem pa kar tam sredi parka, na travi, stepal smetano.« (Sashita o prvem poletnem pikniku)

Vir.

»Novodobne ameriške srhljivke po hollywoodskem tekočem traku skoraj brez izjeme sledijo enakemu receptu: finančno varno produkcijsko ozadje (PG-13), enolično premočrten dramaturški lok z obveznim nastavkom za sequel, instantno zadoščenje s predčasnim izlivom hitrim vrhuncem, infantilna fascinacija s krvavo plastično CGI eksplicitnostjo, ceneni trenutki -BU!- in puhloglavo sterilni liki s prazno interakcijo, butasti dialogi, derivativna in prežvečena zgodba (ali rimejk), takojšnja mirna prebava in hipna pozaba. Saj veste: bledične ženske prikazni z lovkastimi črnimi lasmi, trzajoče premikajoče se in po stropu plazeče groteskne kreature iz pekla, visceralna sočnost, ceneni trenutki -BU!- (veliko njih), bla bla, zeh, hrrr. Najstniška publika in odrasli gledalci z zmanjšano umsko percepcijo krohotajoč požirajo gibljive slike ter med basanjem s kokicami in nalivanjem s kokakolo nepopisno uživajo v zabaviščnem parku za najmlajše, po ogledu pa si po možnosti privoščijo še masten šitburger — in njihova skromna dojemljivost je do naslednje plitve filmske bedarije spet potešena. Aaah. Rig.« (Filmoljub o ameriških srhljivkah v kritiki filma Oculus)

Vir.

»Preventivne in skupnostne oblike dejavnosti in bivanja v domačem okolju, - spet ne izvemo ničesar, gre za nedokončane stavke, napisane v ihti in hitro. Zdaj pa se za trenutek zamislimo: preventivne dejavnosti bivanja v domačem okolju. Kaj je to? V resnici gre za spretnost, ki jo dobro poznajo izurjeni pisci predlogov za različne denarne razpise – uporabiti moraš pravilne fraze, ki so v zeitgeist momentu popularne. Preventiva in skupnostno že nekaj čas kotirata visoko, trajnostno pa seveda tudi. Mogoče so slednjo frazo pri SMC uporabili na kakšnem drugem delu programa, ki ga pač nisem bral.« (Matic Munc o praznih frazah v programu Stranke Mira Cerarja)
 

Vir.

»O filmih, o katerih je težko povedati kaj novega ali zanimivega (ne glede na to, ali so všečni in dobri, ali pa prav nasprotno), običajno sploh ne pišem. Kaj pa naj bi posebej informativnega in fascinantnega napletel? Še ena popkornovska chick-flick komedija? S plitvimi liki, izrabljeno zgodbo, na stereotipu o pomembnosti videza, sramotni zadregi protagonista in predsodkih družbe o socialni determiniranosti osnovano duhovitostjo? Duhamorno plehek seksistični humor in farsa z ghetto nigga dovtipi? Brez kakršnegakoli dejavnika zapomnljivosti? Vizualno mašilo za dolgočasen torkov večer? (Ali pa vsaj kakšna rumena trivialnost: nepomembni scenarist Dan Rosen je vložil tožbo zaradi plagiata, ker naj bi brez dovoljenja uporabili njegovo idejo za film z naslovom Darci's Walk of Shame.)« (Filmoljub o filmih, o katerih se ne splača pisati)

»Sploh se ni več zgražal, prijemal za glavo ali pa besno klel predse in si do krvavega zgrizel ustnic, kadar je naletel na novodobne prijeme, s katerimi so si ljudje dajali zagon, da so preživeli še en dan svojega bolj ali manj bednega in nesmiselnega življenja, s katerim ne bodo pustili nobenega pečata ali česarkoli po čemer bi jih lahko pomnili.
Nekoč bodo le še ena osmrtnica v časopisu, še en načičkan nagrobnik, še en človeček manj in njihova neeksistenca se ne bo dotaknila nikogar za dlje kakor za teden.
Po tem bo vse po starem. Kot bi jih nikoli ne bilo.
Vseeno pa se bodrijo z bedastimi banalnostmi, ozaljšanimi s fotografijo objetega para ob obali nad katerim letita dva galeba proti žolto rdečemu sončnemu vzhodu, spodaj pa piše:’Živi vsak dan kot da je tvoj zadnji.’«
(Kratka zgodba Poslednji dan (Ludvik) XI. z bloga Kostin mozeg)

Vir.

»Pri verouku kažem otrokom zvezek, v katerega bodo lepili neke nalepke, na naslovnici je narisan - papež (no, ni ravno umetnina ... žal). No, vsaj meni se tako zdi! Pa povprašam prvošolčke, kdo je na naslovnici. Seveda se mi zdi čisto mogoče, da nihče ne bo vedel, saj so vendar stari šele 6 let, poskusim pa le. In eden pogumno izjavi: "Župan Janković!"« (Ana Kos z bloga Sol zemlje)


»Težko bi trdil, da je Mercatorjeva zgodba šolski primer nesposobnosti gospodarske in politične elite, prej bi rekel, da gre za šolski primer neuspele lopovščine po eni in umetnega ustvarjanja delovnih mest po drugi strani. Mercatorjeva kratkotrajna zgodba o uspehu je bila rezultat politike, tiste, ki je nastavila tudi Zorana Jankovića. Tega mediji kljub zabavnemu posnetku niso obešali na veliki zvon.« (Nergač o Mercatorju, politiki in zabavnem posnetku)

Vir.

»Pogosto se mi je, kjub dokaj dobremu znanju štirih jezikov, zgodilo, da sem dobila direkten "nasvet". "Nauči se končno italijansko kot se spodobi." Mislim, da ni potrebno dodati, da so tovrstni komentarji skoraj zmeraj prišli s strani ljudi, ki govorijo LE italijansko.« (Livia z bloga Welcome to the jungle o Italijanih in njihovem mnenju o tujcih)

Vir.

»Če Neil Armstrong misli, da je pogled z Lune nekaj nadzemeljskega, nekaj čarobnega in neponovljivega, najbrž ni prisostvoval rojstvu lastnega prvorojenca. Prizor, ki se mirno lahko kosa s tistim iz vesolja.« (Kostin mozeg čestita pamžovju za rojstni dan)