Ah, ja, omenjanje ponedeljka že v naslovu ni naključno: recimo, da v teh dneh ne moremo mimo banalnih tem, ki se vrtijo predvsem okrog čudovitega in sončnega vremena, zato smo se odločili, da bomo tudi mi ostali kar na površini, ki je obsijana s sončnimi žarki, in se ne bomo spuščali v globine preprečevanja korupcije, neustavnega nepremičninskega zakona, evropskih volitev, revščine, morebitnega višanja davkov, problematike slovenske medijske krajine ..., ampak bomo raje zgolj vzkliknili: "Pa je spet ponedeljek! Lepo je in sončno!" O zgoraj naštetih temah sicer pišejo tudi nekateri avtorji blogov na Đuboxu, ampak tokrat ne bomo s prstom mignili niti toliko, da bi vam povezave do zapisov servirali na pladnju - če vam ni do nastavljanja sončnim žarkom, si jih lahko v desnem stolpcu poiščete sami, sicer pa se lahko že v tem tednu z vašimi otroki (z otroKi, da!) udeležite ustvarjalnih delavnic v Ljubljani: reklama za ustvarjalnost bo naslednjih 14 dni prežala na vas levo zgoraj, če bi tam želeli videti kak drug zanimiv, simpatičen, navdihujoč (s soncem obsijan) projekt ali idejo, ki jo je vredno deliti, pa sporočite na jukeboxblogs@gmail.com.
Za poetični zajtrk si lahko privoščite prebujenje ringloja na prvi fotografiji z bloga Micimici in sončno jutro Maje z Mikstejpatakoj pod njo, nato natančno preštejete kalorije vsakega koščka sadja in prav vsakega kosmiča na tretji fotografiji, ob kateri je o dietah in bližnjicah do cilja razmišljala Maja z bloga Dreamland of sky and sand, na četrti sliki pa vas čakajo narcise, ki rastejo na vrtu pri Vanji z bloga Ena leva, ena desna. Vmes lahko na blogu In media res preverite, kako strokovno so se čiščenja lotili v parlamentu in kako so o tem poročali mediji, se pri Tini, ki surfa za nas, okužite še z navdušenjem nad takšnimi in drugačnimi aktivnostmi - od žuranja do teka in plavanja, čisto na koncu pa se pomudite še pri koščku poezije, ki ga je kot poetvit za svetovni dan poezije in za pomlad napisala Ovtsa. Njen travnik je blog v sliki in besedi, več o poetvitih pa na Metini listi.
Ne, ne, saj v resnici res nismo pozabili na tvoj 1. rojstni dan, ki si ga praznoval 18. marca, dragi Đubox, le čisto po tiho smo ti pripravljali, khm, am ... zabavo presenečenja! Kajneda, da je tako? (Vsi bralci naenkrat: "Seveda! Tako je!")
Zabav se ne pripravlja sredi tedna, ker morajo povabljenci naslednji dan zgodaj vstati, zato smo počakali na vikend, da ti čestitamo in ti nazdravimo ter da te spomnimo, da si v tem letu dobil že toliko tort, drugih sladic in ostale hrane, da bo to zabava s postom. Bojda je to moderno in zdravo, pa še poceni je.
Namesto darila ti obljubljamo, da bomo še naprej skrbeli zate in da boš poln takšne in drugačne vsebine za vse želje in okuse. Sicer pa ti želimo predvsem zvrhano mero navdiha in ti kličemo še na mnoga blogerska leta!
Naslov ni povezan z današnjim svetovnim dnem poezije, ki jo lahko po novem lahko tudi tvitate - več o tem na Metini listi, in ki se jo najlepše postreže s čajem (tako kot na fotografiji z bloga Tamara's Blend) in s čokoladnimi tartufi, ki jih je NaredilaAna, ampak s prav posebnim povabilom, ki smo ga dobili po elektronski pošti - ker gre za dogodek, ki se bo odvijal že naslednji teden, v torek, 25. marca, ob 10. uri, smo se odločili, da vabilo čim prej delimo z vami - če bi se dogodka radi udeležili, se namreč lahko prijavite samo še danes do 12. ure. Več na spodnji fotografiji:
Če kdo besedila slučajno ne vidi, še kopipejst (žal brez strešic):
Spostovani,
ob pricetku Praznika trnica vas v torek,
25. marca, ob 10. uri prisrcno vabimo na predstavitev projekta ‘Trnic na vsako mizo’, ki se bo odvijala v JB restavraciji na Miklosicevi cesti
17 v Ljubljani.
Podrobneje
vam bomo predstavili trnic, velikoplaninski sir, posebnost
kulturne dediscine pastirstva in alpske kulture v slovenskem prostoru, ki si ga
na Zavodu za turizem in sport v obcini Kamnik s podporo strokovnjakov in lokalnih gostincev
prizadevamo znova obuditi kot kulinaricno posebnost in ne zgolj kot skoraj
pozabljen spominek.
Sir iz skute, smetane in soli, ki je okrasen s posebnimi
ornamenti, so nekoc pastirji izdelovali v parih, saj s svojo obliko ponazarjajo
zenske prsi. Po izrocilu naj bi jih podarjali izvoljenkam kot dokaz ljubezni in
zvestobe, lahko tudi obljube zakona.
Dr.
Janez Bogataj, priznani
etnolog, bo trnic predstavil v zgodovinski, etnoloski in kulinaricni luci,
priznani kamniski chefi, Janez Bratovz
(JB), Janez Ursic (Gostilna pri
planinskem orlu) in Primoz Repnik
(Gostilna in penzion Repnik), pa vam bodo jedi
s trnicem tudi pripravili.
Toplo dobrodosli!
Svojo prisotnost, prosimo, potrdite do petka,
21. marca, do 12. ure, na MoJcA@pasat.si ali stevilko o4o 17 17 88.
Pomladansko sonce in vsi drugi klišeji, ki bojda na plano poleg pregovorne utrujenosti prinesejo tudi več energije (ja, vse ob enem!) za nove začetke, čas, ki ni namenjen le iskanju zvončkov in čemaža, ampak tudi iskanju navdiha. Največkrat se sicer ta skriva v koncentraciji in disciplini, a kaj, ko je celo Leonardo da Vinci podlegel ideji, da je treba ustvarjati le takrat, ko se nam zahoče, zato je ogromno njegovih del ostalo nedokončanih, podobno pa velja za marsikatero objavo na Đuboxu, ki se začne pisati, nato pa po prvem stavku navdiha zmanjka in ostane le še en osnutek več, ki bi ga bilo nekoč treba dokončati.
Navdih lahko iščete in najdete v domišljiji, o kateri se je na Metini listi razpisal Dino Bauk, rdeča nit zapisa pa govori o razvoju domišljije pri otrocih in o tem, kako pomembno je, da jih vodimo v gledališče in na druge kulturne dogodke, da jim beremo knjige. In to ne katerihkoli, recimo tistih, ki se prodajajo po 9,99 evra ali še ceneje in so polne kičastih ilustracij in slabo prevedenih stavkov. Otroci morajo poznati Mačka Murija, Jedrt in peka Mišmaša ter Zverjasca, ko bodo malo večji, pa se bodo smejali dogodivščinam Gospoda Gnilca, ki ga je odlično prevedel Boštjan Gorenc Pižama.
Da z navdihom vsi skupaj ne bomo imeli več težav, mu bomo naredili malo reklame: za začetek vas bo zgoraj desno na Đuboxu navdihovala kar Anitina Navdihovalnica, za naprej pa nam lahko svoje predloge za projekte, ki so vas navdihnili, pošljete na jukeboxblogs@gmail.com. Reklama za navdih je seveda popolnoma brezplačna in je namenjena zgolj temu, da se širi glas o dobrih idejah, ki si zaslužijo pozornost. Če ustvarjate ali počnete kaj drugega navdihujočega oz. poznate koga, ki bi si po vašem mnenju zaslužil malo reklame, nam pišite na zgornji elektronski naslov. Med predlogi bomo izbrali tiste, ki nas bodo navdihnili, vsakega od njih pa bomo reklamirali vsaj 14 dni.
"Sicer pa berem vse po vrsti in tega ni malo. Berem parkirne listke,
sezname, oglasne deske, sodbe v imenu ljudstva, ponarejene diplome,
anonimke, politične manifeste, magnetograme sej DZ, zdravniške rokopise,
evropske direktive, novinarsko prozo, game-spoilerje, registrske
tablice, bravure N'toka, Crnkoviča in Brščiča, gledališke in filmske
kritike, bloge, teletekst, ovitke CD-jev, deklaracije na pašteti, račune
za sendviče, inkontinenčne izlive spletnih trolov, infografike,
reklamne izveske, možganske prdce veganov, maratonskih plavalcev,
nasprotnikov cepljenja in paleo gurujev, psevdopoezijo Sebastjana
Erlaha, tvite Vinka Gorenaka, facebook statuse Andreja Fištravca, berem Urban Dictionary, Wikipedio in Upworthy, berem arhive …," piše Aleš Ledik na Metini listi. Naj citat govori sam zase, mogoče bi ga lahko povezali s prejšnjim zapisom na Đuboxu o kuharskih ideologijah, vsekakor pa si po (napornem!) razgibavanju možganov z branjem privoščite še paleo-vegansko-vegetarijansko sladico brez glutena, ki jo najdete pri Alcessi. Nauk na koncu zgodbe oz. smisel različnih delčkov mozaika besed poiščite sami - spolirane, razčlenjene in lepo popečene misli in stavke pa vam bomo lepo na krožniku servirali kdaj drugič. Brez glutena.
Na Đuboxu naivno verjamemo, da so oznake veganski, vegetarijanski, paleo, brez glutena in tako dalje podobne kvalifikatorjem sladica, juha, glavna jed in podobno, torej so vse te besede namenjene zgolj temu, da se recepte lažje najde, ne pa delitvi na posamezne ločine in poglede na hrano. Zato nas je presenetilo, ko je Zuljeka z Uglašene kuhinje pojasnila svoje razloge, zakaj nekaj časa ni pisala bloga, sploh pa nam ni jasno, zakaj naj bi ga zaradi njene objave kdorkoli nehal brati. Ah, dajte, no, piti mleko ali ne piti mleka, to res ni nobene bistveno vprašanje, zaradi katerega bi se delili, preveč obremenjevali, počutili večvredne, težili drugim ali bi nas skrbelo, kaj bodo sedaj drugi mislili o nas. Namesto mleka seveda lahko v stavek vstavite katerokoli drugo hrano ali banalnost vsakdana: šampon z vonjem po vrtnicah ali po sivki, kakšno zobno ščetko uporabljate, imate vzglavje postelje obrnjeno proti severu ali jugu, ste za pse ali za mačke, imate raje modro ali rdečo barvo, imate ogledalo nad umivalnikom v kopalnici, kolikokrat na leto perete avto in še in še bi lahko naštevali. Pa ne bomo. Če že hočete problematizirati hrano in njeno kvalitetno, recepte in popularnost kuharije, obstaja nešteto drugih načinov, kako to storiti.
Ne nas ne vaših sosedov, pa tudi vseh drugih ljudi na tem svetu, ne bi smelo niti malo zanimati, kaj se skriva v vaših loncih, kaj jeste za zajtrk in za kosilo, seveda pa to lahko delite z drugimi, če želite. Ideje, kaj boste kuhali in kako, lahko poiščete med množico receptov, ki jih je na intrenetu in v kuharskih knjigah res v izobilju. Odločitev, ali boste pripravili divje šparglje (Moj svet kuhanja in priprave sladic), minjone z nekaj kapljicami umetnega barvila (NaredilaAna) ali goveji medaljon iz domače reje (Culinary journey by me), pa je zgolj vaša odločitev in izbira. Žal pogosto ni odvisna le od okusa, ampak tudi od bolezni in alergij, pa tudi od tega, kaj si spoh lahko privoščimo, saj je vedno več ljudi na hrano prisiljeno gledati skozi denar, zato so vegetarijanci zgolj po sili razmer ali pa jejo najcenjša piščančja prsa, ki so jih skupaj z antibiotiki in sojinimi proteini, s katerimi so hranili živali, do katerih se na velikih farmah nikakor ne obnašajo kot do živih bitij, kupili po akcijski ceni. Če pa se ne niste primorani ukvarjati z golim preživetjem in imate dovolj časa, ga lahko namenite tudi kuhanju veganskih, vegetarijanskih, paleo, brezglutenskih in drugih jedi, seveda pa med razvajanjem brbončič ne pozabite tudi na druge dele telesa in nekaj svojega prostega časa nameniti tudi razgibavanju teh ter oziranju čez planke vašega pogleda na svet.
V svetu živali ni nobene socialne varnosti in zelo malo solidarnosti. Zajtrk, kosilo ali malico dobi tisti, ki je hitrejši, močnejši, ima več sreče, možnosti, živi v boljših razmerah in se jim zna bolje prilagajati. Na živalskem trgu preživetja zmagujejo komolčarji, agresivci, egoisti in invazivni zajedavci, ki živijo na račun šibkejših od sebe. Vzgoja in izobraževanje sta prepuščena sledenju nagonom in boju za preživetje, za hrano, za boljši status. Prepričevati kogarkoli, da je takšna živalska logika pravična, je absurdno, sploh pa je treba nanjo s prstom pokazati vsakič, ko se pretihotapi med ljudi in se tam uveljavi kot legitimno delovanje sistema. Primer: alarm pred šolskimi malicami v Celju, ker šola mora dobiti denar, ne glede na to, da ga starši nekaterih učencev nimajo, zato jih je treba maltretirati in ožigosati kot revne - več o tem pri Simoni Rebolj, neškodljivo in domišljijsko spreminjanje v žival pa je v zamolklih barvah narisala Ana Baraga.
Na fotografijah je videti tako preprosto, da tudi v resnici ne more biti preveč težko: pri Katji na Pepermintu si lahko pogledate, kako lahko obnovite in polepšate zložljiv stolček.
Nagradi ne bi mogli biti bolj različni, čeprav sta obe zanimivi: na blogu Moj svet kuhanja in priprave sladic si lahko priborite lepo oblikovano stekleničko doma narejene pekoče omake iz čilijev, na Pepermintu pa vas čakata dve vstopnici za dogodek Navidezna poroka.
Mojstri, kot je Napo z bloga Kruh in vino, se peke kruha lotijo kar z levo roko, drugi pa se požvižgajo na izrek, da iz te moke ne bo kruha, in ga znajo uspešno speči tudi iz ajdove ali koruzne oziroma iz mešanice več mok: Blaž kuha je tako pripravil mornarski kruh, Vanja z bloga Ena leva, ena desna pa kruh brez glutena z bučnimi semeni in orehi.
Spet drugi se za ljubi kruhek borijo celo s pisanjem zgodb, s katerimi tekmujejo na proznih mnogobojih z glavno nagrado 800 evrov, za katero se je avtor bloga Kostin mozeg obrisal pod nosom, čeprav ga je žirija enoglasno razglasila za zmagovalca. Medtem Nergač piše o tem, kako ga med delom za vsakdanji kruh, nadlegujejo telefonski klici, ki mu ponujajo to ali ono storitev za samo 500 evrov, pri Maticu Muncu pa si lahko preberete o tem, kakšne so možnosti boja za legalen kos pogače na trgu dela pri bivših zapornikih.
Ime je dobila po pesmi Tomaža Pengova, ki si jo lahko poslušate spodaj, o tem pa je pisala tudi na svojem blogu, ki ga je preprosto poimenovala kar Danaja's blog. Na njem se predstavlja zgolj s fotografijo in kratkim opisom, ki ga je o njej zapisal njen brat in glasbeni novinar Jaša Lorenčič: "Rada bi letela. Vendar še ne ve, če bi bila rada pilot, stevardesa ali potnik. Toda ve, da bi rada letela. In to je veliko". Ve tudi, da bi rada pisala in se najraje predstavlja z besedami. Njene kolumne se dotikajo različnih tematik, pogosto piše o ljubezni, odnosih, prijateljstvu, življenju in potovanjih, predvsem pa se iz jih da razbrati, da pogosto piše in da to počne dobro ter z užitkom. Zato ni čudno, da bo maja pri Mladinski knjigi izšla njena knjiga, v kateri ne bo njenih kolumn, ampak povsem nekaj drugega. Zaenkrat naj njena vsebina ostane še skrivnost, vsekakor pa boste za Danajo Lorenčič še slišali, čeprav jo na njenem blogu vsaj nekaj časa žal ne boste več mogli brati, saj se ta vsaj za nekaj časa poslavlja. Upamo, da bo blogerski odmor čim krajši, ko bo njena knjiga izdana, pa boste o tem zagotovo med prvimi izvedeli tudi bralci Đuboxa. Za piko na i nekega obdobja vas v zasanjanem nasmehu nekega sončnega dneva čaka prijeten intervju z Danajo.
Ko smo bili majhni, smo sanjali, da bomo postali smetarji,
učiteljice ali piloti, kariere blogerja pa si najbrž ne želi prav veliko otrok.
Zakaj sploh imeti blog?
V teh dneh si zastavljam to
vprašanje tudi sama. Blog sem ustvarila med pisanjem knjige, da bi ostala v
kondiciji s pisanjem. Moji zapisi so bili sprva nekakšen dunajski dnevnik, v
katerem je bilo veliko vprašanj, dvomov, (ne)smislov. Predvsem mi je blog
služil kot sprostitev in kot prostor, kjer lahko dam svoji domišljiji prosto
pot. Pri pisanju imam pogosto občutek, da pišem le zase. Blog mi daje občutek,
da lahko razmišljam na glas.
Kolikokrat na dan klikneš na svoj blog? Ali kdaj prebiraš
arhiv oziroma svojo blogersko zgodovino?
Približno dvakrat na teden pogledam število ogledov in
morebitne komentarje. Ob redkem pregledu svojih starih zapisov se včasih držim
za glavo in si mislim »kaj za vraga si pa s tem želela povedati!?«. Večinoma pa
se ob branju nasmejim in se skušam spomniti, kaj je sprožilo moje male nore
ideje.
O čem najraje pišeš in kaj narediš, če se ti res ne da
blogati? Žrtvuješ kos dobre torte vesolju za navdih?
Lažje odgovorim na vprašanje, o čem najtežje pišem. O
stvareh, ki mi največ pomenijo ne pišem na blogu. Najraje pišem o koncertih,
potovanjih in odnosih, ki so se me dotaknili. Svoje vtise sem v zadnjem letu
vnašala v blog skoraj vsak teden. Blogati se mi da, vendar si bom sedaj
privoščila daljšo pavzo. Da si z blogom za nekaj časa drug od drugega
odpočijeva.
Kako pomembni se ti zdijo komentarji oziroma odziv bralcev?
Koristijo predvsem gospodu Egu, ki uživa pod žarometi hvale in vzdihi
navdušenja, ali je od njih še kakšna druga korist? Se iz njih pogosto razvije
spletna debata?
Komentarje preberem. Pohvale težje
sprejemam kot kritike, ker mi kritiki običajno nastavijo tisto ogledalo, v
katerem se vidim večinoma tudi sama. Pohvale mi polepšajo dan, zanje sem zelo
hvaležna in se jih učim sprejemati, ne pa dvomiti o njih. O konstruktivnih
kritikah veliko razmišljam in jih skušam upoštevati. Je pač tako, da verjetno
velja »kdor bloga, je komu tudi nadloga«. Spletna debata se doslej ni razvila,
se je pa razvila kakšna zanimiva debata ob kavi. Nedavno se je tako začelo
čudovito prijateljstvo.
O čem najraje bereš oziroma kaj najbolj občuduješ na drugih
blogih?
Najraje berem hudomušne, iskrive,
pogumne zapise. Cenim tiste, ki si upajo nastaviti zrcalo sebi in družbi. Občudujem
bloge z dobrimi fotografijami in s kreativnimi izdelki. Ker sama nimam ročnih
spretnosti, sem vedno znova navdušena nad blogerji, ki s svojimi spretnimi
rokami ustvarijo čudeže.
Kakšna blogerka boš, ko boš velika, in kakšen bi bil tvoj
sanjski blog?
Ker nisem želela biti blogerka, ko sem bila majhna, ne vem,
če želim biti blogerka, ko bom velika. Si pa želim postaviti sebe v ozadje, se
skriti. Moj sanjski blog bi postavil v ospredje ljudi, ki me navdihujejo in bi
bil sestavljen iz intervjujev.
Katere tri slovenske bloge (ja, samo tri!) bi predlagala
Đuboxu za kakšnega od naslednjih intervjujev?
Nehvaležno vprašanje, ker menim, da je res veliko odličnih
blogov, ki si zaslužijo pozornost. Za intervjuje bi predlagalaPa ne še en blog(krasni zapisi, ki me
vedno znova očarajo in včasih do solz nasmejijo), Magnifique (vrhunsko izdelan blog, ker ob čudovitih fotografijah in
dovršenem modnem slogu obnemim), Irena Sirena(z njenimi zapisi si posladkam dan).
Bi se pa rada zahvalila Đuboxu, ker ste me opazili med mnogimi
krasnimi blogi, me skoraj leto dni prijazno gostili in me povabili na intervju.
Super ste!
Na internetu čas teče blazno hitro, novice so pomembne zgolj nekaj trenutkov, bralci in obiskovalci spletnih strani hlepijo po vedno novem, najnovejšem, hočejo biti na tekočem, preteklo pa jih ne zanima - blah, kakšni arhivi, kakšna zgodovina, to najraje izbrišemo, ker nas ne zanima, kaj smo brali včeraj, ampak zgolj to, kar beremo danes, tukaj in zdaj, carpe diem v najslabšem možnem pomenu besede, najbolj izrabljenem, čisti hype potrošniške miselnosti, ki nam pred oči postavlja vedno nove in popolne, idealne, bleščeče podobe.
Prav nič utrujene mame s sedmimi otroki, pardon, sončki, ki nikoli ne jokajo, vedno brezhibno čisti avtomobili, ki ostanejo taki, tudi če se voziš po blatu, puloverji, ki so vedno videti kot novi, ker so oprani s pravim pralnim praškom, velike in popolne jagode, ki odlično rodijo v vseh pogojih, in snežno bele rjuhe, ki se sušijo zunaj, na soncu. Že samo stojala za perilo, ob katera se spotikajo lastniki marsikaterega stanovanja, ker kar ne vedo, kam naj jih postavijo, saj nimajo za to primernega prostora, kaj šele, da bi perilo lahko sušili na svežem zraku (pa še v soncu!), nam povedo, da je realnost precej drugačna. Prav v razpoko med našim resničnim življenjem in tistim, ki si ga želimo, se je udobno namestil kapitalizem, ki nam veleva in pravi: Zakaj bi bili nesrečni, nezadovoljni, žalostni, slabe volje? Zakaj bi imeli težave, če pa jih lahko rešite? Rešitev je čisto enostavna: Kupite si popolnost!
No, ja, v resnici se nam prodaja vse sorte reči, ki naj bi vodile od tega, da bi bili končno zdravi, lepi, srečni, zadovoljni in tako dalje, skratka: idealni in popolni. Če tako lahko označimo okras na piškotkih, ki jih je z vrtničnimi cvetovi okrasila NaredilaAna, ali pa cakepopse Prav posebne mame, pri kateri najdete tudi natančna navodila za izdelavo, pa smo ljudje vedno človeško, prečloveški in nam do popolnosti vedno kaj manjka. Tudi če pokupite čisto vse lepe predmete in z njimi okrasite svoje stanovanje in sebe, obiščete vse mogoče tečaje, si pridobite ogromno znanja, če imate dovolj denarja, hišo, psa, avto, družino, hodite na potovanja, živite polno in uspešno življenje ter živite svojo osebno legendo (saj smo vsi brali Alkimista, kajneda?), boste še vedno zlahka našli nešteto vsega, kar vam manjka - drugačen nos, telo brez celulita, pogum, da bi skočili s padalom, potovanje na še nikoli videno destinacijo, še malo višja plača, koča na samem sredi ničesar in tako dalje in tako dalje. Seznam naših želja je neskončen, sistem, v katerem živimo, ne spodbuja le izbire, ampak tudi kopičenje reči, ki jih ne shranjujemo več toliko zaradi tega, ker lahko še kdaj prav pridejo, kot si lahko preberete pri Vanji z bloga Tok zavesti, ampak si vso to množico vsega enostavno lahko privoščimo, čeprav jih v resnici ne potrebujemo, še huje pa je, da jih potem (težko ali lahko) vržemo stran in kupimo nove.
Svojo željo po popolnosti lahko v teh dneh najbolj neškodljivo izpolnite tako, da se našemite v Supermana, sicer pa pustno maškarado lahko izkoristite tudi za peko nepopolnih krofov, ki jih polepšate z okraski, tako kot je to naredila Katja s Peperminta, ali pa kar s prsti naredite luknje v testo in oblikujete nepopolne pustne obročke, za katere boste recept našli na blogu Moj kras in svet okrog.Pustna maškarada je idealna priložnost za to, da oblečete cesarjeva nova oblačila, o katerih piše Kostin mozeg- nekateri ljudje se vanje oblačijo vsak dan, zavijajo v plašč napihnjene samozavesti, zaradi katere se učitelji smučanja počutijo sposobni preoblikovati slovensko zastavo, misice peti in voditi oddaje, nekateri pa bi najraje rešili kar cel svet, zato živijo z vsaj dvajsetimi mačkami, petimi psi in drugimi živalmi, ki so jih rešili z ulice in zavetišča, kar je sicer hvalevredno, a za kvalitetno skrb za toliko živih bitij pač ne moreš vseh namestiti v enosobno stanovanje - o tem si lahko preberete na blogu Down under experience.
Prav zato pogosto prekršimo osnovno pravilo interneta, da je treba slediti zgolj najnovejšemu, ter vam z zamudo serviramo že nekaj dni stare objave z blogov, kampanjsko poročamo o tistem, kar se je že zgodilo, ne pa o tistem, kar se pravkar dogaja, kar je in, v trendu, modno, novo. Podobno se je zgodilo tudi Žigu z Wehar's bloga, najbrž pa se le redkim kaj takega ne pripeti, le redkim nikoli ne zmanjka časa za vse, kar bi radi počeli, ker nas pač večina ljudi ni popolnih. Mi priznamo, da nismo, zato nam je šele danes uspelo prebrati zapisa Matica Munca o slovenskih sociopatih (ta je res odličen!) in korupciji v zdravstvu ter poslušati Jonasa Žnidaršiča na Apparatusu, sedajle se lotimo še priprave intervjuja, ki vas bo na Đuboxu pričakal jutri,ko vam bo Napo serviral natančno recepturo za domač kruh,da bo ta čim bolj popoln - pa tudi če ne bo, kot da je važno.
