Đubox se počasi prebuja in iz realnosti vrača nazaj v pravljično deželo blogov, malce nezadovljen, malce nesrečen, kot bi v enem letu delovanja iz navdušenega otročka postal nergavi najstnik, ki mu nič ni prav in ki bi najraje spremenil kar cel svet, saj z njim nikakor ni zadovoljen. Seveda ima prav po najstniško tudi težave z iskanjem smisla svojega obstoja, cele dneve ždi in tuhta, kaj naj sam s sabo, zdi se mu, da se mora spremeniti, a ne ve točno, kako naj to stori.
Naj začne brati duhovno literaturo ali Aristotela? Naj spremeni le svoj videz, da bo bolj bleščav in všečen drugim, ali naj sledi sam sebi, karkoli že to pomeni? Naj piše o čudovitih piškotkih, modnih oblekah, zdravi prehrani, teku ob sončnem zahodu, sončnih dnevih, o nepozabnih potovanjih, udobnih kavčih in domislenih idejah, čeprav v realnosti iz dneva v dan sedi pred računalniških zaslonom, je predvsem makarone s paradižnikovo omako, v trenirki ali pižami, ima podočnjake in star kavč, ki ni ne lep ne udoben, ter nima energije za to, da bi ga prenovil, mu zašil novo oblekico, iz njega naredil diy-blogerski projekt, ki bi ga vsi občudovali, poleg tega pa velikokrat nima energije niti za hojo, kaj šele tek, o čem naj potem piše? Naj si sijajni blogerski svet postavi za zgled ali naj vanj skuša vnesti vsaj malo tašne in drugačne realnosti?
Seveda ni vse tako črno-belo, tak je samo Đuboxov najstniški pogled. Teta iz ozadja to dojema kot prehodno fazo v razvoju, skozi katero smo šli vsi - eni hitreje, drugi počasneje, kaj bo iz Đuboxa nastalo v prihodnosti, pa še vedno ne ve. Zdravnik ali odvetnik najbrž ne bo, politik tudi ne, niti ne manekenka ali pevka, vsekakor pa je trenutno en tak mali kritični nezadovoljnež, ki ni zadovoljen niti s sabo, kaj šele z vsem ostalim.
Teta iz ozadja mu permisivno pušča odprto pot in drži pesti, da iz njega kljub vsemu kaj rata. Javno priznava in se opravičuje, da je v zadnjih tednih od njega že malo dvignila roke oziroma obupala nad njim in nad njegovimi pogledi na svet, ki se večkrat ne skladajo z njenimi, ampak nato se je odločila, da poleg permisivnosti v Đuboxovo življenje uvede še malo discipline in avtoritete, zato bo moral po njeni komandi do nadaljnjega kljub temu skrbeti za slovenske bloge in jih spremljati, pa čeprav se obema zadnje čase bolj lušta po življenju stran od računalnika in izven virtualnosti, ki je sicer malo manj lepo in pravljično, zato pa toliko bolj resnično.
Saj ne, da bi bilo s pravljičnim kaj narobe, samo včasih je tako daleč od nepopolne resničnosti, od tega, kako živimo. Že mediji nam vsakodnevno servirajo predvsem podobe popolnosti, zato bi si človek od blogov včasih želel malo več spontanosti, brez montaže in posebnih priprav, več osebnega pogleda na svet, ki se ne bi kazal zgolj v veganstvu, paleo dieti ali pač vsejedstvu. Da ne bo pomote: resničnost je pogosto tudi lepa in taka, da se jo prav zaradi lepega splača deliti, ne da bi jo pred tem bilo treba kakorkoli dodatno aranžirati ali zaviti v celofan z lepo pentljico. Nekaj takšne resničnosti je na fotografijah, ki spremljajo zapis. Če se komu zapis zdi malo nergav ali tečen, je treba povedati, da je v bistvu njegovo osrednje sporočilo optimistično in veselo: Đubox bo!
Čeprav je trenutno v fazi, v kateri se večino časa počuti kot
Kostin mozeg, ki marsičesa ne razume, upa, da bralci razumejo vsaj to in ga bodo še naprej spremljali. Trenutno oziroma vsaj nekaj časa pač ne bo obstajal toliko zase in za teto iz ozadja, ki ga ustvarja, ampak za tiste, ki ga berejo in spremljajo. Pravzprav ne bo nič drugačen, kot je bil, poln vsega, kar se dogaja na slovenskih blogih, občasno pa vam bo v branje podtaknil tudi kaj njemu ljubega: recimo
razglednico o nasilju ali
zapis o Pahorjevi moškosti z Metine liste in za dodatek še
mnenje Matica Munca o svobodi govora.
