Iz dnevnika slovenskega ekstremista in priimki na -ić

Vir.

Tvit mestne svetnice SDS Pavle Muker o priimkih na -ić, za katerega smo izvedeli pri Hadu, je nekaj, kar mora obsoditi ne le tviterski mikrokozmos, ampak tudi širša javnost: gre namreč ksenofobno dejanje, kar je dovolj problematično že samo na sebi, še huje pa je njeno sprenevedanje, da je v svojem tvitu samo povzela tisto, kar so objavili mediji - to nikakor ne drži. Šlo je namreč za njen komentar seznama zdravnikov oz. njihovih priimkov, ki jih je izpostavila kot njihovo skupno lastnost, čeprav v resnici ta sploh ni pomembna, seveda pa lahko služi za diskriminatorno sklepanje o tistih, ki tak priimek imajo, o njihovi (ne)sposobnosti, kar je nedopustno. 


Od tu namreč ni daleč do 'unih, ki nosijo trenirke', do 'unih, ki živijo na napačnem bregu Save', do čefurjev, do čušev ali Tschuschev, kot jih imenujejo naši severni sosedje. O njih je že davnega leta 1973 Florjan Lipuš napisal odlične Zgodbe o čuših, torej o koroških Slovencih, ki jih 'uradno ni na svetu, kakor uradno niso naseljeni nikjer, nimajo svojih vasi in zakotij in se kljub temu že osemnajstletni naciji tresejo pred njimi," in njihovimi slovenskimi priimki. Citat je iz zgodbe Filip Murn dela težave, poleg nje pa v drobni knjižici lahko najdemo še 12 zgodb, med njimi Iz dnevnika slovenskega ekstremista in Navodila za kričanje. Slovenski ekstremist (torej Slovenec) na Koroškem pač mora znati dobro kričati, ker uradno dolgo časa sploh ni obstajal, je bil neviden in neslišen, zreduciran na stereotipe in diskriminatorne predstave, tako kot tisti na -ić pri nas, da Romov in drugih Neslovencev, homoseksualcev, nepravih družin in vseh ostalih sploh ne omenjamo. 

Po novem imamo tudi v Sloveniji ekstremiste, uradno so jih uzakonili, le da je seznam tistih, ki naj bi to bili pač napačen: išče se jih v vrstah vstajnikov in tistih, ki naj bi organizirali vstaje, kot piše v anonimki, ki jo je prejela preiskovalna komisija - več o njej si lahko preberete na blogu In medias res Borisa Vezjaka, enega od domnevih ekstremistov, ki je na koncu svojega zapisa postavil tudi vprašanji: Who's the real Kekec? Who's the real extremist?  

Nekaj podobnega smo se vprašali tudi mi sami: sploh če je Kekec nekakšen simbol za pravega Slovenca, nekaj podobno izmišljenega, skupaj z vsemi venetskimi in drugimi teorijami, medtem ko ekstremisti seveda tudi na Slovenskem obstajajo. Nekateri med njimi živijo v elitni celjski soseski, ki je ne želijo kaziti s pogledom na ljudsko kuhinjo, drugi v svoji okolici ne bi imeli romske gostilne, tretji so proti džamiji, četrti proti trenirkarjem, peti vstajnike nazivajo z zombiji in verjamejo, da jih k protestu ni spravilo nezadovoljstvo, ampak strici iz ozadja, šesti so proti knjigi Jugoslavija, moja dežela iz popolnoma napačnih razlogov, saj jo sploh niso prebrali, sedmi ne marajo gejev, osmi nosijo majice s karantanskim panterjem, deveti - ustavimo se pri tem pravljičnem številu, ker pač živimo v pravljični deželi (najboljši od vseh svetov, bi pridal Leibniz, gospod lužiškosrbskega porekla), no, devetim pa se ne zdi prav nič narobe, če tvitnejo: ":D Ne morš verjet: eni mislijo, da so tisti na -ić, ki so na vodilnih položajih v Sloveniji, tam zato, ker so sposobni!"

Ob tej priložnosti smo Đubox preimenovali v Đuboxić, Navodila za kričanje pa najdete v že omenjeni zbirki Zgodbe o čuših Florjana Lipuša, ki jo - tako kot tudi vsa druga njegova dela (recimo Odstranitev moje vasi) - toplo priporočamo v branje.