Danes vam Đubox servira poezijo, za zajtrk, malico, kosilo ali večerjo, polnovreden obrok, boljši kot v menzi, brez glutena in brez drugih alergenov, veganski, lepo postrežen v verzih, ki se v ustih sicer ne stopijo, ampak kar malo zataknejo v grlu: tako pač je z eksistenco in denarjem. Medtem ko boste brali in delali za 600, 1000 ali kakšen drug znesek plače, se bo Đubox še naprej spraševal o biti ali ne biti. Mogoče še bo kaj iz njega, mogoče pač ne bo, ne bi bil namreč rad le zato, da obstaja, ampak si mogoče malo naivno od življenja želi še malo več kot to.
Skratka, poezija:
Obrišem si znojno čelo,
skozi bolečo hrbtenico
mi v možgan šine misel
zaradi katere odložim
osemintrideseti in
devetintrideseti stol
pogled pa se mi ustavi
na preostalih enaintridesetih,
ki jih moram pospraviti …
Nadaljevanje Matematike manualca pa na blogu Kostin mozeg.
